44. člen ZVEtL-1

Za ugotovitev o pripadajočem zemljišču ne zadostuje samo ugotovitev o obsegu le tega, temveč mora predlagatelj dokazati tudi pravno podlago, to je pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na njem. Če je na stavbi nastala dejanska etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je ob razlagi in uporabi zakonskih pravil na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe. Ker gre v obravnavanem primeru za pripadajoče zemljišče stavbam v etažni lastnini, skladno z utrjenim stališčem pravne teorije in sodne prakse nakup zemljišča na javni dražbi (v stečaju in izvršbi) ni mogel razvrednotiti lastninske pravice etažnih lastnikov na njem. Če za reševanje predhodnega vprašanja matični postopek ni tekel, oziroma ne teče, mora nepravdno sodišče predhodno vprašanje rešiti s samo. Zaradi določbe 49. člena ZVEtL-1, ki izključuje uporabo splošnih pravil nepravdnega postopka pri obravnavi predhodnih vprašanj, nima možnosti, da bi stranke napotilo na pravdo ali d

V primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi imajo dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiško stanje ne odraža dejanskega stanja. Za priznanje pripadajočega zemljišča morata biti dokazana dva pogoja, to sta neprekinjena raba zatrjevanega pripadajočega zemljišča in pravni temelj, to je pravica uporabe oziroma lastninska pravica. Predlagateljica v tem postopku drugega pogoja ni dokazala, zato je odločitev sodišča, da samo na podlagi pretekle rabe ni mogoče pridobiti pripadajočega zemljišča, pravilna.

Odločilno težo pretekli rabi se daje v primerih/situacijah ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča, ko upravne/lokacijske dokumentacije ni na razpolago, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

Iz zunanje ureditve zemljišča izhaja, da je služilo potrebam stavbe, ne pa potrebam splošne javnosti. Takšna redna raba zemljišča je kazalnik njegove dejanske namembnosti za redno rabo stavbe. Tega ne spremeni okoliščina, da je ta del zemljišča za parkiranje ali pešhojo uporabljal tudi kdorkoli drug. Pomembna je redna raba zemljišča, ne postranska. Nasprotna udeleženka tudi ni zatrjevala, da bi kakorkoli gospodarila s tem delom zemljišča. Ker pločnik nikoli ni bil urejen oziroma zgrajen, gre za neupoštevano urbanistično spremembo izvornega stanja. Ker pločnik kot komunalni objekt ni bil zgrajen oziroma ker ta del zemljišča ni nikoli postal javna infrastruktura, tudi ni mogel biti predmet lastninjenja občine po 76. členu ZGJS. Ker lastninjenja po omenjenem določilu ZGJS v letu 1993 iz navedenega razloga ni moglo biti, se je tudi ta del parcele olastninil z ZLNDL z dnem 25. 7. 1997, tako kot to ugotovlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Izpodbijana odločitev je zato v tem delu pravilna.

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Skupna pripadajoča zemljišča je treba obravnavati kot izjemo. V primeru, ko ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, je takšno zemljišče treba razdeliti med stavbe kot njihova individualna pripadajoča zemljišča.

S prostorskimi akti ni bilo nedvomno določeno, katerim stavbam so posamezna parkirna mesta namenjena, vendar pa je izvedenka glede na zasnovo soseske, relativno enakomerno razporeditev parkirnih mest v soseski in kriterij oddaljenosti parkirnih mest od stanovanjskih stavb ugotovila, da posamezna območja stavb in parkirišč oblikujejo logično zaključene funkcionalne sklope oziroma funkcionalne podenote soseske. Tudi lokacijska dokumentacija potrjuje, da parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb, saj iz nje izhaja, da so parkirna mesta locirana na odprtih parkiriščih ob predvidenih stanovanjskih cestah na robu površin za stanovanjske objekte. Ne drži očitek pritožbe, da je sodna izvedenka prekoračila svoja pooblastila. Svoje mnenje je oprla na vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in gradbene dokumentacije, ki se nanaša na obravnavane stavbe in zunanjo ureditev, ter opravila tudi terenski ogled in preučila sledove dejanske rabe obravnavanih zemljiških parcel ter morebitne vidne sledove pretekle redne rabe.

Namembnost zemljišča mora biti utemeljena kumulativno z urbanističnega in dejanskega vidika.

V primeru, ko gre za pripadajoče zemljišče stavbe v etažni lastnini, ugovor zaupanja v zemljiško knjigo ne more biti utemeljen. Skupni deli etažne lastnine, kamor spada tudi pripadajoče zemljišče, so namreč izvzeti iz samostojnega pravnega prometa, zato je razpolaganje z njimi nično, ne glede na morebitno dobro vero pridobitelja. Sodišče v postopku, ki se vodi po ZVEtL-1, lahko po uradni dolžnosti tudi samo zbira dokazno gradivo, ki ga potrebuje za uspešno izvedbo postopka, vendar mora udeležencem postopka pred izdajo odločbe omogočiti izjavo o tako pridobljenem gradivu.

