47. člen ZVEtL-1

Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.

Ne drži pritožbeni očitek, da se je s parcelacijo izvorno enotne parcele št. 17 v več ločenih parcel spremenila namenska vezanost obravnavanega zemljišča. Pretekla parcelacija po 1. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni izrecno navedena kot podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Prav tako parcelacija po dinamičnem principu ne more biti koristna v spoznavnem smislu, če je bila izvedena ex ante - torej pred ureditvijo zemljišča - in je naknadno pri dejanski izvedbi prihajalo do zamikov in neskladij. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z naziranjem pritožnikov, da naj bi namensko vezanost in posledični obseg pripadajočega zemljišča izkazovala denacionalizacijska odločba. Ta namreč ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča, zlasti ob upoštevanju, da se je odvzeto nepremično premoženje, ki je, kot je že pojasnjeno, predstavljalo enoten stavbni kompleks, denacionalizacijskemu upravičencu vračalo postopoma z delnimi odločbami. Po poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. člen ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo v

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kriteriji zajemajo časovno obdobje od izgradnje stavbe, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, pa vse do lastninjenja družbenih zemljišč. Odločilni so torej pretekla raba in pretekla dejanska urejenost do lastninjenja družbenih zemljišč ter merila in pogoji prostorskih aktov za navedeno obdobje, ne pa sedanja raba oziroma sedanja dejanska urejenost ter sedanji standardi, na kar se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta prvi in drugi nasprotni udeleženec.

Po drugem odstavku 12. člena ZVEtL-1 namreč sodišče izvedenca ustrezne stroke postavi po uradni dolžnosti, če je to potrebno za vpis stavbe ali njenih delov v kataster stavb, za evidentiranje potrebnih sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb ali za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. V predmetnem primeru je obstoj in obseg pripadajočega zemljišča sporen, saj predlogu predlagateljice nasprotni udeleženci skozi celoten postopek jasno in izrecno nasprotujejo. Opredelitev nalog izvedenca je namreč v pristojnosti sodišča, ki je odmero zemljišča pod stavbo, ki naj dobi svojo parcelno številko, izvedenki odredilo ob sklicevanju na pravni položaj povezanih nepremičnin. Pripadajoče zemljišče je mogoče vknjižiti le pri stavbi, ki je v etažni lastnini in je predmet samostojnega zemljiškoknjižnega vpisa (11. člen ZZK-1), medtem ko se stavba, ki ni v etažni lastnini, kot samostojna stavba ne vpisuje v zemljiško knjigo in pri takšni stavbi tudi ni mogoče vknjižiti pripadajočega zemljišča. SPZ-B je zato uvedel institut povezanih nepremičnin, ki ureja tiste primere, ko ima določena nepremičnina (t. i. pomožna nepremičnina) enako funkcijo kot skupni del zgradbe v eta

Z dodatno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta sporni parceli pomožna nepremičnina glavne nepremičnine (parcele, na kateri stoji nevpisana stavba z naslovom A.), ni v ničemer vsebinsko poseženo v bistvo odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo že v sklepu z dne 27. 10. 2022: bistven je zaključek, da sta navedeni parceli potrebni in namenjeni za redno rabo predlagateljičine nepremičnine in da sta zato njena last. Upoštevaje uvodoma pojasnjeni širši in smiselni kontekst uporabe določb ZPP v nepravdnih postopkih ter posebno naravo postopkov po ZVEtL-1, v katerih se varuje tudi javni interes, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim popravnim sklepom ni bilo vsebinsko poseženo v odločitev iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022, temveč je bila popravljena oziroma spremenjena zgolj nomotehnična označitev pravice, katere vsebina je ostala ves čas enaka.

Materialnopravna merila za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi so določena v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1. Zakon ne določa nobenega razmerja med kriteriji. Opredeljuje jih enakovredno. Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče lahko ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča: ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji. Pravilna ocena sodišča, da so bile dovozne površine in parkirišča, ki so ugotovljena kot (skupna) pripadajoča zemljišča obravnavanih stavb, vselej načrtovana za potrebe obravnavanih stavb in ne kot javne površine, ima oporo v pravilno ocenjenih izvedeniških mnenjih. Z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem udeležencev pa se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi o dejanski namembnosti in funkcionalni povezanosti obravnavanih zemljišč s stavbami ter o njihovi dejanski pretekli rabi.

Določba 47. člena ZVEtL-1, ki jo je po prehodni določbi mogoče uporabiti tudi za ta primer, v točki 3 dopušča, da lahko imetnik obstoječe stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, v tem postopku zahteva, da se ugotovi njen obstoj. Vendar je treba za ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti zatrjevati enega izmed načinov, ki je dopusten za nastanek te stvarne pravice po SPZ. Določitev skupnega pripadajočega zemljišča ne pomeni onemogočanja prehoda skozi mesto oziroma sosesko. Nasprotna udeleženka je podala kot dokaz elaborat na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje storitev ureditev evidence nepremičnega premoženja MO med L. d. d. in MO. To ne gre za izvedeniško mnenje, ampak za elaborat, ki ga je izdelal koncesionar. Zato ne gre za izvedeniško mnenje pred pravdo ali med pravdo v pomenu 243. člena ZPP. Če ga druge stranke ne sprejmejo, elaborata ni mogoče upoštevati kot izvedeniškega mnenja. Pritožnica pa je lahko argumente upoštevala v svojih navedbah.

Nasprotna udeleženka nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1). Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa. Glede na navedeno nasprotna udeleženka nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovora originarno pridobljene lastninske pravice na parcelah št. 007, 008, 009 in 010 v stečajnem postopku, saj ne gre za parcele v njeni lasti, niti za varovanje javnega interesa. Drugačne, zanjo (ali za javni interes) ugodnejše odločitve ne more doseči, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Po ustaljeni sodni praksi so pravni posli, katerih predmet je razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem, absolutno nični, česar morebitna dobra vera kupca ne more sanirati. Nakup zemljišča na javni dražbi ne pomeni, da je zaradi načina prodaje in njenih učinkov mogoče preseči kogentne prepovedi (samostojnega) prometa s funkcionalnimi zemljišči. Pogodbo z nedopustnim predmetom izpolnitve zade

ZVEtL-1 kot interventni zakon določa z namenom hitrejše ureditve nespornih pravnih in dejanskih položajev v zvezi z etažno lastnino ter pripadajočim zemljiščem v 47. členu, da imetnik obstoječe stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, lahko zahteva, da se ugotovi njen obstoj. A je pogoj za takšno „lažjo“ pridobitev stvarne ali obligacijske pravice določen v drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, to je, da med udeleženci ni spora o obstoju ali odločilnih dejstvih v zvezi s stvarno ali obligacijsko pravico na pripadajočem zemljišču. Da se 47. in 50. člen ZVEtL-1 uporabljata v povezavi, je jasno zavzeto stališče v sodni praksi.

Pritožniki morajo v novem postopku pojasniti, na kakšen način je ZVEtL-1 posegel v njihove pridobljene pravice oziroma zakaj je nabor njihovih pravic iz ZVEtL večji, obsežnejši ali bolj učinkovit oziroma katere pravice so pridobili po ZVEtL, ki so jim bile odvzete oziroma so jim zmanjšane, če se za sporno razmerje uporabi ZVEtL-1. Ali povedano drugače. Pritožniki morajo izkazali, da so zaradi ZVEtL-1 v slabšem pravnem položaju kot pred spremembo, ko je veljal ZVEtL. Včasih je retroaktivnost pravnih norm nujna, da se z njo korigirajo nenormalne situacije, ki nastanejo zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem. V smislu korekcije zelo zoženih pravil glede načinov določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ko je bila v ospredju le (predvsem) namembnost zemljišča v času izgradnje po takratnih prostorskih in upravnih aktih, se je zaradi poenotenja pravil glede pridobitve (priznanja) pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča, ki so veljala v času družbene lastnine, sprejel nov ZVEtL-1, katerega namen je izenačiti pravne položaje, tistih lastnikom zgradb, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003, pa lastniki formalnopravno še niso pridobili pravice na pripadajočem zeml

Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku in da zato izpodbijani sklep predstavlja odločbo presenečenja. Sodišče se je namreč le kot na dodatni razlog za ugotovitev, da je sporna zelenica individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, sklicevalo na tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 (ki določa, da kadar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, razdeli sodišče sporni prostor po prostem preudarku).

ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje pr

Četudi bi držala pritožbena navedba, da obravnavana zemljišča niso (nujno) potrebna za rabo predmetnih stavb, to ne bi onemogočalo ugotovitve, da predstavljajo njihovo skupno pripadajoče zemljišče. V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 namreč pripadajoče zemljišče ni le tisto zemljišče, ki je bilo potrebno za redno rabo več stavb, temveč tudi tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno za njihovo redno rabo. Da so bila sporna zemljišča neposredno namenjena za redno obravnavanih stavb, pa jasno in prepričljivo izhaja iz izvedenskega mnenja. Glede na povzeto definicijo skupnega pripadajočega zemljišča iz 42. člena ZVEtL-1 tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da določanje pripadajočega zemljišča ne more biti ekstenzivno in da ga je treba določiti le toliko, kot je dejansko nujno potrebno za rabo stavbe. V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni b

Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, bi bil utemeljen le, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine - namenjene splošni rabi, v času pred 1. 1. 2003.

Zaznambe začetka postopka za določitev pripadajočega zemljišča ni mogoče dovoliti na podlagi predloga iz postopka za določitev pripadajočega zemljišča, iz katerega ni razvidno, da je uperjen (med drugim) zoper imetnika vknjižene lastninske pravice na nepremičnini, na katero se nanaša predlog za zaznambo. Za zemljiškoknjižni postopek je brezpredmetno sklicevanje na pooblastila nepravdnega sodišča, da tudi samo po uradni dolžnosti poskrbi za udeležbo zainteresiranih oseb v postopku za določitev pripadajočega zemljišča.

Kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v novem zakonu (ZVEtl-1) niso določeni kot primarni in sekundarni, ampak so na abstraktni ravni določeni enakovredno in jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera. Tako je sodišče prve stopnje kot enega izmed meril pravilno upoštevalo tudi preteklo redno rabo zemljišča, ki je, glede na zakonodajno gradivo, namenjeno ravno popravi rezultatov dobljenih na podlagi merila iz prve točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pripadajoče zemljišče je določilo upoštevajoč celovito presojo vseh štirih meril. Glede na ugotovitev, da je zemljišče že vse od izgradnje stavbe funkcionalno povezano s stavbo ter je bilo že od takrat dejansko namenjeno redni rabi stavbe ter potrebam njenih stanovalcev, lastniki posameznih delov stavbe na tem zemljišču niso imeli le omejenega pričakovanja bodoče deljene rabe, ampak pravico uporabe, ki je z nakupom posameznih delov stavbe nanje prešla ex lege na podlagi zakona. Ker cesta ni bila nikoli zgrajena, niti niso izkazane druge okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o izgubi te pravice, je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s

Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred letom 2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče. Pri predmetnem zemljišču ni šlo za zemljišče, namenjeno javni rabi, saj upravna dovoljenja, na podlagi katerih so bili predmetni objekti zgrajeni, namenska vezanost predmetnega zemljišča redni rabi stavb in specifična prostorska situacija, obravnavano zemljišče povezujejo z redno rabo stavb in ne z javno rabo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zemljišče, ki si ga je na naroku na kraju samem ogledalo dne 4.10.2017, v naravi predstavlja zemljišče, ki je neposredno povezano s stavbo in njenim stavbiščem ter predstavlja zaključeno enovito celoto s stavbo na njeni zahodni in vzhodni strani. Gre za zemljišče, ki je namenjeno in nujno potrebno za normalno funkcioniranje oziroma redno rabo izključno samo predmetne stavbe, zato ne gre za zemljišče, ki bi morebiti služilo kot pripadajoče zemljišče kake druge stavbe oziroma vsem stavbam v soseski, kakor tudi ne javni rabi v korist tretjih oseb.