147. člen ZP-1

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Storilčeva zagovornica prosi, da se storilca oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek, ker je prejemnik denarne socialne pomoči in plačila sodne takse finančno ne bi zmogel. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo v postopku o prekršku ugotovljeno, da je storilec v nasprotju z izdano odločbo ZGS posekal 78 najboljših hrastovih dreves, kar znaša 189,67 ㎥ lesne mase, posekan hrastov les pa na trgu dosega zelo visoke cene, tudi do 500,00 EUR/㎥, kar kaže na to, da je šlo za naklepno dejanje iz koristoljubja. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče presodilo, da bi bila oprostitev plačila sodne takse v konkretnem primeru v nasprotju z namenom tega instituta, ki je, da se socialno šibkim upravičencem omogoči dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev, zato je odločilo, da mora storilec plačati sodno takso za pritožbeni postopek.

Oseba, zoper katero je bil postopek o prekršku ustavljen (in ji torej ni bila izrečena sankcija za prekršek), na podlagi določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 pravice do pritožbe nima.

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Storilka bo glede na izkazane skromnejše premoženjske razmere po pravnomočnosti sodbe lahko predlagala obročno plačilo globe, kar bo morala posebej utemeljiti, o takem predlogu, ki ga bo morala storilka nasloviti na sodišče prve stopnje, pa odloča prvostopno sodišče v posebnem postopku.

Na podlagi drugega odstavka 21. člena ZP-1 se sme opomin izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo, ter sodišče pri odločitvi za izrek opomina po tem odstavku ne uporabi sočasno tudi določbe prvega odstavka istega člena.

Če je rok določen po dnevih, se vzame za začetek roka prvi naslednji dan ter začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, temveč ti lahko vplivajo le na iztek roka, sicer pa šteje vloga za pravočasno vloženo le, če znotraj osemdnevnega roka prispe k naslovnemu organu.

Ker je prišlo do trčenja obdolženca v vozilo oškodovanca na parkirišču picerije, ki je očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim razen lastniku, se v zvezi z vožnjo, trčenjem in kasnejšim preizkusom psihofizičnih sposobnosti voznikov uporabljajo določila ZPrCP. Policist mora odrediti strokovni pregled neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki izjavi, da je užival alkoholne pijače po prometni nesreči, le ta pa mora ravnati po njegovi odredbi.

V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov

V skladu z določbo drugega odstavka 147. člena ZP-1 se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo sodišča v celoti ali deloma odločeno v obdolženčevo korist.

S tem, ko je sodišče določbo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, razširilo tudi na prekršek, za katerega je bil storilcu izrečen opomin, je kršilo določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1. Za prekršek, za katerega je bil storilcu izrečen opomin, bi sodišče ravnalo pravilno, če bi odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, razen sodne takse (za zahtevo za sodno varstvo).

Če okrajno sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo odloči deloma ali v celoti v obdolženčevo korist, skladno z drugim odstavkom 147. člena ZP-1 ne določi sodne takse.

Če sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo delno odloči v korist obdolženca, ni pravilno, da o stroških postopka odloči, da bremenijo proračun, temveč uporabi določbo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero se sodna taksa v tem primeru ne določi.

S tem, ko je sodišče za pravno opredelitev prekrška uporabilo pravilen zakon in pravilno navedlo tudi oznake členov, v izreku in obrazložitvi sodbe pa je uporabilo napačno kratico zakona (namesto pravilno kratico ZZZiv-UPB2 je uporabilo kratico ZZZiv-B), ni storilo kršitve materialnega zakona, ki določa prekršek, temveč očitno pisno pomoto.

Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Sodišče

Storilec je bil v pravnem pouku sodbe pravilno opozorjen, da pritožba ni dovoljena, vendar jo je kljub temu vložil, zaradi česar jo je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom utemeljeno in zakonito zavrglo. Določila 2. odstavka 66. člena ZP-1, ki urejajo pravico do pritožbe v primerih odločanja po zahtevi za sodno varstvo, niso protiustavna. Prav tako storilcu ne jemlje pravico do pritožbe dejstvo, da bo moral (če njegovi pritožbi ne bo ugodeno ali če bo pritožba zavržena) plačati sodno takso, glede na to, da plačilo sodne takse ni pogoj za vložitev pravnega sredstva, temveč se sodna taksa odmeri po pravnomočnosti odločitve in glede na uspeh pri pritožbi. Poleg tega sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka (med drugim sodne takse), če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

Pravica obdolženca, da najame zagovornika v kateremkoli kraju države, ne pomeni, da so povečani izdatki zagovornika s prihodom na sodišče vselej tudi potrebni izdatki. V obravnavanem primeru pa je potekal postopek v kraju stalnega prebivališča obdolženca, v Ljubljani, kjer je na izbiro veliko odvetnikov.

Če storilec k razpisanemu naroku ni prišel in izostanka ni mogoče utemeljeno opravičiti, so izpolnjeni pogoji iz 3. odst. 61. čl. ZP-1, ko sodišče šteje, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil, v posledici pa je zahtevo za sodno varstvo zavrglo kot nedovoljeno.