159. člen ZP-1

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten. Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.

Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati.

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

FURS postopek o prekršku vodi v svojstvu prekrškovnega organa iz drugega odstavka 45. člena ZP-1 in ne kot davčni organ po ZDavP-2 oziroma ZFU, kar velja tudi v primeru, ko vodi prekrškovni postopek za prekršek, ki je določen v davčnem predpisu (npr. ZFU). Tudi postopek za davčni prekršek je namreč prekrškovna in ne davčna zadeva. Posledično se določba 85.a člena ZDavP-2 na vročanje aktov, izdanih v hitrem postopku o prekršku, ne razteza, kar pomeni, da je FURS te akte na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 dolžan vsem naslovnikom (tudi pravnim osebam) vročati ob smiselni uporabi ZUP.

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Ker prekrškovni organ storilcu ni očital načina uporabe mobilnega telefona, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška iz plačilnega naloga, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je glede na določbo 159. člena ZP-1 podvržen uradnemu preizkusu. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in iz dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo za dokazana, ta dejstva pa ne dokazujejo očitka iz plačilnega naloga, zaradi česar je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bil začasni odvzem vozniškega dovoljenja lastniku vozila brez da bi se imel ta možnost izreči o izpodbojni domnevi svoje odgovornosti iz 8. člena ZPrCP, zakonsko čezmeren. Čeprav ZP-1 pošiljanja obvestila o ugotovljeni kršitvi v primeru iz tretjega odstavka 113.a člena izrecno ne določa, pa ta obveznost smiselno izhaja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 v povezavi z 8. členom ZPrCP, saj se lahko le na ta način domneva odgovornosti lastnika iz 8. člena ZPrCP tudi na dejstveni ravni ustrezno prekrije s pojmom utemeljenega suma, ki je po prvem odstavku 113.a člena ZP-1 pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu.

V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

S sklepom z dne 10. 7. 2023 zavržena predloga za vrnitev v prejšnje stanje sta bila vložena v zvezi z zamudo roka za napoved vložitve ZSV, ki je bila zavržena kot prepozna s sklepom prekrškovnega organa z dne 24. 1. 2023 in tako ZSV zoper odločbo o prekršku z dne 29. 11. 2022, ki jo je glede na izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe spremenilo sodišče prve stopnje, sploh nikoli ni bila vložena.

Izrek odločbe o prekršku mora biti razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta z izrekom odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije.

Dokaze iz drugih prekrškovnih spisov oziroma postopkov, na katere se v zahtevi za sodno varstvo sklicuje storilec, je potrebno formalno (t.j. z ustreznim sklepom procesnega vodstva) prenesti v aktualni spis, če sodišče prve stopnje šteje, da so ti dokazi relevantni in jih uporabi pri odločanju. V nasprotnem primeru sodbe v pritožbenem postopku namreč ni mogoče preizkusiti. Čeprav pritožbeno sodišče v ZSV zadevah o pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne odloča, mora imeti vpogled v dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju, saj mora v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 159. členom ZP-1 med drugim preveriti, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz, in ali ima sodba razloge oziroma so ti razumljivi.

Če se je sodišče prve stopnje odločilo za dopolnitev dokaznega postopka oziroma izvajanje s strani pravne osebe predlaganih dokazov, bi moralo skladno z načelom materialne resnice, ki ga zavezuje tudi pri presoji okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ustrezno pozornost nameniti verodostojnosti izpovedb oziroma trditev (še posebej ob odsotnosti materialnih dokazov) in se opredeliti tudi do drugačnih stališč, ki jih je glede uveljavljanih razbremenilnih razlogov pravne osebe v odločbi o prekršku zavzel prekrškovni organ. Kadar se sodišče prve stopnje zaradi preverbe zatrjevanih razbremenilnih razlogov odloči za dopolnitev dokaznega postopka, je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da preveri tudi, kakšna je bila reakcija pravne osebe neposredno po tem, ko je izvedela za ravnanje voznika v konkretnem primeru (če pravna oseba dokazil o tem ne predloži sama). Glede na to, da naj bi po zatrjevanju pravne osebe v obravnavani zadevi voznik v samovoljno s kršitvijo njenih navodil in pravil storil štiri hude prekrške, povezane z (ne)varnostjo v cestnem prometu, je v okviru dolžnega nadzorstva zoper takega voznika praviloma potrebna vsaj uvedba postopka za ugotavljanje delovnop

Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očit

Dejstvo, da v konkretnem primeru obstoj kršitve, ki se obravnava tudi v prekrškovnem postopku, v inšpekcijskem postopku še ni pravnomočno ugotovljen, za prekrškovni postopek z vidika uvedbe tega postopka torej ni pomembno, je pa vsekakor pomembno z dokaznega vidika. Medtem ko daje predhodna pravnomočna odločba v inšpekcijskem postopku sodišču močan argument za pritrjevanje razlogom prekrškovnega organa glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kršitev, zaradi katere teče prekrškovni postopek, pa v primeru še nepravnomočne predhodne upravne odločbe tega argumenta sodišče nima in mora posledično odločilna dejstva ugotavljati in ugotoviti samo. Pri tem ni izključeno, da ugotovitve sodišča sovpadajo oziroma pritrjujejo ugotovitvam prekrškovnega organa, vendar je tak zaključek možen le na podlagi ustrezno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega mora biti kršitelju ustrezno omogočeno, da svoje argumente predstavi sodišču in da se izjavi o vseh (še nepravnomočnih) ugotovitvah in odločbah iz upravnega postopka, ki so podlaga konkretnemu prekrškovnemu postopku (pritožbeno sodišče posebej poudarja, da to niso vse okoliščine iz upravnega postopka, ampak samo tiste, ki predstavlj

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevi za sodno varstvo le delno ugodilo, in sicer glede izreka nadomestne sankcije, ni pa v izreku odločilo o preostalem delu vložene ZSV po zagovornici storilke, čeprav tako iz razlogov izpodbijane sodbe kot vsebine ZSV izhaja, da je storilka odgovornost v zvezi z očitanimi ji prekrški zanikala. Ker v izreku sodbe sodišče prve stopnje ni zavrnilo ZSV v preostalem delu, pritožbeno sodišče glede na povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Z uporabo določbe šestega odstavka 123. člena ZP-1 sodišče prve stopnje sicer ni kršilo ničesar, saj določba ureja vrnitev zaseženega predmeta še pred izdajo sodbe o prekršku. Vendar pa se o predlogu za izrek stranske sankcije odvzema predmeta dokončno odloči s sodbo, ki mora v primeru, kadar sodišče predlogu ne ugodi in stranske sankcije ne izreče, vsebovati negativen izrek, ki mora biti v razlogih sodbe obrazložen.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da ZDR-1 v določbi prvega odstavka 161. člena določa, da je delavec, ki ni v delovnem razmerju celotno koledarsko leto, upravičen zgolj do sorazmernega letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, v zvezi s tem pa ima pravico do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Stališče, ki ga v obširnih pritožbenih navedbah zastopa pritožnik, da se sorazmerni del letnega dopusta in v zvezi s tem regresa izračunava z upoštevanjem dopolnjenih mesecev zaposlitve, torej da je za najmanjšo enoto treba upoštevati celotni mesec zaposlitve, ne pa pravilo sorazmernosti uporabiti tudi za mesec, v katerem delavec ni zaposlen celotni mesec lahko namreč npr. pri zamenjavi delodajalcev privede do tega, da delavec, ki je na ravni celotnega koledarskega leta dejansko delal celo leto, ne bi imel pravice do celotnega dopusta in regresa. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi ob zakonski ureditvi, ko ZDR-1 v zvezi z letnim dopustom in regresom sledi t.i. pravilu sorazmernosti pri izračunu deleža letnega dopusta oz. regresa, pravilno da se to pravilo uporabi v celoti, torej tudi, da se izračuna sorazmerni del letnega dopusta za mesec, v katerem delavec ni

Za ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi z očitanim prekrškom prekoračitve hitrosti, posnetek vozila, katerega hitrost je bila izmerjena, ni nujen. Zahtevo po slikovni dokumentaciji namreč Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: Pravilnik) določa le za samodejne in nesamodejne merilnike hitrosti, ki merijo iz premične točke. Nesamodejni merilniki hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, pa morajo glede na določbo 16. člena Pravilnika imeti le takojšen prikaz rezultata, ki mora biti prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve.

Vožnja v konvoju že po naravi stvari predpostavlja udeležbo več voznikov vozil oziroma skupin vozil, zato storilec sam na ta način ne more uresničiti zakonskih znakov očitanega mu prekrška. Ta prekršek bi storilec lahko storil le z eno od oblik udeležbe, torej s sodelovanjem več udeležencev, ki medsebojno usklajeno sodelujejo pri storitvi prekrška. Zgolj navedba o vožnji v konvoju ne zadosti konkretizaciji udeležbe pri storitvi prekrška in ne omogoča identifikacije, kdo izmed treh voznikov je prevoz opravljal v nasprotju z dovoljenjem za izredni prevoz.