VSL Sklep II Cp 650/2024

I. Ugotovi se umik dopolnitve pritožbe drugega nasprotnega udeleženca.

II. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca se zavrne, pritožbi predlagatelja pa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavi, delno pa spremeni in se po razveljavitvi in spremembi glasi:

"I. Ugotovi se, da so nepremičnine parc. št. 279/8, 314/3, 315/1, 316/3, 317/7, 318/5 in 318/8, vse k. o. 0000, ter nepremičnina parc. št. 330/1, k. o. 0001, individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v solastnini vsakokratnih lastnikov stavbe v etažni lastnini na naslovu X. (ID znak 0000-529).

II. V breme nepremičnin parc. št. 279/8, 314/3, 315/1, 316/3, 317/7, 318/5 in 318/8, vse k. o. 0000, ter nepremičnine parc. št. 330/1, k. o. 0001, se ugotovi obstoj neprave stvarne služnosti izgradnje, vzdrževanja, rekonstrukcije, obratovanja, popravil in uporabe javnega vodovoda in javne kanalizacije, vključno s pravico dostopa za potrebe izgradnje, vzdrževanja, rekonstrukcije, obratovanja, popravil in uporabe javnega vodovoda in javne kanalizacije v korist Občine Y., matična številka ... ter se pri nepremičninah parc. št. 279/8, 314/3, 315/1, 316/3, 317/7, 318/5 in 318/8, vse k. o. 0000, ter nepremičnine parc. št. 330/1, k. o. 0001, v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vknjiži neprava stvarna služnost izgradnje, vzdrževanja, rekonstrukcije, obratovanja, popravil in uporabe javnega vodovoda in javne kanalizacije, vključno s pravico dostopa za potrebe izgradnje, vzdrževanja, rekonstrukcije, obratovanja, popravil in uporabe javnega vodovoda in javne kanalizacije v korist Občine Y., matična številka ...

III. Predmetna odločba se izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, pri čemer se pri nepremičninah parc. št. 279/8, 314/3, 315/1, 316/3, 317/7, 318/5 in 318/8, vse k. o. 0000, ter nepremičnini parc. št. 330/1, k. o. 0001, pri katerih je vpisana zaznamba postopka za določitev pripadajočega zemljišča (ID omejitve 001, 002 in 003), odredi vpis pripadajočega zemljišča in stvarne služnosti v vrstnem redu te zaznambe.

IV. Po opravljenem vpisu se zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča (ID omejitve 003, 001 in 002) izbrišejo.

V. O stroških tega postopka bo odločeno s posebnim sklepom."

Vsebina predloga in odločitev sodišča prve stopnje

1Predlagatelji so lastniki stavbe X. Predlagali so določitev pripadajočega zemljišča svoji stavbi, stoječi na parcelah 314/2 in 316/2, k. o. 0000. V delu, ki se nanaša na parcelo 330/1, k. o. 0001, so podrejeno predlagali ustanovitev odkupne pravice v svojo korist.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugotovilo, da so individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v solastnini vsakokratnih lastnikov stavbe parcele 279/8, 314/3, 315/1, 316/3, 317/7, 318/5 in 318/8, vse k. o. 0000; (II.) ugotovilo, da je tudi nepremičnina 330/1, k. o. 0001, individualno pripadajoče zemljišče te stavbe; (III.) odločilo, da se na parceli 330/1, k. o. 0001, ustanovi odkupna pravica v korist predlagatelja za čas treh let od izvedbe vpisa v zemljiški knjigi; (IV.) odločilo, da se odkupna pravica vpiše v zemljiško knjigo; (V.) na parcelah navedenih v tč. I ugotovilo obstoj neprave stvarne služnosti z vsebino razvidno iz izreka v korist prve nasprotne udeleženke ter odločilo, da se ta vknjiži v zemljiški knjigi; (VI.) pod pogojem, da bo predlagatelj realiziral odkupno pravico, pa je enako služnost ugotovilo tudi na parceli 330/1, k. o. 0001; (VII.) odločilo o vknjižbi; (VIII.) odločilo o izbrisu zaznambe postopka in (IX) odločitev o stroških postopka pridržalo posebnemu sklepu.

Pritožbene navedbe

3Zoper odločitev se pritožujeta predlagatelj in drugi nasprotni udeleženec. Prvi izpodbija odločitev v III. in IV. tč. izreka, drugi pa odločitev v II., III., IV., VI., VII. in IX. tč. izreka.

4Predlagatelj v pritožbi soglaša z ugotovitvijo, da je tudi parcela 330/1, k. o. 0001, individualno pripadajoče zemljišče, ne pa tudi z ustanovitvijo odkupne pravice. Meni, da je ugotovitev, da sta tako predlagatelj kot drugi nasprotni udeleženec na njej pridobila lastninsko pravico originarno, sicer pravilna, a je presoja glede dobrovernosti slednjega v času nakupa v stečaju zmotna. Ob sklicevanju na nekatere okoliščine (drugemu nasprotnemu udeležencu je bila dolgoletna uporaba nepremičnine s strani predlagatelja znana; znane so mu bila okoliščine izgradnje in problematika parkirišča; spremljal in vplival je na sprejem občinskih prostorskih aktov za sporno območje; splošno znana in vidna so bila oviranja A. A. in razlogi zanj; znan mu je bil v 2007 sprejet prostorski načrt za sosesko W.) in na to, da je bil drugi nasprotni udeleženec s stečajnim upraviteljem družbe D., d. d., v dogovoru, zaključuje, da je šlo v njunem razmerju za kvalificirano obliko nedobrovernosti. Zlorabo potrjuje odgovor stečajnega upravitelja z dne 7. 3. 2017 na izločitveni zahtevek predlagatelja in nezakonito ravnanje le-tega, ko zahtevka ni obravnaval in je sporno zemljišče zlonamerno in v škodo predlagatelja v stečajnem postopku prodal. Sodišče navedb in dokazov predlagatelja ni v celoti upoštevalo in jih ni pravilno ocenilo.

5Drugi nasprotni udeleženec v odgovoru tem navedbam nasprotuje in opozarja, da so prepozne, pa tudi neresnične. Sklicuje se na svoje svoje pritožbene navedbe. Morebitno nezakonitost vodenja stečajnega postopka bi moral predlagatelj uveljavljati v stečajnem postopku. Nasprotnemu udeležencu namernega izigravanja ni mogoče očitati.

6Drugi nasprotni udeleženec v pritožbi predlaga, da se predlog predlagatelja glede parcele 330/1, k. o. 0001, v celoti zavrne. Oporeka ugotovitvi, da gre pri tej parceli za pripadajoče zemljišče, posledično pa tudi ustanovljeni odkupni pravici.

Uvodoma opozarja na to, da v primeru obstoja podlage za ustanovitev odkupne pravice, ni nobene podlage za ugotovitev v tč. II izreka. Sodišče samo ugotovi, da je lastninska pravica predlagatelja prenehala. V primeru, da bi odločitev postala pravnomočna in predlagatelj odkupne pravice ne bi izkoristil, bi ugotovitev o tem, da gre pri parceli 330/1, k. o. 0001, za pripadajoče zemljišče, ostala. Sklep je v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka.

V nadaljevanju oporeka zaključku, da je lastninska pravica B. A. na parceli 330/1, k. o. 0001, s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 16. 7. 1976 prenehala in je ta postala družbena lastnina. Ni upoštevano, da odločba o prenosu zemljišča, ki jo omenja 5. čl. te pogodbe, ni bila nikoli izdana, niti ni bila plačana odškodnina. Razpolagalnega posla, ki je bil tudi takrat potreben, zato ni bilo. Sodišče pri tem zmotno šteje, da je ta odločba le deklaratorna in da plačilo odškodnine ni pomembno. Da odškodnina ni bila plačana in da lastninska pravica ni prešla na Občino, bi lahko ugotovilo z zaslišanjem A. A. Ker tega dokaza ni izvedlo, je kršilo načelo kontradiktornosti in pravice pritožnika iz 22. čl. Ustave. Opozarja tudi na to, da prva nasprotna udeleženka trditvam, da odškodnina ni bila plačana, ni ne nasprotovala ne dokazala nasprotnega. Zmoten je zaključek, da naj bi prehod parcele v družbeno lastnino izkazovali podatki izdanega gradbenega dovoljenja (da je Z. v tem postopku predložil dokazila o pravici razpolaganja). Tega dokazila o pravici graditi sodišče nima in o tem le špekulira. Meni, da je ugotovitev o prehodu nepremičnine 330/1, k. o. 0001, v družbeno lastnino brez smiselne obrazložitve in je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.¹ Sodišču v zvezi z dokazno oceno očita tudi kršitev 8. čl. ZPP, kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter kršitev pravic pritožnika iz 14., 22. in 23. čl. Ustave RS ter kršitev 6. čl. EKČP.² B. A. je z lastninsko pravico na tej parceli lahko razpolagal in je prešla na njegove pravne naslednike, ki jih varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (to je na A. A . na D., d. d. in nato na drugega nasprotnega udeleženca). Dejansko stanje je bilo v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno, ugotovitev, da gre za pripadajoče zemljišče in odločitev o ustanovitvi odkupne pravice, pa nepravilni.

Zmotni so zaključki, da so vsa nadaljnja razpolaganja nična, ker naj bi šlo za pripadajoče zemljišče. Kot je bilo pojasnjeno, parcela 330/1, k. o. 0001, ni pripadajoče zemljišče. Tudi če bi bila, to ne vodi v sklep o ničnosti vseh razpolaganj. ZVEtL-1³ izrecno predvideva možnost dobrovernega pravno poslovnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini, ki je pripadajoče zemljišče in prenehanje lastninske pravice lastnika stavbe (na primer 3. odst. 44. čl. ZVEtL-1). V kolikor bi držalo stališče sodišča, bi bila ta določba brez smisla. Nepravilno je tudi enako stališče glede pogodb med Občino Y in A. A. (A23 in B20), zakupne pogodbe z dne 21. 2. 1996 in sporazuma z dne 14. 3. 1995. Etažni lastniki zato niso lastninske pravice izgubili z odločitvijo stečajnega sodišča, ampak je niso nikoli pridobili oziroma so jo izgubili veliko prej (tudi že, ko je D., d. d., nepremičnino dobroverno kupil od zemljiškoknjižnega lastnika A. A. oziroma s pogodbo med Občino Y. in A. A. z dne 20. 2. 1996).

