Prekrški

Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino. Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.

14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.

Prekrškovni organ je s tem, ko storilke prekrška pred izdajo plačilnega naloga (i) ni obvestil, katerega prekrška je obdolžena; (ii) ni poučil o njenih pravicah, ki izhajajo iz zakona (drugi odstavek 55. člena ZP-1) in 29. člena Ustave; (iii) ni omogočil izjave o dejanskih in pravnih vidikih prekrška ter predlaganja dokazov v njeno korist in (iv) v plačilnem nalogu ni navedel povzetka izjave storilke, prvič, kršil jasno zakonsko določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. In drugič, na takšen način - s popolnim onemogočanjem t. i. predhodne kontradiktornosti - je tudi izvotlil pravico do obrambe storilke in zagotovitev poštenega postopka kot celote, ki ga zagotavljata 29. člen v zvezi z 22. členom Ustave ter 6. člen EKČP.

Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.

Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja. Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.

Za primer storitve prekrška po televiziji je pristojno sodišče, na območju katerega je bila vsebina posneta, oziroma subsidiarno na območju sodišča, kjer se posnetek razširja.

12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.

Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana. Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost re

Po določbi 18. člena ZMV-1 se z globo 400 eurov kaznuje za prekršek lastnik ali uporabnik vozila, ki v prometu uporablja vozilo, ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila odobrena v skladu s prvim odstavkom tega člena oziroma sprememba iz 52. člena tega zakona ni bila vpisana v evidenco. Prekršek torej lahko storita tako lastnik kot uporabnik, bistveno je le, da sta onadva tista, ki sta predelano vozilo uporabljala v cestnem prometu. Za storitev prekrška je bistvena uporaba predelanega vozila, katerega predelava ni odobrena. Šele z uporabo v cestnem prometu namreč tako vozilo predstavlja nevarnost za vse udeležence v cestnem prometu.

Pri presoji pogojev za izbris kazenskih točk iz tretjega odstavka 50. člena ZVoz-1 je treba upoštevati pravnomočno izrečene in izvršene kazenske točke, pri čemer se šteje, da so kazenske točke izvršene, ko so vpisane v skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Prvostopenjsko sodišče je storilčevo (sicer prepozno) izjavo po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora štelo kot pravočasno, saj se je do navedb storilca v izjavi vsebinsko opredelilo. Čeprav je bilo sodišču prve stopnje znano, da ima storilec zdravstvene težave, ki bi jih nadomestni zapor lahko poslabšal (saj je to navedel v izjavi), ni postopalo po določbi desetega odstavka 192.a člena ZP-1. Le na podlagi tako dopolnjenega postopka bi lahko sodišče, upoštevajoč storilčeve navedbe v izjavi (ki jo je sodišče štelo kot pravočasno), presodilo, ali je nadomestni zapor v obravnavanem primeru glede na okoliščine obravnavanega primera (storilčevo zdravstveno stanje) sorazmeren in pravičen ukrep. Višje sodišče je, upoštevajoč storilčeve navedbe glede njegovega zdravstvenega stanja (ki jih je uveljavljal že v izjavi po prejemu obvestila, da so izpolnjeni pogoji za odreditev nadomestnega zapora), ki so nedvomno podprte s pritožbi priloženim zdravniškim potrdilom storilčeve zdravnice, A. A., dr. med. spec. psihiatrije iz zasebne specialistične ambulante, ugotovilo, da določitev nadomestnega zapora storilcu glede na okoliščine konkretnega primera n

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.

Zakonskega znaka prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 ne predstavlja zgolj dejstvo, da je obdolženec lastnik ali uporabnik predelanega vozila v smislu 28. člena ZMV-1, pač pa je zakonski znak tega prekrška tudi (dejanska) uporaba vozila v prometu.

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo