17. člen ZP-1

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

V predmetni zadevi gre nedvomno za stek prekrškov, zato je v primeru izreka omiljene sankcije potrebno upoštevati tudi določbo 27. člena ZP-1 v zvezi z določbo 17. člena ZP-1. Tako mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka tega člena določiti sankcijo najprej za posamezen prekršek, nato pa izreči kot enotno sankcijo vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Če to opravičujejo okoliščine iz drugega, tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, se za istovrstne prekrške v steku, za katere je izdana ena odločba o prekršku (56. člen ZP-1), lahko storilcu izreče enotna sankcija, ki ne dosega seštevka določenih sankcij ali ne presega največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo potem, ko je bil s sklepom istega sodišča ZSV 1937/2018 s 1. 4. 2020 na podlagi 171.a člena ZP-1 odpravljen plačilni nalog prekrškovnega organa, izreklo sankcije v višini, kot so mu bile izrečene z odpravljenim plačilnim nalogom, z odločitvijo o sankciji ni kršilo prepovedi reformatio in peius. Obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev globe. Čeprav je bil v vabilu na narok za zaslišanje poučen, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja in da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist (torej tudi morebitne posebne olajševalne okoliščine uveljavljati, ki bi utemeljevale omilitev globe) do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, se namreč naroka za zaslišanje ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil.

Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da je inkriminirana količina iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 vsebovana v prekršku po 2. alineji prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1, saj primerjava obeh prekrškovnih določb pokaže, da gre za dvoje različnih izvršitvenih ravnanj, ki sta sankcionirani kot prekršek. Z vidika ustavno sodne presoje je nesprejemljivo stališče o protiustavnosti roka 5 dni iz določbe četrtega odstavka 55. člena ZP-1 in roka 8 dni iz določbe prvega odstavka 60. člena ZP-1, ki jo pritožnik gradi na okoliščinah konkretnega primera in meni, da bi roki zaradi obsežnosti zadeve morali biti daljši. Takšno stališče bi pomenilo, da bi v vsakokratnem primeru zakon glede na obsežnost zadeve, ali glede na lastno interpretacijo o obsežnosti zadeve, moral določati daljši rok za uveljavljanje pravice do izjave in pravnega sredstva. Predpis o prekršku iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 ne določa, da je storilec lahko odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom, zaradi česar krivdna oblika ni zakonski znak prekrška in ni potrebno, da bi bila konkretizirana v izreku odločbe, temveč zadošča, da je vsebovana v razlogih odločbe o prekršku.</p

Zakonodajalec za prekršek po tretjem odstavku 109.a člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 109.a člena ZJN -2 ni izkoristil možnosti določitve daljšega zastaralnega roka, zato v konkretnem primeru velja splošno določilo o absolutnem zastaranju pregona, to je 4 leta od storitve prekrška.

Ker je določba 105. člena ZEKom-1 namenjena varstvu konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kršitev te določbe pomeni prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 za pravno osebo predpisana globa v odstotku skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZP-1, ki zakonodajalcu daje pooblastilo za predpisovanje globe v odstotku letnega prometa. Prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je storjen, če pravna oseba ne izpolni naloženih obveznosti, povezanih z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter s tem krši določbo 105. člena ZEKom-1, tako da oblika krivde ni zakonski znak prekrška in je v izreku odločbe o prekršku ni potrebno posebej navajati.

Iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa nedvomno izhaja, da se očita storitev prekrška A. A. kot odgovorni osebi pravne osebe, ker je kot direktor postopal v imenu in na račun pravne osebe, pri čemer mora kot direktor pravne osebe razpolagati s posebnim znanjem, ki ga zahteva vodenje pravne osebe, in skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe ter je tako v izreku odločbe prekrškovnega organa nedvomno opredeljena odgovornost A. A. kot neposrednega storilca, ki mora skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, česar pa direktor ni upošteval, ker je prepustil EDP, da so zaračunavali PPJEE proizvajalcem (uporabnikom) električne energije v obliki obračuna na podlagi dejansko izmerjenih prevzetih količin, ne da bi te uporabnike enotno obravnavali na vsem enotnem slovenskem trgu proizvajalcev in odjemalcev električne energije. Glede na zakonodajo in Koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije z dne 21. 6. 2007 višje sodišče ugotavlja, da so dejansko in pravno pravilne ugotovitve prekrškovnega organa in sodišča ter posledično pravilni razlogi odločbe o prekršku in sodbe, da je

Maksimum izrečene enotne globe je omejen z dvakratnikom najvišje mere globe, ki jo je dopustno predpisati po določbi 17. člena ZP-1 in ne z dvakratnikom najvišje določene oziroma predpisane globe za posamezen prekršek.

Maksimum izrečene enotne globe je omejen z dvakratnikom najvišje mere globe, ki jo je za posamezne vrste kršiteljev dopustno predpisati po določbi 17. člena ZP-1, in ne z dvakratnikom najvišje določene oziroma predpisane globe v posameznem primeru (tretji odstavek 91. člena ZVOP-1).

Storilec lahko vloži predlog za obročno plačilo globe do poteka roka za plačilo globe.

Zoper sodbo sodišča, s katero je to zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, pritožba ni dovoljena iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena ZP-1), iz ostalih pritožbenih razlogov pa le v primeru, da bi bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku ali bil izrečen odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi, v vrednosti, ki presega 400,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od primerov, ki jih zakon taksativno določa, zato je bilo treba kljub danemu pravnemu pouku o dovoljeni pritožbi, ki pa je napačen, storilčevo pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

V predmetni zadevi je potrebno upoštevati 1. odstavek 46. člena ZP-1, ki določa, da o storitvi prekrška, sankcijah in drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon. Glede na navedeno zakonsko določbo je zoper sklep o neugoditvi predloga storilca za obročno odplačilo globe, ko gre torej za odločitev prekrškovnega organa o drugih vprašanjih postopka, dovoljeno vložiti redno pravno sredstvo, to je zahtevo za sodno varstvo, kot to predpisuje ZP-1. Upravičenci do vložitve tega pravnega sredstva pa niso opredeljeni v 1. odstavku 59. člena ZP-1, saj ZP-1 v 1. odstavku 59. člena določa osebe, ki so upravičene do vložitve zahteve za sodno varstvo le zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku. Upoštevati je potrebno 2. odstavek 150. člena ZP-1, ki med drugim določa, da lahko pritožbo v korist obdolženca vloži tudi krvni sorodnik, kamor je šteti tudi očeta storilke. V skladu z 2. odstavkom 18. člena ZP-1 je mogoče storilcu dovoliti obročno odplačilo globe le v primeru, če globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17.

Sodišče mora pri izrekanju stranske sankcije odvzema predmetov lastniku upoštevati težo prekrška, stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitev zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin pri obdolžencu, ki je večkratni specialni povratnik in je številne najhujše prekrške po ZVCP-1, za katere je bil pravnomočno kaznovan, storil z istim vozilom, je bil odvzem motornega vozila obdolžencu izrečen utemeljeno in zakonito, pravilna pa je tudi odločitev sodišča o uničenju odvzetega vozila.

Za prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM je značilno, da je intenziteta nesprejemljivega vedenja v javnosti večja in meri že na takšno ravnanje, ki meji ali celo vključuje kakšno obliko fizičnega nasilja, zaradi česar je prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM strožje sankcioniran kot prekršek po čl. 11/I-1 ZJRM. V konkretnem primeru pa takšne intenzitete ni zaznati in ravnanja obdolžencev ni mogoče šteti za vedenje na posebno drzen način, zaradi česar je pravilneje kvalificirati njuno ravnanje kot nespodobno vedenje na javnem kraju. Način vedenja obdolžencev do sprevodnika, ki je opravljal svoje delo, družbeno ni sprejemljiv in predstavlja nespodobno vedenje, saj sta obdolženca pri sprevodniku povzročila vznemirjenje in občutek ogroženosti, prav tako sta z izrečenimi besedami škodovala njegovemu ugledu, kar nedvomno predstavlja nespodobno vedenje na javnem kraju.

Čeprav se med postopkom zaradi prekrška na sodišču spremeni zakon in je na novo predpisana pristojnost prekrškovnega organa, se sodišče ne sme izreči za nepristojno in zadeve odstopiti prekrškovnemu organu.

Maksimum izrečene enotne globe je omejen z dvakratnikom najvišje mere globe, ki jo je dopustno predpisati po določbi 17. člena ZP-1 in ne z dvakratnikom najvišje določene oziroma predpisane globe za posamezen prekršek.

Za prekrške po ZJRM se izreče globa v znesku kot bi jo smel izreči prekrškovni organ, saj je to za obdoženca ugodneje.

Za prekršek, za katerega je globa predpisana v razponu, se v hitrem postopku izreče najnižja predpisana mera globe in tako dejansko učinkuje enako, kot da bi bila predpisana v določenem znesku; tako se upošteva tudi pri izreku enotne globe za vse prekrške v steku.