Za ustanovitev odkupne pravice niso izpolnjeni pogoji po 53. čl. ZVEtL-1. V vsakem primeru bi moralo sodišče določiti krajši rok. Zmotna je ugotovitev, da stavba brez parkirišča ne more funkcionirati. Funkcionirala je tudi v času njegove zapore. Ugotovitve sodišča so izven trditvene podlage. Moralo bi opraviti ogled in se prepričati, da stanovalci parkirajo tudi drugje. Ne drži, da predlagatelj ni bil neskrben. Ugotovitve v tč. 109 do 113 kažejo na dolgoletno vedenje, da je parcela 330/1, k. o. 0001, vknjižena na drugo osebo. Vedeli so za posege prejšnjih lastnikov in za stečaj. Kljub temu izločitvenega zahtevka niso uveljavljali, niti niso uveljavljali kakšnega drugega zahtevka. Sodišče njihovo neskrbnost relativizira. Dopis z dne 27. 2. 2017 ni prijava izločitvene pravice, niti nima vsebine iz 299. čl. ZFPPIPP.⁴ Da ne gre za prijavo izločitvene pravice, bi se sodišče lahko prepričalo z zaslišanjem stečajnega upravitelja in z vpogledom v stečajni spis. Ta dva dokaza je neutemeljeno in neustrezno obrazloženo zavrnilo in s tem storilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Podana je tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Nepravilne so ugotovitve o domnevni neskrbnosti in slabi veri pritožnika. Tega nihče ni trdil in je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Neživljenjsko je pričakovanje, da bi moral pritožnik preveriti, kdo na parceli 330/1, k. o. 0001, dejansko parkira in ali so morda na parceli zunajknjižne pravice. Takšne obveznosti kupec v stečajnem postopku nima. Pojasnjuje način pridobitve lastninske pravice v stečaju. Razlogi sodišča so v nasprotju s temeljnimi načeli in namenom stečajnega postopka. Sodišče je poleg tega ugotovilo, da je pritožnik parcelo kupil v sklopu nakupa kompleksa zemljišč in mu je tudi zato neutemeljeno očitano, da bi moral preverjati uporabo ene parcele. Okoliščine iz 2. in 3. odst. 53. čl. ZVEtL-1 so bile zato nepravilno upoštevane. Sodišču v tem delu očita tudi kršitev po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP; neenako obravnavanje strank ter poseg v z Ustavo RS zajamčene pravice iz 22., 23., 33 in 69. čl. Kršen je tudi 6. čl. EKČP. Rok za uveljavljanje predkupne pravice je v vsakem primeru predolg. Pritožniku nastaja škoda, saj parcele 330/1, k. o. 0001, ni mogel prodati v sklopu celote za gradnjo novega naselja.

Kot sklepno navaja, da je neutemeljen tako primarni (da gre za pripadajoče zemljišče) kot podredni predlog (za ustanovitev odkupne pravice).

728. 12. 2023 je drugi nasprotni udeleženec vložil še dopolnitev pritožbe, ki pa jo je z vlogo dne 3. 1. 2024 umaknil.

8Predlagatelj je na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca odgovoril. Pripadajoče zemljišče je ugotovljeno pravilno ob upoštevanju kriterijev iz 43. čl. ZVEtL-1. Parcela 330/1, k. o. 0001, je skupaj z ostalimi prešla v družbeno lastnino kot je ugotovilo sodišče. Zemljiškoknjižni vpis ni bil konstitutiven. Pritrjuje tudi nadaljnjim razlogom sodišča prve stopnje. Neutemeljeni so očitki glede odkupne pravice. Stavba brez parkirišča ne more funkcionirati. Vztraja, da so bili etažni lastniki pri uveljavljanju svojih pravic skrbni, kar v nadaljevanju obrazloži. Meni, da je drugi nasprotni udeleženec zaradi preverjanja izklicne cene preveril, kaj kupuje in se je ob tem seznanil tudi z upravičenji predlagatelja. Ob nakupu zato ni bil dobroveren. Nepremičnine je pridobil z zlorabo pravic, tak posel pa je ničen. Trditev o tem, da je predlagatelj pričakoval, da bo parcelo iz stečajne mase kupila Občina, je nova. Vztraja, da je vložil izločitveni zahtevek, a je bil zavajajoče napoten na ponovno reševanje problematike z Občino. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za krajši rok za uveljavitev odkupne pravice.

Presoja pritožbenega sodišča

93. 1. 2024, to je še pred odločitvijo o vloženi pritožbi, je drugi nasprotni udeleženec umaknil dopolnitev pritožbe. 334. čl. ZPP določa, da lahko stranka, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, pritožbo umakne. Posledično je bilo potrebno odločiti kot izhaja iz tč. I. izreka tega sklepa.

10Pritožba drugega nasprotnega udeleženca ni utemeljena, pritožba predlagatelja pa je utemeljena.

11Sodišče prve stopnje je v postopku, ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 in so natančno analizirani in obrazloženi v tč. 24 do 88 izpodbijanega sklepa, ugotovilo, da parcela 330/1, k. o. 0001, tako ob upoštevanju urbanističnega vidika (1. in 4. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1) kot dejanskega vidika (2. in 3. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1) predstavlja zemljišče, ki je bilo namensko vezano na redno rabo stavbe predlagatelja. Posledično je zaključilo, da (tudi) to zemljišče, ki v naravi predstavlja parkirišče stavbe, predstavlja njeno pripadajoče zemljišče.

12Drugi nasprotni udeleženec tej ugotovitvi v pritožbi sicer nasprotuje, a neobrazloženo. Pritožba se tako osredotoča izključno na vprašanje lastninske in odkupne pravice na tem zemljišču. Pritožbeno sodišče je v tem delu zato odločitev preizkusilo le v obsegu uradno upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev v tč. 24 do 88 izpodbijanega sklepa, na katere je vezano, ugotavlja, da je zaključek, da je del pripadajočega zemljišča stavbe predlagateljev tudi parc. 330/1, k. o. 0001, materialnopravno pravilen. Razlogov, ki jih je v zvezi s tem predstavilo že sodišče prve stopnje, sprejema pa jih tudi pritožbeno sodišče, v tej odločbi ne ponavlja, saj so udeležencem znani. Sodišče prve stopnje pri presoji in vodenju postopka v tem delu tudi ni storilo nobene uradno upoštevne procesne kršitve.

13Osrednje sporno vprašanje v tem pritožbenem postopku je vprašanje lastninske pravice na parceli 330/1, k. o. 0001, in sicer, ali so etažni lastniki stavbe X. (v nadaljevanju stavba 529) na njej pridobili pravico uporabe in nato, ob lastninjenju na podlagi ZLNDL⁵ v letu 1997, lastninsko pravico; nadalje pa tudi to, ali in kdaj so to lastninsko pravico izgubili. Če so namreč lastninsko pravico pridobili in ta tudi kasneje ni prenehala, v obeh pritožbah izpostavljene dileme glede izpolnjenosti pogojev za ustanovitev odkupne pravice v korist etažnih lastnikov za odločitev niso relevantne. Enako velja tudi v primeru, če etažni lastniki pravice uporabe oziroma lastninske pravice na tej parceli nikoli niso pridobili.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo (glej razloge v tč. 91 do 98), da je parcela 330/1, k. o. 0001, prešla v družbeno lastnino na podlagi pisne pogodbe, ki sta jo 16. 7. 1976 sklenila takratni zemljiškoknjižni lastnik B. A. in podjetje D. (v nadaljevanju D). Pri slednjem je šlo za s strani Občine Y. pooblaščeno organizacijo za oddajanje stavbnih zemljišč. Po presoji sodišča prve stopnje na ta prenos dejstvo, da družbena lastnina v zemljiško knjigo po prenosu ni bila vpisana in dejstvo, da posebna odločba o prenosu zemljišča v družbeno lastnino ni bila izdana, ni vplivalo. Z dejansko izgradnjo parkirišča ter njegovo izročitvijo v uporabo lastnikom stavbe 529, je ta parcela postala del pripadajočega zemljišča stavbe 529 in s tem njen skupni del, na katerem so etažni lastniki po samem zakonu pridobili pravico uporabe. Ta se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo (tč. 99 izpodbijanega sklepa), da je z izročitvijo parcele v družbeno lastnino, lastninska pravica B. A., kljub temu, da je ostal vpisan v zemljiški knjigi, prenehala. Posledično z dedovanjem v letu 1979 ni prešla na C. A., ta pa je ni mogla z izročilno pogodbo veljavno prenesti na A. A. Razlog za to pa ni bilo le pomanjkanje razpolagalne sposobnosti, ampak tudi dejstvo, da samostojno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni bilo dopustno in je bilo absolutno nično, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja. Iz enakega razloga so po presoji sodišča prve stopnje nične in brez pravnega učinka tudi vse nadaljnje pogodbe, katerih predmet je bila parcela 330/1, k. o. 0001. Predlagatelji so zato, kljub pravnemu prometu s tem zemljiščem, pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na njem obdržali vse do 16. 10. 2019. Takrat pa so jo, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (tč. 100 do 103), izgubili. Nepremičnino je namreč v stečaju kupil drugi nasprotni udeleženec in s tem lastninsko pravico na njej pridobil na izviren način. Da bi prišlo v stečajnem postopku do zlorabe, je sodišče prve stopnje izključilo že na podlagi (pomanjkljivih) trditev predlagatelja.

15Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je parcela 330/1, k. o. 0001, s pogodbo, sklenjeno 16. 7. 1976, prešla v družbeno lastnino, je pravilna in obrazložena do te mere, da je njen pritožbeni preizkus mogoč, neutemeljeni pa so tudi očitki o pomanjkljivi dokazni oceni in kršitvi 8. čl. ZPP. Zakon v letu 1976 glede pridobivanja nepremičnin v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla res ni predpisoval nič drugega kot za druge posle (ni opustil obveznosti vpisa v zemljiško knjigo). Vendar pa je bila družbena lastnina v tem času še vedno priviligirana oblika lastnine in je bilo pridobivanje zemljišč v družbeno lastnino le s sklenitvijo pisne pogodbe in dejanskim prenosom uporabe, splošno priznano in sprejeto. Vpis v zemljiško knjigo je bil, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, le deklaratoren.⁶ Enak deklaratoren pomen je imela tudi v pogodbi predvidena odločba. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka tudi dejstvu, da je bila nepremičnina dejansko prenesena v uporabo D., saj je ugotovljeno, da je ta na nepremičnini, na podlagi 20. 4. 1977 izdanega gradbenega dovoljenja, zgradil parkirišče in ga nato izročil v uporabo lastnikom stavbe 529. S sklenitvijo pisne pogodbe in dejanskim prenosom uporabe, je zato parcela 330/1, k. o. 0001, postala družbena lastnina, lastninska pravica B. A. pa je prenehala. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo tudi na to, da je iz izdanega gradbenega dovoljenja razvidno, da je bilo upravnemu organu predloženo dokazilo investitorja o pravici razpolagati z zemljiščem, kar dodatno (čeprav le posredno) dokazuje, da je bila sporna parcela veljavno izročena v družbeno lastnino. Na tako presojo ne vpliva pritožbena navedba, da odškodnina B. A. ni bila plačana. Izpolnitev (ali neizpolnitev) pogodbe, ki praviloma sledi njeni sklenitvi, namreč sama po sebi na njeno veljavnost ne vpliva. Neizpolnitev pomeni le kršitev dogovorjene pogodbene obveznosti, od okoliščin konkretnega primera ter interesov pogodbi zveste stranke, ki možne oblike pravnega varstva izbira, pa so odvisne pravne posledice take kršitve. Zgolj dejstvo, da pogodba morda ni bila (obojestransko) izpolnjena, zato ne vodi v sklep, da parcela 330/1, k. o. 0001, ni prešla v družbeno lastnino. S tem, ko sodišče prve stopnje te trditve pritožnika ni preverjalo z izvedbo dokazov (to je zaslišanjem A. A.), zato ni storilo ne procesne kršitve (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ne poseglo v njegove ustavno varovane pravice, saj gre za nerelevantno dejstvo.

16Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje prenosa lastninske pravice z dedovanjem na C. A. in nato z različnimi pravnimi posli na druge osebe, nazadnje na D., d. d. Ker dedič pridobi lastninsko pravico le na premoženju, ki je v trenutku smrti zapustnikovo, C. A. z dedovanjem lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila. Lastninska pravica pok. B. A., kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je namreč prenehala že pred njegovo smrtjo s sklenitvijo pogodbe z dne 16. 7. 1976 in dejansko izročitvijo sporne parcele v uporabo drugi pogodbeni stranki. Ker je ugotovljeno, da je parcela 330/1, k. o. 0001, vse od izgradnje parkirišča pripadajoče zemljišče stavbe predlagateljev, pa samostojno razpolaganje z njo tudi ni bilo (in ni) dopustno. Ves čas je namreč veljalo, da so pravice na pripadajočem zemljišču stavbe v etažni lastnini kogentno akcesorno vezane na pravice na stavbi, zato so se nujno prenašale skupaj in teh pravil ni bilo mogoče izključiti. Gre namreč za skupni del stavbe in promet z lastniškim deležem na njem nikoli ni bil v samostojnem pravnem prometu.⁷ Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (47. čl. ZOR⁸ in 35. čl. OZ⁹), ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje. Vse pogodbe, katerih predmet je bila parcela 330/1, k. o. 0001, so zato, ne glede na pritožbeno izpostavljanje dobrovernosti posameznih pridobiteljev, nične in brez pravnega učinka in na njihovi podlagi pravica uporabe oziroma kasneje lastninska pravica etažnih lastnikov na tej nepremičnini ni prenehala. Ker pritožnik v pritožbi posebej izpostavlja Pogodbo o vrnitvi nepremičnin v last, posest in uživanje, ki je bila sklenjena med Občino Y. in A. A. dne 20. 2. 1996, pritožbeno sodišče dodaja, da vse navedeno velja tudi za to pogodbo. Poleg tega Občina Y. v času sklenitve te pogodbe (že dolgo) ni bila več imetnica pravice uporabe na parceli 330/1, k. o. 0001, saj je ta prešla na lastnike stavbe 529 in zato parcele (brez sodelovanja etažnih lastnikov) ni mogla pravno veljavno vrniti v last pravnemu nasledniku bivšega lastnika oziroma potrditi njegove lastninske pravice.

17Pritožnik takšnemu stališču neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na 3. odst. 44. čl. ZVEtL, ki izrecno omenja prenehanje lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču, če je zemljiškoknjižni lastnik ali druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja, češ, da taka določba ob zavzetem stališču nima nobenega pomena. Ob tem namreč spregleda, da se določbe ZVEtL-1, vključno z omenjeno določbo, ne nanašajo le na ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbam v (dejanski ali formalizirani) etažni lastnini (za katere velja vse že zgoraj povedano - glej tč.16 in op.7), ampak tudi na druge stavbe, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003. Za te stavbe pa je kogentna vezanost pravic na pripadajočem zemljišču na pravico na stavbi veljala le do 25. 7. 1997.¹⁰ Primeri naknadne dobroverne pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču teh stavb zato, če je do tega prišlo po tem časovnem trenutku, zato niso izključeni.¹¹

18Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (92. čl. OZ). Zato ni pomembno, ali se je predlagatelj nanjo izrecno skliceval. Zadostuje, da so bila zatrjevana in ugotovljena dejstva, ki omogočajo ugotovitev ničnosti in izhajajo iz gornje obrazložitve.¹² Neutemeljen je zato očitek, da je bila presoja sodišča prve stopnje o tem samovoljna.

19Se pa pritožbeno sodišče strinja s predlagateljem, da etažni lastniki stavbe 529 lastninske pravice na parceli 330/1, k. o. 0001, niso izgubili niti zaradi prodaje v stečajnem postopku, a iz drugih razlogov kot so navedeni v pritožbi.

20Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da (že) trditve, ki jih je pred sodiščem prve stopnje ponudil predlagatelj, ne omogočajo sklepa, da je v stečaju prišlo do zlorabe pravic in je podana kvalificirana nedobrovernost tako stečajnega upravitelja kot drugega nasprotnega udeleženca kot kupca. Predlagatelj je v pritožbi te trditve sicer dopolnil, a tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Drži sicer, da je treba v postopku po ZVEtL-1 uporabo določb ZPP o prekluziji uporabiti prilagojeno in zato upoštevati vse tiste navedbe, ki bodo pripeljale do dokončne ureditve razmerij, a to velja predvsem za postopek pred sodiščem prve stopnje, ne pa za pritožbeni postopek, sploh v primeru, ko je bilo določeno vprašanje sporno že pred sodiščem prve stopnje. Drugačno stališče bi namreč pretirano poseglo v pravico drugih udeležencev do sojenja v razumnem roku, ob tem, da je v postopku po ZVEtL-1 že z zakonom poudarjen namen, da do uskladitve nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem pride čim prej.

21Je pa pritožbeno sodišče ob presoji pritožbenih navedb predlagatelja, v katerih oporeka zaključku, da so etažni lastniki zaradi prodaje v stečaju lastninsko pravico na parceli 330/1, k. o. 0001, izgubili, ugotovilo, da je to sporno vprašanje potrebno presojati tudi ob uporabi 2. odst. 34. čl. OZ, ki med drugim določa, da mora biti pogodbena obveznost dopustna. V kolikor ni, je namreč pogodba nična (35. čl. OZ).

22Ker se udeleženci na to pravno podlago pred sodiščem prve stopnje niso sklicevali, nanjo pa se ni oprl predlagatelj niti v pritožbi, je pritožbeno sodišče udeležence, da prepreči odločitev, ki bi bila zanje presenečenje, v smislu 2. odst. 351. čl. ZPP pozvalo, da se o njej izjavijo. Prejelo je izjavo predlagatelja,¹³ in drugega nasprotnega udeleženca.¹⁴ Pritožbeno sodišče bo v sklopu razlogov v nadaljevanju kratko odgovorilo tudi na načelne pomisleke in očitke drugega nasprotnega udeleženca, na katere ni bilo že zgoraj odgovorjeno.¹⁵

23Dejstvo, da se na 2. odst. 34. čl. OZ udeleženci niso sklicevali, ni pomembno. Sodišče, kar velja tudi za pritožbeno sodišče, je sporno razmerje dolžno presoditi ob upoštevanju vseh možnih pravnih podlag. Tudi, če pritožba določenega pravnega vidika ne načenja, niti ni o njem tekla beseda v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče tak pravni vidik lahko oziroma celo mora upoštevati. Na pravilno uporabo materialnega prava namreč pazi po uradni dolžnosti.¹⁶

24Poziv, ki so ga udeleženci prejeli, je dovolj konkreten, da omogoča izjavo. Ob dejstvu, da so bile v njem navedene odločbe VSRS in VSL (z opredelitvijo njihovih za to zadevo relevantnih delov) o vprašanju, ki se je izpostavilo v tej zadevi, je očitek o tem, da ni jasno, kateri del določbe 2. odst. 34. čl. OZ bo pritožbeno sodišče uporabilo, neutemeljen. Da to drži, jasno kaže že obširna vloga drugega nasprotnega udeleženca, v kateri se je o tem, ali je bil predmet nakupa dopusten, izjavil. Ker je postopanje, ki se ga je poslužilo pritožbeno sodišče, predvideno v 2. odst. 351. čl. ZPP, so že iz tega razloga neutemeljeni očitki o odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem in predvsem posegu v pravico do izjave in pravico do pritožbe.

25S tem, ko je pritožbeno sodišče ob upoštevanju že s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev, sporno vprašanje presodilo na drugi materialnopravni podlagi, ni v ničemer prekoračilo trditvene podlage; že zgoraj pa je bilo pojasnjeno (tč. 18), da sodišče ničnost upošteva po uradni dolžnosti in ni pomembno, ali se je predlagatelj na ničnost skliceval.

26Tudi dejstvo, da se lastninska pravica etažnih lastnikov ter njeno morebitno prenehanje ugotavlja v nepravdnem postopku, na vsebinsko presojo ne vpliva. Pooblastilo za to ima sodišče v 44. čl. ZVEtL-1. Da sodišča v postopku po ZVEtL-1 odločajo tudi o vprašanju, ki je predmet tega postopka, izhaja tudi iz odločbe VSL I Cp 645/2024 in odločbe VSL I Cp 1103/2021.

27Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je lastninska pravica etažnih lastnikov prenehala, oprlo na razlago, da je drugi nasprotni udeleženec lastninsko pravico v okviru nakupa v stečaju pridobil na izviren način, to je na novo. V nadaljevanju je izpostavilo določbo 5. odst. 342. člena ZFPPIPP¹⁷ ter ob sklicevanju na sodno prakso poudarilo, da jo je mogoče spregledati le v izjemnem primeru - ko bi njena uporaba pomenila varstvo zlorabe postopka oziroma, da nakup v stečaju ne more voditi v pridobitev lastninske pravice, ko gre za kvalificirano protipravnost (zlorabo, goljufijo). Ob tem pa je spregledalo, da je v sodni praksi zavzeto tudi stališče, da nakup v stečaju ne more pomeniti niti pridobitve lastninske pravice na stvari, ki ni v samostojnem pravnem prometu.¹⁸

