24. člen ZLPP

Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic. Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za moreb

Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ni mogla sodelovati s celotnim zneskom svojih obveznosti, ker je bila izdaja števila delnic podjetja, ki so bila namenjena za notranji odkup odvisna tudi ob obsega družbenega premoženja, ko se je podjetje začelo lastniniti. Da, to ne drži, izhaja iz listinske dokumentacije v prilogah sodnega spisa, prav tako pa tudi iz izpovedi računovodkinje, zaslišane kot priča v tem postopku, ki je izpovedala, da je celotni znesek šel za odkup 20 % deleža in da so za 20 % delež potrebovali še zneske iz naslova državljanskih certifikatov in da so nekateri vplačevali še denarne zneske. To pa izhaja tudi iz izpovedi vodje delniške knjige, ki je izpovedala, da so bile obveznice najprej izdane v obliki potrdila, da pa so kasneje se vpisale v delniško knjigo kot delnice ter da je tudi tožnica s svojimi obveznicami sodelovala v notranjem odkupu in jih vpisala v delniško knjigo kot delnice in od njih dobivala tudi nato dividende.

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi v

Obveznost Skalda Republike Slovenije za razvoj skleniti pogodbe o prodaji delnic tožnikoma je nastala (že) z izpolnitvijo pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS; od takrat dalje sta (bila) namreč interna razdelitev in notranji odkup po zakonu obvezna načina privatizacije. Upravičenci - tožniki so imeli v skladu z ZPPOLS za izvedbo izpolnitve te kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost, ki je niso izpolnili, ta opustitev pa je Skladu onemogočala izvršitev kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS. Tožniki uveljavljanega povračila škode nisi utemeljevali zgolj s Skladovo kršitvijo kontrahirne dolžnosti, temveč tudi z njegovo spremembo svoje prvotne odločitve o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Sodišči prve in druge stopnje se z dokazovanjem oziroma ugotavljanjem resničnosti trditev pravdnih strank o dejstvih, relevantnih z vidika te pravne podlage, do sedaj nista ukvarjali, saj sta tožbenim zahtevkom ugodili na drugi - Skladovi protipravni kršitvi kontrahirne dolžnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravdnega prednika glede izvedbe lastninjenja Č.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo (tudi) z notranjim odkupom delnic, je kupnino, ki jo je prejelo za delnice od tožeče stranke kot upravičenke do notranjega odkupa, v svojem imenu in na svoj račun deponiralo pri banki - toženi stranki, zato lahko samo ono in ne tožeča stranka zahteva vrnitev deponiranega denarja.