Navedbe predlagateljev o temeljni zasnovi stavbnega kompleksa ob gradnji, ki jih ponavljajo v pritožbi, je sodišče prve stopnje ovrednotilo, a je pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v obdobju po podržavljenju do uveljavitve ZLNDL. Bistveno je, kako je bil obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo stanovanjske stavbe, opredeljen v obdobju družbene lastnine s strani pristojnih organov, ki so upravljali s stanovanji in poslovnimi prostori. Presoja o pridobitvi lastninske pravice ni v domeni izvedenca, ampak sodišča.

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Pritožbi neutemeljeno očitata neuporabo kriterijev, ki so v zakonu navedeni le primeroma in sodišče niti ni dolžno uporabiti vseh.

Pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča znotraj večjega stanovanjskega naselja je potreben celovit pristop, ne parcialno urejanje prostorske situacije v naselju. Takšen pristop narekuje vključenost vseh potencialno prizadetih skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov v postopek. Delitev parkirišč, ki so bila načrtovana in izvedena za vse stavbe v naselju (smiselno tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1), predpostavlja, da so v postopek vključeni vsi, ki jih takšna delitev zadeva.

Skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZVEtL-1 pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Pri prehodu zapuščine brez dediča v družbeno lastnino ni šlo za dedovanje - občini je bila zapuščina izročena v upravljanje, vendar (enako kot velja za dedovanje), z omejitvami, ki so veljale za uživalno pravico. Zemljišča, namenjenega oziroma potrebnega za redno rabo stavbe, zaradi kogentne akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe (zemljišče deli pravno usodo stavbe). Pravica iz 37. člena ZNNZ se je vedno nanašala le na lastnika stavbe in se brez sočasnega prenosa lastninske pravice na zgradbi ni mogla prenašati na drugega, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na učinke omenjenega sklepa o dedovanju. Prav tako citirana določba četrtega odstavka 44. člena ZVEtL-1 ne omenja pravic oseb, ki so jih te na pripadajočem zemljišču pridobile z dedovanjem, niti ne varuje kaducitetnega uprav

Sodišče prve stopnje je utemeljilo oba vidika, in sicer dejanskega, ki je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, ter pravnega, ki odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi.

Stališče sodne prakse je, da je treba v primeru opisa prostorskih meja služnosti 19. člen ZZK-1 in standard natančnega opisa dosledno spoštovati. V primeru, ko gre za trajno infrastrukturo (kot so vodi gospodarske javne infrastrukture), je treba natančno določiti (vsaj) potek njene trase. Torej na katerem delu parcele ta poteka (zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko so parcele precej večje od predvidenih tras služnosti) in v kakšni izmeri. Zgolj sklicevanje na priloženo skico (katastra gospodarske javne infrastrukture) standarda natančnega opisa ne more nadomestiti.

Dejstvo je, da obstoji utemeljen dvom v dopustnost izvršbe na solastne deleže dolžnika A. A. na nepremičninah, na katere je bila v tem postopku dovoljena izvršba, saj je v teku nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča v zvezi s temi istimi nepremičninami. Če bi se izkazalo, da gre v naravi dejansko za pripadajoče zemljišče k stavbi, bi to pomenilo, da izvršba na te predmete ne bi bila dopustna. Nedopustna pa izvršba ne bi bila le zato, ker bi na predmetu izvršbe obstajala pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo, temveč že zato, ker bi šlo za stvari izven pravnega prometa. Da se na takšne stvari ne vodi izvršba, mora izvršilno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Te okoliščine pri presoji predmetnega predloga tretjih za odlog izvršbe ni mogoče spregledati. Poleg tega se ne sme zanemariti niti interesa morebitnega kupca v izvršbi, da z nakupom na javni dražbi dejansko lahko originarno pridobi lastninsko pravico na nepremičnini brez pravnih napak. Sodišče prve stopnje obojemu navedenemu ni pripisalo zadostne teže. Čeprav sicer drži, da je trditveno in dokazno breme o pogojih za odlog izvršbe na tretjem, ki odlog predlaga, gre vendarle v obravnavani zadevi za

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so sedanji etažni lastniki stavbe svoje kupoprodajne pogodbe sklepali v letu 1996, v času predpisane kogentne vezanosti stavbe in zemljišča, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo. Pravilno je navedlo, da je takrat veljal še ZPN, a ga je napačno uporabilo. ZPN je v 7. členu med drugim določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, prenese tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Šlo je za kogentno vezanost, saj morebitni drugačni pogodbeni dogovori ali odsotnost izrecnega dogovora o prehodu pravice na pripadajočem zemljišču ob prenosu pravice na stavbi te zakonske ureditve niso mogli derogirati. Če je do prehoda pravic na stavbi prišlo v času, ko je za pravice na pripadajočem zemljišču stavbe veljala kogentna akcesornost pravicam na stavbi, pridobitelj stavbe za pridobitev pravice na tem zemljišču ni potreboval posebnega pravnega naslova še za pridobitev ustrezne pravice na zemljišču (četudi tega ni bilo, je pravica na zemljišču nanj prešla po samem zakonu).

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-