28VSRS je tako v zadevi II Ips 10/2021 (tč. 22), ki jo v opombi 97 citira tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, opozorilo na svoje že pred tem v odločbi II Ips 81/2020 zavzeto stališče, da okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. čl. OZ). V zadevi II Ips 81/2020 (tč. 13 do 15), pred tem pa tudi zadevi III Ips 60/2014 (tč.12) in III Ips 2/2015 (tč.12), pa je izrecno pojasnilo, da pripadajoče (nekdaj: funkcionalno) zemljišče po ustaljeni sodni praksi ni stvar v samostojnem pravnem prometu, zato se lahko prenaša le skupaj s stavbo. Samostojno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, pogodba s takim predmetom pa je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja in način pridobitve. Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti. Drugačno stališče bi, kot je poudarilo pritožbeno sodišče že v zadevi II Cp 645/2024, vodilo v položaj, ko bi bilo z nakupom v stečajnem postopku mogoče pridobiti lastninsko pravico tudi na drugih stvareh, ki niso v samostojnem pravnem prometu, npr. na naravnih in kulturnih spomenikih, nepremičninah državnih organov, vključno z vojaškimi oporišči, na orožju in mamilih - če bi se katera od teh stvari po naključju znašla na seznamih premoženja stečajnega dolžnika. Tudi pri nakupu v stečaju morajo biti zato podane splošne predpostavke za veljavnost posla, med katerimi je (za konkretni primer relevantna) tudi dopustnost predmeta pogodbe (2. odst. 34. čl. OZ). Kljub dejstvu, da nakup v stečaju pomeni originarno pridobitev lastninske pravice in se z njim sanirajo različne pomanjkljivosti (na primer nakup od nelastnika ali nakup obremenjenega zemljišča), teh predpostavk ni mogoče spregledati, saj nakup v stečaju ni nadzakonski in nadustavni način pridobitve lastninske pravice.¹⁹

29V konkretnem primeru je bilo zgoraj že ugotovljeno, da je parcela 330/1, k .o. 0001, pripadajoče zemljišče stavbe 529, ter pojasnjeno, da posledično samostojno razpolaganje z njim ni bilo in še vedno ni dopustno.²⁰ To pa ob upoštevanju zgoraj predstavljenih materialnopravnih stališč, ki so se izoblikovala v sodni praksi, pomeni, da to zemljišče - kljub dejstvu, da je bilo drugemu nasprotnemu udeležencu prodano v stečajnem postopku ter ne glede na njegovo morebitno dobrovernost - statusa pripadajočega zemljišča ni izgubilo, niti niso etažni lastniki na njem izgubili lastninske pravice. Ker je šlo za pripadajoče zemljišče, ki samostojno ni moglo biti predmet razpolaganja, je brezpredmeten očitek drugega nasprotnega udeleženca, da etažni lastniki v stečaju niso uveljavljali izločitvene pravice in so zato tako pravico ob upoštevanju 299. čl. ZFPPIPP izgubili.²¹ Enako velja za sklicevanje na učinke pravnomočnega sklepa o izročitvi,²² saj je ta ob dejstvu, da je v stečaju sklenjena prodajna pogodba nična, materialnopravno neučinkovit. Ugotovitev o ničnosti pogodbe, s katero je drugi nasprotni udeleženec v stečaju kupil sporno zemljišče, iz navedenih razlogov tudi po zaključku stečaja ni izključena.

30Neutemeljeni so po mnenju pritožbenega sodišča tudi v zvezi s tem podani očitki o posegu v lastninsko pravico in posledično kršenje pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave), pravne predvidljivosti, pravne varnosti in kršenju pravice do poštenega sojenja in dostopa do sodišča (6. čl. EKČP in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP). Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, nakup v stečaju ni nadzakonski in nadustavni način pridobitve lastninske pravice, upoštevanje stališča za katerega se zavzema drugi nasprotni udeleženec, pa bi dejansko vodilo v varstvo pravice, ki je bila pridobljena s kršenjem kogentnih prepovedi ter omogočanje obida le-teh. Neutemeljeno je v zvezi s tem tudi sklicevanje na sklep Up-457/09, saj v njem Ustavno sodišče ni obravnavalo primerljive zadeve.

31Pritožbeno sodišče na podlagi obrazloženega zato ugotavlja, da je tudi parcela 330/1, k. o. 0001, kot pripadajoče zemljišče splošni skupni del v solastnini vsakokratnih lastnikov stavbe v etažni lastnini na naslovu X.

32Ob takem zaključku pa nadalje ugotavlja, da pogojev za ustanovitev odkupne pravice v korist predlagatelja ni. Sodišče lahko namreč odkupno pravico v korist vsakokratnega lastnika stavbe ustanovi le, če je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču naknadno prenehala (1. tč. 1. odst. 53. čl. ZVEtL-1). Do tega pa, kot je bilo obrazloženo, v konkretnem primeru ni prišlo. Ker je odločitev v tem delu nepravilna že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb obeh pritožnikov v smeri okoliščin, ki jih je sicer upoštevalo sodišče prve stopnje pri odločitvi (2. odst. 53. čl. ZVEtL-1), ne opredeljuje.

Sklepno

33Pritožba drugega nasprotnega udeleženca je glede na vse obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 ter 3. čl. ZVEtL-1 zavrnilo.

34Je pa utemeljena pritožba predlagatelja. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 ter 3. čl. ZVEtL-1 sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II in VII izreka) spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tudi parcela 330/1, k. o. 0001, kot individualno pripadajoče zemljišče, splošni skupni del v solastnini vsakokratnih lastnikov stavbe v etažni lastnini na naslovu X. in se odločba (tudi) v tem delu izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe ID 003; odločitev o ustanovitvi odkupne pravice in njeni vknjižbi v zemljiški knjigi (tč. III in IV izreka sklepa) pa je razveljavilo.

