VSL Sodba PRp 277/2025

I. Izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku se spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo in zoper odgovorni osebi A. A. ter B. B., zaradi prekrškov po 13. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim in petim odstavkom 179. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki so opisani v točki 1/i in 1/ii ter točkah 2 in 3 izreka odločbe o prekršku, ustavi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku v nespremenjenem delu potrdi.

1Prekrškovni organ Banka Slovenije je z odločbo prekršku storilkam pravni osebi Banki C. d.d. in odgovornim osebam A. A., B. B. ter D. D., zaradi storitve 223 prekrškov po 13. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim in petim odstavkom 179. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2), po določenih sankcijah za vsak posamezni prekršek, izrekel enotno sankcijo, in sicer pravni osebi globo 900.000,00 EUR, odgovorni osebi D. D. globo 3.000,00 EUR, odgovorni osebi A. A. opomin in odgovorni osebi B. B. opomin. Vsem je v plačilo naložil tudi sodno takso, in sicer pravni osebi v višini 10.000,00 EUR, odgovornima osebama A. A. in B. B. vsakemu v višini 30,00 EUR ter odgovorni osebi D. D. v višini 300,00 EUR.

2Zoper odločbo o prekršku je storilka pravna oseba po zagovornikih vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in je odločbo o prekršku tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) postopek ustavilo za šest prekrškov po 13. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim in petim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2, ki naj bi jih v imenu in za račun pravne osebe storil odgovorna oseba A. A. in za štiri prekrške po 13. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim in petim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2, ki naj bi jih v imenu in za račun pravne osebe storila odgovorna oseba D. D., nakar je odločbo o prekršku spremenilo tudi v odločitvi o sankciji za pravno osebo in je ob upoštevanju določenih glob za vsakega od preostalih prekrškov pravni osebi izreklo enotno globo 600.000,00 EUR. V preostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Zaradi delnega uspeha z zahtevo za sodno varstvo sodne takse ni določilo in je odločilo, da mora pravna oseba plačati izdatke za pričo v znesku 11,60 EUR.

3Zoper sodbo se pritožuje storilka pravna oseba po zagovornikih iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, oziroma še podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilki sankcijo omili.

4Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

5Pri odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodbo potrebno delno spremeniti po uradni dolžnosti, sicer pa je pritožba neutemeljena.

6Na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (156. člen tega zakona).

Preizkus sodbe po uradni dolžnosti:

7V obravnavani zadevi se pravni osebi očita pridružitvena odgovornost za prekrške po 13. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2, za katere je po prvem odstavku 42. člena ZP-1 predpisan splošni relativni zastaralni rok dve leti in po šestem odstavku 42. člena ZP-1 absolutni zastaralni rok štiri leta.

8Predmet uradnega preizkusa, ki zahteva spremembo izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o prekršku, so prekrški, ki so zajeti v točki 1/i in 1/ii ter točkah 2 in 3 izreka odločbe o prekršku. V navedenih točkah je odločba o prekršku pravni osebi očitala pridružitveno odgovornost za osem prekrškov, ki naj bi jih storil odgovorna oseba A. A. v obdobju od 8.1.2021 do 10.5.2021, in za dva prekrška, ki naj bi jih storil odgovorna oseba B. B. dne 29.7.2021 in dne 13.9.2021. Postopek o prekršku za šest prekrškov, storjenih s strani odgovorne osebe A. A., je ustavilo že sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, preostala njegova dva prekrška in dva prekrška storilca B. B. pa je glede na časovno zamejitev potrebno podvreči pravilom zastaranja. Po teh pravilih v nobenem primeru postopek o prekršku ni več mogoč, ko nastopi absolutno zastaranje.

9Glede na to, da se storilcu odgovorni osebi A. A. v odločbi o prekršku očitajo dejanja za obdobje do 10.5.2021, je pritožbeno sodišče moralo ugotoviti, da je pregon za vse njegove prekrške absolutno zastaral 10.5.2025 še pred predložitvijo zadeve v pritožbeno odločanje višjemu sodišču (zadeva je bila v pritožbeno odločanje predložena s predložitvenim poročilom dne 14.5.2025), medtem ko je pregon za dejanja, za katera se odgovorni osebi B. B. očita, da jih je storil dne 29.7.2021 in dne 13.9.2021, absolutno zastaral 13.9.2025. Zato je pritožbeno sodišče postopek o prekršku zoper pritožnico pravno osebo ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker bi sicer na njeno škodo bila kršena materialna določba 42. člena ZP-1 glede zastaranja pregona, ki ga je glede na privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) iz enajstega odstavka 163. člena ZP-1 moralo upoštevati tudi zoper odgovorni osebi A. A. in B. B., ki pritožbe sicer nista vložila, vendar je odločitev o pritožbi tudi njima v korist, posledično pa je odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

Preizkus sodbe v smeri pritožbenih navedb:

10Na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustna iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka. Iz navedenega izhaja, da je pritožba dopustna iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona in zaradi odločitve o sankciji, ni pa dopustna iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi stroškov postopka. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, tako predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog, na katerega pritožbeno sodišče ne odgovarja.

11Ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: Storilka pravna oseba je za zaznavanje in zbiranje transakcij, glede katerih je Uradu RS za preprečevanje pranja denarja dolžna sporočati podatke, uporabljala aplikacijo N., ki ni dovolj dobro, ustrezno oziroma pravilno delovala in ni beležila vseh potrebnih transakcij, česar ni ažurno in konstantno nadzirala in preverjala, zaradi česar je transakcije Uradu sporočila šele decembra 2022, torej je prve izpuščene transakcije iz leta 2021 poročala šele po letu in pol. Ugotovljeno je bilo tudi, da so odgovorne osebe že v latu 2019 zaznale določene splošne pomanjkljivosti delovanja aplikacije, vendar pa je pravna oseba k celovitemu izboljšanju pristopila šele, ko so dobili potrdilo projektne pisarne in sredstva, zaradi česar je bilo stanje v banki v zvezi s poročanjem transakcij konec leta 2021 že zelo zatečeno, o čemer je odgovorna oseba D. D. obveščala predsednika uprave in je intervenirala na vseh instancah ter opozarjala na nepravilnosti, vendar neuspešno zaradi stališča članov uprave, da so za razvoj na tem področju resursi omejeni. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo zaključek, da zaradi prepoznega pristopa k odpravljanju pomanjkljivosti ni podanih posebnih olajševalnih okoliščin in da kot olajševalno okoliščino ni mogoče šteti, da je storilka k odpravi pomanjkljivosti pristopila in jih nato tudi odpravila. V obstoj olajševalnih okoliščin pa ne prepriča niti pritožba z navedbami, da prekrški niso povzročili nobene konkretne škode. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nastanek konkretne škode ni zakonski znak očitanih prekrškov, kar pomeni, da se za obstoj prekrška ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije.

12Glede na zgoraj predstavljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Za prekršek po 13. točki prvega odstavka 179. člena ZPPDFT-2 odgovarja pravna oseba, če ravna v nasprotju z 75. členom tega zakona in uradu v zakonsko določenem roku treh dni po opravljeni transakciji ne sporoči predpisanih podatkov o transakciji. V obravnavanem primeru je nedvomno, da je rok bil zamujen, celo za dalj časa, zaradi česar dejansko stanje ustreza zakonskim znakom očitanega prekrška. Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sta prekrškovni organ in sodišče nepravilno uporabila predpis o prekršku oziroma nista uporabila predpisa, ki je za storilko pravno osebo veljal v času storitve prekrškov. Po stališču pritožbe bi se v danem primeru, ko za pravno osebo ZPPDFT-2 ni strožji in ni nobenega razloga za njegovo retroaktivno uporabo, moral zoper njo uporabiti ZPPDFT-1, ki je veljal v času storitve večine očitanih prekrškov. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v skladu z načelom zakonitosti iz 2. člena ZP-1 v primeru spremembe predpisa o prekršku uporabi predpis, ki je za storilca milejši. V obravnavanem primeru je med izvrševanjem prekrškov začel veljati ZPPDFT-2, ki je nadomestil prejšnjega ZPPDFT-1 in je za odgovorne osebe predpisal ugodnejši razpon globe. Ker pravna oseba kot umetna tvorba, ki v zunanjem svetu nastopa prek fizičnih oseb, sama po sebi ne more izvrševati prekrškov, temveč prekrške v njenem imenu in za njen račun izvršujejo njene odgovorne osebe, sta prekrškovni organ in sodišče prve stopnje pravilno uporabila prekrškovno določbo ZPPDFT-2, ki je za odgovorne osebe milejši, pravna oseba pa za prekrške iz tega predpisa odgovarja po načelu pridružitvene odgovornosti.

13Pritožba se sicer strinja, da odgovornost pravne osebe izhaja iz ravnanj njenih odgovornih oseb in je po svoji naravi njena odgovornost pridružitvena (akcesorna), vendar pa zagovarja napačno stališče, da bi ji pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo moralo biti dopuščeno izpodbijati tudi subjektivno odgovornost odgovornih oseb, ki zahteve za sodno varstvo niso vložile. V zvezi z navedenim pritožba zagovarja stališče, da bi sodišče prve stopnje skladno s privilegijem pridružitve iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1 moralo opraviti tudi uradni preizkus kršitve materialnih določb zakona, ki vključuje tudi presojo, ali so bili izpolnjeni subjektivni znaki prekrškov odgovornih oseb. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Položaj pravne osebe je urejen v 14. členu ZP-1. Po tej določbi se pravna oseba zgolj pridruži odgovornosti za prekrške, ki so jih storile njene odgovorne osebe in je njihova odgovornost pravnomočno ugotovljena. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lahko izvršijo samo odgovorne osebe.

14Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni opravilo zaslišanja zakonitega zastopnika pravne osebe, kar uveljavlja z navedbami, da je postopalo prestrogo, ko ni opravičilo njegovega opravičila, da se naroka za zaslišanje ne more udeležiti zaradi nepredvidenih družinskih razlogov, poleg tega pa je postopalo tudi nepravilno, ko je zmotno ugotovilo, da njegovo zaslišanje za pravilno odločitev ni bilo potrebno. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila dolžnost zakonitega zastopnika, da v primeru utemeljenega zadržanja sodišče obvesti o razlogih za odsotnost in da hkrati izostanek tudi opraviči z opravičilom, ki ga sodišče lahko preizkusi po vsebini. Zato zgolj dejstvo sporočenega opravičila za izostanek ne zadošča, temveč mora izostanek opravičiti na način, da sodišče lahko opravi presojo opravičljivosti, tega pa zakoniti zastopnik ni storil, temveč je izostanek zgolj sporočil brez dokazil. Pri presoji pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku zaradi kršitve pravice do izjave je bistveno, da je sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku omogočilo navzočnost pri odločanju, kar mu je bilo v danem primeru zagotovljeno, vendar zakoniti zastopnik na zaslišanje ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zaradi česar bistvena kršitev ni podana in se pritožba ne more uspešno sklicevati, da je sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku odvzelo pravico do ustne obravnave in do sodelovanja pri izvajanju obremenilnih dokazov ter da je iz tega razloga bila njegova navzočnost nujna.

15Pritožba zagovarja stališče, da zoper odgovorne osebe, ki zahteve za sodno varstvo niso vložile, odločba o prekršku ni postala pravnomočna. Sklicuje se na privilegij pridružitve, katerega učinek se raztegne tudi na krog drugih storilcev, ki pravnega sredstva niso vložili in da je namen privilegija pridružitve v tem, da mora biti odločitev sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu, notranje skladna. Zato se po mnenju pritožbe v zadevah, v katerih nastopa več storilcev, pravnomočnost ne ugotavlja za vsakega posebej. Izhajajoč iz tega stališča pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev, ker je za odgovorne osebe štelo, da je odločba o prekršku pravnomočna in da se jih v postopku zoper pravno osebo lahko zasliši kot priče. Višje sodišče se s pritožbeno kritiko ne strinja in ugotavlja, da je v nasprotju s teorijo procesnega prava in z ustaljeno sodno prakso. Teorija procesnega prava loči med formalno in materialno pravnomočnostjo. Formalna pravnomočnost se razume kot neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi, medtem ko materialna pravnomočnost pomeni notranjo, vsebinsko trdnost odločbe v smislu vezanosti strank in sodišča na odločitev in njeno vsebino ter prepovedi ponovnega odločanja o isti zadevi. V obravnavani zadevi je glede odgovornih oseb odločba o prekršku postala formalno pravnomočna, kar ne preprečuje uporabe privilegija pridružitve, saj se ta institut lahko uporabi vse do nastopa materialne pravnomočnosti, ki zagotavlja vsebinsko trdnost odločbe in njeno notranjo skladnost. Zato je sodišče prve stopnje odgovorne osebe, za katere je odločba o prekršku že postala formalno pravnomočna, lahko zaslišalo kot priče, kar je skladno tudi s sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo in se nanjo utemeljeno sklicevalo.

Glede izrečene sankcije:

16Pritožba izhaja iz splošnih pravil za predpisovanje sankcij in se sklicuje na 17. člen ZP-1 v zvezi z 27. členom ZP-1, skladno s katerim se pravni osebi za prekrške v steku lahko izreče globa največ v višini 1.000.000,00 EUR, medtem ko se odgovorni osebi lahko za prekrške v steku izreče globa največ v višini 20.000,00 EUR. Na tem izhodišču pritožba ugotavlja, da je zakonodajalec postavil razmerje 1:50 in da lahko pravna oseba plača največ 50-krat višjo globo kot odgovorna oseba. Stališče pritožbe ni utemeljeno in je v nasprotju z načelom individualizacije izrekanja kazenske sankcije. Individualizacija pomeni, da sodišče storilcu izreče sankcijo znotraj predpisanih meja glede na okoliščine vsakega storilca posebej, pri čemer upošteva splošna pravila za odmero sankcije po določbah 26. člena ZP-1, ki v petem odstavku za odmero globe pravni osebi določa, da se upošteva njena gospodarska moč in prej izrečene sankcije, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in je izreklo globo zakonito ter primerno ugotovljeni teži ter okoliščinam prekrška, za kar je v sodbi tudi navedlo jasne in prepričljive razloge. Tem razlogom se pritožbeno sodišče pridružuje in kljub dejstvu, da je postopek o prekršku ustavilo še za štiri prekrške, ni posegalo v enotno izrečeno globo, ker je presodilo, da je tako izrečena globa primerna tudi po odpadlih štirih prekrških.

17Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1.

18Ker je pritožbeno sodišče odločilo deloma v korist pravne osebe in je postopek o prekršku ustavilo za štiri prekrške, se ji na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 sodna taksa za pritožbeni postopek ne določi.