53. člen ZVEtL-1

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Sodišče ni vezano na vsebinski predlog udeleženca, temveč lahko razmerje glede zemljišča in stavb, za katere je podana ustrezna zahteva, uredi drugače, kot izhaja iz predloga, če tako narekujeta dokazni postopek in materialno pravo. Čeprav udeleženci v postopku za določeno zemljišče izrecno predlagajo, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k zgradbi, to ni ovira za odločitev, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k dvema zgradbama. Od dejstva, kdo je lastnik zemljišča, je odvisno tudi upravičenje za uveljavljanje odkupne pravice. Če namreč lastninska pravica etažnih lastnikov na parceli naknadno ni prenehala, je podan primer iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, po katerem je upravičenec za uveljavljanje odkupne pravice graditelj, ki je kot zemljiškoknjižni lastnik izvedel gradnjo. Sodišče bi moralo udeležencem postopka v okviru materialno procesnega vodstva jasno predstaviti svoje stališče ter možnost uveljavljanja odkupne pravice kot instituta, s katerim je mogoče reševati kolizijo med legitimnimi partikularnimi interesi za spremembo lastništva v primeru, ko graditelj kot zemljiškoknjižni lastnik zakonito zgradi objekt, čeprav na zemljišču ni pravno

Predlog se zavrne.

S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne. Ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki. Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost nepremičnine kot javne dobrine z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003.

Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva za sprejeto odločitev ugotavljalo mimo navedb predlagatelja v predlogu, to pa na podlagi dokazov, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, pri izvajanju katerih in o razpravljanju o katerih pa predlagatelju ni bila dana možnost se izjaviti. Zato se kot utemeljeni izkažejo pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1. ZVEtL-1 v 41. členu določa, da se postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča lahko začne, če je bila stavba, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, zgrajena pred 1. 1. 2003 in če lastnik stavbe v zemljiški knjigi še nima vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču. Torej za začetek takšnega postopka zadošča in je potrebna le izpolnitev tovrstnih pogojev. Samo kasnejšo obravnavo pa usmerjajo trditve udeležencev in določbe ZVEtL-1. Od teh so bistvene določbe 42. in 44. člena ZVEtL-1. Utemeljeno pa pritožnik izpostavlja tudi določbo 53. člena ZVEtL-1, ki predlagatelju omogoča sodno varstvo v tovrstnem postopku tudi v primeru, ko pogoji iz 42. člena ZVEtL-1 niso izpolnjeni in ki jo la

Novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe in meritornega sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo (354. in 355. člen ZPP). Izjema bo med drugim prišla v poštev tedaj, ko bi bilo z odločanjem na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejan

Predlog za dopustitev revizije se zavrže. Gre za postopek o ustanovitvi odkupne pravice na podlagi 53. člena ZVEtL-1. Navedena določba je umeščena med posebne določbe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Pred to določbo je v 51. členu zakona določeno, da je zoper pravnomočno odločbo sodišča o ugotovitvi pripadajočega zemljišča, izdano na drugi stopnji, mogoče vložiti revizijo na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek. Glede na to, da v konkretni zadevi ne gre za tako odločbo, revizija v postopku zaradi odkupne pravice ni dovoljena.

Goli namen graditi še ne zadostuje za zapolnitev pravnega pojma graditelj v smislu 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, saj zakon govori o graditelju, ki je na takem zemljišču izvedel gradnjo. Kot graditelja je treba šteti tudi tistega, ki je od graditelja kupil nepremičnine, na katerih je ta gradil. Namen odkupne pravice je, da se graditelju omogoči, da od lastnika stavbe odkupi nepremičnino, na kateri je on oziroma njegov pravni prednik izvedel gradnjo in za katero se je v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi ugotovilo, da je v lasti lastnika stavbe. Ni pa postopek za izdajo dopolnilne odločbe namenjen odpravi zatrjevanega prikrajšanja oziroma oškodovanja predlagatelja. V postopku za izdajo dopolnilne odločbe lahko torej sodišče odloča zgolj o ustanovitvi odkupne pravice in ne tudi o morebitnih odškodninskih zahtevkih oziroma zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve.