92. člen OZ

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

Po splošnih pravilih OZ ima pogodbena stranka v primeru kršitve pravico zahtevati izpolnitev in povrnitev škode (239. člen). Razkorak med višino zahtevka, izračunanega na podlagi Splošnih pogojev (3.471 EUR), in višino toženčeve obveznosti, ki jo dolguje po sodbi in ki je ugotovljena ob upoštevanju splošnih pravil za kršitev pogodbe (273 EUR), utemeljuje sklepanje, da si je tožnica s Splošnimi pogoji izgovorila nesorazmerno visoko nadomestilo. Ob dejstvu, da gre za enostransko določen pogoj (pogodbeni stranki se o njem nista pogajali) in da vodi k znatno višji obveznosti potrošnika, kot bi jo imel po splošnih pravilih OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določba Splošnih pogojev povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je zato nična.

Namen javne dražbe je doseči najvišjo možno ceno, v skladu z načeli skrbnega, gospodarnega ravnanja upravljalcev stvarnega premoženja (načelo mini-max). Namen javne dražbe pa se lahko doseže, če k dajanju ponudb pristopi čim več dražiteljev, saj to med njimi vzpostavlja konkurenco. Velja, torej tudi načelo enakega obravnavanja in z njim povezano načelo preglednosti (transparentnosti).

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Tožnik je sodno varstvo uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zanjo pa 181. člen ZPP kot predpostavko določa "pravno korist" oziroma pravni interes. Gre za procesno predpostavko, s katero se omejuje uporaba ugotovitvene tožbe kot procesne oblike uveljavljanja materialnih pravic, zaradi njene posebne narave in omejenih učinkov. S to tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da je v tožbenem zahtevku določno opredeljeno pravno razmerje nično. Za to vrsto sankcije pa OZ v 92. členu določa, da se na to vrsto sankcije lahko "sklicuje vsaka zainteresirana oseba". Ta predpostavka je širše opredeljena v smislu, da ni vezana na vrsto oziroma procesen način uveljavljanja sankcije ničnosti, kajti nanjo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, torej tudi v primerih, ko se ta sankcija ne uveljavlja s tožbenim zahtevkom temveč kot predhodno vprašanje (ali tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Čeprav torej po kriteriju funkcionalnosti med njima ("interesoma") ni moč postaviti enačaja (različnost pogojev, po katerih se "interes" ugotavlja), pa je njuno skupno pomensko jedro objektivno pridobljena možnost uveljavljati lastno konkretno pravico (upravičenje). Ničnost mora torej osebi odpreti stvarne, obj

Revija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je poroštvena izjava, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, nična; če da, ali ničnost te poroštvene izjave učinkuje napram vsem, konkretno tudi napram tožeči stranki, ki ima terjatev do tretje tožene stranke zgolj in samo na podlagi te poroštvene izjave? 2. Ali je pravilna presoja višjega sodišča, da v konkretni zadevi v pravdnem postopku in v kazenskem postopku ni bil obravnavan isti historičen dogodek oziroma ne gre za identiteto dejanskega stanja, ter ali je pravilno stališče, da je v primeru, kadar je poroštvena izjava, ki predstavlja podlago za poroštveno obveznost tretje tožene stranke do tožeče stranke, pridobljena s kaznivim dejanjem goljufije, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, potrebno institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe obravnavati ločeno?

Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe. Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.

Predlog se zavrne.

Bistveno je namreč zapustnikovo duševno stanje ob sestavi oporoke in sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker sta bila oba pravna posla sklenjena pri pravnih strokovnjakih, ki sta ob zaslišanju potrdila, da je bil zapustnik zbran, bister in luciden ter napak volje ni bilo zaznati, kar je skladno tudi z zabeležkami zdravnikov iz tega obdobja in z izvedeniškim mnenjem, je sodišče dokaz z dodatno dopolnitvijo izvedeniškega mnenja utemeljeno zavrnilo.

Na ničnost se lahko sklicuje tudi tožnica, ker lahko sporni pravni posli škodljivo oziroma nedopustno posegajo v njen pravni položaj.

Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzor nad vodenjem poslov družbe. V zvezi s to funkcijo je v 281. členu ZGD-1 določeno predvsem, kako se nadzornemu svetu zagotavljajo informacije, ni pa posebej urejeno, kako mora nadzorni svet postopati, če pri vodenju poslov družbe odkrije pomanjkljivosti.

Pogodba je nična, če je njena podlaga nedopustna, ker nasprotuje moralnim načelom (določba 39. člena OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Izjemo predstavljajo primeri, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ).

Pritožbeno stališče, da ta sprememba ni bila dopustna, ker ima (primarni) zahtevek drugačno dejansko in pravno podlago kot prvotni, je zgrešen. Če bi imela oba zahtevka enako dejansko in pravno podlago, zaradi istovetnosti zahtevkov sploh ne bi šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tudi ni res, da je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno. S prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016) je namreč sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne o ničnosti spornih pravnih poslov. Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede pravočasnosti spremembe tožbe. Po razveljavitvi prve sodbe se je glavna obravnava začela znova, zato tožnica s spremembo tožbe ni bila prekludirana (prvi odstavek 184. člena ZPP). Tožničin interes ni zgolj ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, pač pa, da se lastninska pravica na nepremičninah, ki sta bili predmet ničnega razpolaganja tožencev, vpiše (nazaj) v korist prvega toženca, da bo tožnica v izvršilnem postopku zoper njega lahko poplačala svojo terjatev. Če je torej tožnici uspelo dokazati, da so sporni pravni posli tožencev nični, ji je kot upnici treba omogočiti,

Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravil

Praviloma z izbrisno tožbo, s katero je svoje pravno varstvo v tem postopku zahtevala tožnica, res ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila dosežena in izvedena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklep o dedovanju v konkretnem primeru), če ta ni razveljavljena ali spremenjena. Vendar je to mogoče, če tožnica, kot v konkretnem primeru, ni imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana kasneje pravnomočna odločba, ki tožnice tudi ne veže (člen 220 Zakona o dedovanju). Izbrisna tožba v obravnavanem primeru nudi pravno varstvo nevknjiženemu imetniku pravice, na način, ki ga določa člen 243/1 Zakona o zemljiški knjigi v prvi točki, in sicer, da sodišče ugotovi neveljavnost takšne vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (z izbrisom lastninske pravice, vknjižene v korist pridobitelja - toženke, in nato znova z vpisom lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika).

Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP in spregledalo, da je tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uveljavljala t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem v skladu s 186. členom ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna (ob predpostavki, da je tudi za vmesni ugotovitveni zahtevek stvarno pristojno isto sodišče ter predvidena ista vrsta postopka).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo tožničine ustavne pravice iz 22. in 33. člena URS. Obema pravdnima strankama je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku. Zgolj dejstvo, da tožnica ne soglaša z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, še ne pomeni, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Iz enakega razloga tožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS. Tožnica zaradi odločitve v konkretnem primeru ni nikakor omejena v postopku dedovanja po pokojni materi. Vprašanje, ali bo zgolj ona podedovala materino stanovanje, ali pa tudi toženec in sestra, pa ni vprašanje tega postopka, ampak zapuščinskega postopka, ki je že v teku.

Informacijsko neravnotežje, ne na abstraktnem oz. splošnem nivoju ne na konkretni ravni, nikoli samo zase ne vodi k temu, da bi bil posel ničen, če ni izpolnjen še kakšen od elementov, ki jih pravni red zahteva za to najhujšo obliko neveljavnosti nekega pravnega posla. Lahko da je kdaj informacijsko neravnovesje takšne teže, da potrošnika zavaja v zmoto. Vendar (tudi) naš pravni red zaradi varnosti pravnega prometa za izpodbijanje v zmoti sklenjenih pogodb predvideva časovne roke, ki so v konkretni zadevi seveda že vsi potekli. Le ničnostni zahtevki ne zastarajo, ker gre za tako hudo hibo, na katero se lahko vsak čas vsakdo sklicuje; če je nek posel ničen, je ničen že od samega začetka, nima, ni imel in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. V konkretnem primeru je banka svojo pogodbeno zavezo izpolnila, tudi tožnici pa sta svojo zavezo izpolnjevali več let in šele po 11 letih od sklenitve pogodbe (in prejema denarja – bančnega kredita) v tožbi zatrdili, da gre za ničen posel, torej posel, ki ne bi smel imeti nikakršnih učinkov. Trditi nekaj takega je contra factum proprium, torej odrekanje veljavnosti lastnim preteklim ravnanjem, torej v nasprotju z načelom vestnosti in pošt

Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP). Sodišče namreč pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke. Na tožniku je bilo torej breme, da pravočasno, tj. do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogojih iz tretjega odstavka 286. člena ZPP do konca obravnave, ponudi procesno gradivo (poda trditve in predlaga dokaze), na podlagi katerega bi lahko sodišče prve stopnje odločalo o ničnosti pogodbe o sodelovanju. Navedbe, ki jih je tožnik podal šele v pritožbi, so nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo izvrševanje upravičenj na način, da bi tožnik tožencu očital kršitev pogodbe, vendar od pogodbe ne bi odstopil, pač pa bi pogodbo sam kršil s prekinitvijo plačil, v posledici česar bi od pogodbe odstopil toženec, nato pa bi se (tožnik) v postopku skliceval na pogodbeno ureditev, ki tožencu v primeru odstopa od pogodbe ne omogoča vračila posojila iz prejemkov od prodaje igralcev, v nasprotju z načelom vestnosti in p

Četrti tožnik s tožbo v tem delu uveljavlja neobstoj (ničnost, nezakonitost) pogodbe o prenosu dejavnosti in delavcev, sklenjene med toženkama, torej pogodbe, sklenjene med tretjima osebama. Za uveljavljanje ničnosti je sodno varstvo (ob izkazanem pravnem interesu; 92. člen OZ) dopustno; ne gre za spor, ki ne bi sodil v sodno pristojnost (18. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na sodno prakso v neprimerljivih zadevah. Zahtevek, kot so ga postavili tožniki v tožbi, se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja, in sicer od 1. 8. 2021 pri prvi toženki. Takšen zahtevek je ustrezen (in izvršljiv; zahtevek se je sicer nanašal na vse delavce, ne le na tožnike, kar odpira kvečjemu vprašanje legitimacije), tožniki pa so v tožbi tudi podali navedbe, s katerimi ga utemeljujejo (nezakonit prenos med prvo in drugo toženko), za svoje navedbe so predlagali dokaze. Sodišče prve stopnje je zato brez podlage izdalo sklep na podlagi prvega odstavka 108. člena ZPP, s katerim jih je pozvalo na popravo tožbe.