35Prva nasprotna udeleženka je pred sodiščem prve stopnje predlagala, da se tudi na nepremičnini parc. št. 330/1, k. o. 0001, v kolikor bo ugotovljeno, da gre za pripadajoče zemljišče, ugotovi in vknjiži služnostna pravica izgradnje, vzdrževanja, rekonstrukcije, obratovanja, popravil in uporabe javnega vodovoda in javne kanalizacije, vključno s pravico dostopa za potrebe izgradnje, vzdrževanja, rekonstrukcije, obratovanja, popravil in uporabe javnega vodovoda in javne kanalizacije. Sodišče prve stopnje je takemu predlogu sicer ugodilo, a pod pogojem, da bo predlagatelj realiziral odkupno pravico. Ker je bila odločitev glede odkupne pravice razveljavljena, je pritožbeno sodišče posledično spremenilo tudi odločitev v tč. VI izreka in skladno s 3. odst. 47. čl. ZVEtL-1 tudi na tej nepremičnini ugotovilo navedeno služnost brez s strani sodišča prve stopnje postavljenega pogoja, služnost pa bo v obsegu kot je bil predlagan, vpisana tudi v zemljiško knjigo.

36Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je zaradi jasnosti v svoji odločbi izrek oblikovalo tako, kot se glasi po njegovi delni spremembi in delni razveljavitvi.

37Drugi nasprotni udeleženec in predlagatelj sama nosita priglašene stroške pritožbenega postopka. Pri stroških zastopanja namreč ne gre za stroške iz 1. in 2. odst. 15. čl. ZVEtL-1, splošno pravilo 1. odst. 40. člena ZNP-1 pa določa, da jih udeleženec krije sam.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Evropska konvencija o človekovih pravicah.
³ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča.
⁴ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
⁵ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.
⁶ Glej na primer odločbo VS RS II Ips 281/2015 ter odločbi USRS U-I-224/00 (tč.16) in U-I- 316/04 (tč.10).
⁷ Glej 2. odst. 7. čl. Zakona o pravicah na delih stavb, 7. čl. Zakona o prometu z nepremičninami, 12. čl. Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (SZ/91), 18. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) in 4. odst. 105. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ).
⁸ Zakon o obligacijskih razmerjih.
⁹ Obligacijski zakonik.
¹⁰ Gre za datum, ko je prenehal veljati Zakon o prometu z nepremičninami, ki je v 7. čl. določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo; če pa je stavba na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, se hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi, prenese tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za redno rabo. Zakon o stavbnih zemljiščih, ki ga je nasledil, takšne ali podobne določbe ni več vseboval.
¹¹ Glej tudi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, GV Založba, 2023, str. 307.
¹² Glej odločbe VSRS III Ips 5/2003, III Ips 50/2007, II Ips 783/2008 in II Ips 938/2008.
¹³ Ta v vlogi, sledeč v pozivu predstavljeni sodni praksi VSRS in VSL, v bistvenem navaja, da je pogodba z dne 29. 3. 2019, ki je bila sklenjena v stečajnem postopku z drugim nasprotnim udeležencem, nična, saj je šlo pri parceli 330/1, k. o. 0001, za funkcionalno zemljišče, ki ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Etažni lastniki zato lastninske pravice na tem zemljišču niso izgubili in je tak zaključek sodišča prve stopnje zmoten.
¹⁴ Drugi nasprotni udeleženec uporabi nove pravne podlage nasprotuje in vztraja, da je lastninsko pravico na parceli 330/1, k. o. 0001 veljavno pridobil in vanjo ni mogoče posegati. Pritožbenemu sodišču v bistvenem očita različne postopkovne kršitve, kršenje ustavnih pravic iz 14., 22. in 25. čl. Ustave RS ter 6. čl. EKČP; v primeru drugačne odločitve pa v okoliščinah konkretnega primera tudi poseg v s pravnomočno sodno odločbo pridobljeno lastninsko pravico in posledično kršenje pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave), kršenje načela pravnomočnosti (158. čl. Ustave), pravne predvidljivosti , pravne varnosti in kršenje pravice do poštenega sojenja in dostopa do sodišča (6. čl. EKČP in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP).
¹⁵ Pritožbeno sodišče se je predhodno že opredelilo do nekonkretizirane trditve nasprotnega udeleženca, da parcela 330/1, k. o. 0001, ne predstavlja pripadajočega zemljišče stavbe 529; s sklicevanjem na konkretne zakonske določbe pa je utemeljilo tudi stališče sodne prakse, da samostojen promet s pripadajočim zemljiščem nikoli ni bil dopusten.
¹⁶ Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 427.
¹⁷ Ta določa: "Udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba [,] ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati: 1. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, 2. zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, 3. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali 4. kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe."
¹⁸ Glej odločbe VSRS II Ips 81/2020, III Ips 60/2014 in III Ips 2/2015 (tč. 12) ter II Ips 10/2021 (tč. 22) in poleg že omenjenega sklepa VSL II Cp 650/2024, še sklep VSL I Cp 1103/2021.
¹⁹ Glej odločbo VSL II Cp 650/2024. Podobno tudi sklep VSL II Cp 52/2022.
²⁰ Glej razloge v tč. 16 in zakone navedene v op. 7.
²¹ Pritožbeno sodišče ne glede na to pojasnjuje, da so etažni lastniki v stečajnem postopku izločitev sporne nepremičnine zahtevali, a stečajni upravitelj njihove zahteve ni obravnaval kot zahtevo za izločitev (več o tem glej v razlogih izpodbijanega sklepa, tč. 113 in 114).
²² Stečajno sodišče s tem sklepom odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca (2. odst. 342. čl. ZFPPIPP). Pri tem je treba poudariti, da stečajno sodišče s sklepom o izročitvi dejansko odloči samo o tem, ali je plačana kupnina, o pogojih za vpis iz 2. do 5. tč. 1. odst. 148. čl. ZZK-1 pa odloči zemljiškoknjižno sodišče (tako na primer sklep VSL Cst 264/2023).