144. člen ZP-1

V primeru, ko o prekršku nedostojnega vedenja odloči oziroma izda plačilni nalog policist, do katerega se je storilec nedostojno vedel, nedvomno obstaja konflikt interesov, ki zahteva izločitev te uradne osebe (policista) prekrškovnega organa iz postopka odločanja v hitrem postopku o prekršku zoper storilca.

Koncept pridružitvene oziroma akcesorne odgovornosti pravnih oseb, kot je določen v prvem odstavku 14. člena ZP-1, temelji na okoliščinah, ki so primarno dejanske narave (storitev prekrška pri opravljanju dejavnosti in storitev prekrška v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe). Enako velja za koncept odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15.a člena ZP-1, ki prav tako na dejanski ravni zahteva ugotovitev povezave med pravno in njeno odgovorno osebo (storitev dejanja pri opravljanju dejavnosti pravne osebe). To pa pomeni, da je potrebno tudi v opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del ali se priloži plačilnemu nalogu, ki storilcu ni vročen na kraju dejanja, konkretizirati podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe, saj gre za odločilne okoliščine dejanskega stanja.

Ker na odločitev o tem, kdo nosi stroške postopka, vpliva le to, ali je bila obdolžencu izrečena sankcija za prekršek, pritožbeno sodišče pri predmetni pritožbeni presoji ne more upoštevati pritožnikovih trditev o revščini in slabem premoženjskem stanju. Mu pa na tem mestu pojasnjuje, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka ali odložiti plačilo stroškov prekrškovnega postopka. Predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.

Po določbi 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku. Ta določba je specialna glede na določbo 144. člena ZPP in zato izključuje njeno uporabo. Po določbi 143. člena ZP-1 med stroške postopka spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pritožnik zato pravilno opozarja, da stroški zagovornika bremenijo proračun in to ne glede na izid postopka.

Prvoten plačilni nalog prekrškovnega organa je bil odpravljen, zato ne gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

Ker je nad pravno osebo začet stečajni postopek, zaradi česar glede na prvi odstavek 14.b člena ZP-1 ni pravne podlage, da bi se storilki - pravni osebi izrekla globa za storjena prekrška, četudi je bila v postopku ugotovljena njena odgovornost. Glede na zgoraj izpostavljeno dejstvo podana situacija, ko storilki pravni osebi za očitane prekrške globa ne more biti izrečena, tudi ni zakonske podlage, da bi sodišče pravni osebi naložilo plačilo stroškov postopka.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

V predpisih, ki urejajo to področje, ni nobene podlage za drugačno obravnavanje stroškov, ki so nastali po tem, ko bi lastnik predmete lahko prevzel, pa jih ni. Izvršitelj je predmete hranil na podlagi skladiščne pogodbe, sklenjene med njim in sodiščem, v tem razmerju je zavezanec za plačilo stroškov hrambe sodišče. Sodišče pa jih bo nato po določbi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izterjalo od storilca prekrška.

Stroški postopka o prekršku, ki je bil po vloženi zahtevi za sodno varstvo ustavljen, bremenijo proračun prekrškovnega organa.

Glede na to, da je sodišče prvo ugotovilo, da je mladoletnik, ki je sicer uspešen športnik – teakwondoist in se kot tak zaveda, da je fizično obračunavanje z drugimi nesprejemljivo in nevarno ter ki je že bil obravnavan zaradi drugih postopkov (postopek o prekršku in kazenski postopek), mladoletnega oškodovanca udaril v obraz, zaključek, da predmetni postopek ne bi bil smotrn oziroma da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči sankcije, ni mogoč. Pritožbeno izpostavljeno mnenje pristojnega Centra za socialno delo (CSD) ne izključuje sankcioniranje storilca v predmetnem postopku, saj ne glede na to, da iz poročila CSD izhaja, da mladoletnik prejema in sprejema pomoč, iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajata takšna narava in okoliščine storitve prekrška, da so pritožbene trditve o nesmotrnosti predmetnega postopka neutemeljene. Ker je dikcija prvega odstavka 144. člena v nasprotju s specialno določbo prvega odstavka 187. člena ZP-1, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o (drugih) stroških predmetnega postopka, pritožba utemeljeno opozarja na nezakonitost odločitve v zvezi s stroški mladoletnikove zagovornice.

Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.

Za izdajo sklepa, s katerim sodišče odloči o stroških postopka, katerih višina je ugotovljena po izdaji sodbe o prekršku, so odločilne ugotovitve o tem, ali je obdolžencu bila izrečena sankcija za storjeni prekršek, ali mu je s sodbo o prekršku bilo naloženo plačilo stroškov postopka, ali je sodišče s sodbo odločilo tudi, da bo o stroških postopka, katerih višina do izdaje sodbe ni bila znana, odločilo s posebnim sklepom, ali gre za stroške, ki jih je mogoče v skladu s 143. členom ZP-1 šteti za stroške postopka in ali je bila višina teh stroškov sodišču znana po izdaji sodbe.

V času veljavnosti ZZUSUDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, na podlagi določila prvega odstavka 3. člena, niso tekli, tako tudi rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse iz petega odstavka 144. člena ZP-1.

Pritožbene trditve, da so policisti pristopili do obdolženca medtem ko je na bencinski črpalki kupoval bencin za svojo kosilnico in mu šele takrat predočili izmerjeno hitrost ter ga seznanili z očitkom storitve prekrška, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v zvezi s temi navedbami v pritožbi ni z verjetnostjo izkazano, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Omilitev stranske sankcije kazenskih točk zakonsko sploh ni mogoča. Ta možnost je bila namreč odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki se v tem delu uporablja od 1. 10. 2011.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obdolženčevega materialnega stanja pravilno upoštevalo, da obdolženec živi v skupnem gospodinjstvu s staršema ter mlajšim bratom, ki je sicer že polnoleten vendar ni v rednem delovnem razmerju, in je postopalo pravilno, ko je ugotavljalo dohodke vseh družinskih članov, ki so jih prejeli v treh mesecih pred mesecem vložitve predloga za oprostitev plačila stroškov postopka.

Res je sicer, da ima prekrškovni organ glede na določbo četrtega odstavka 63. člena ZP-1 možnost v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolniti dokazni postopek in opraviti vsa dejanja, ki jih lahko opravi po 55. členu ZP-1, vendar je tako pozivanje k (vsebinski) dopolnitvi pritožbe (z dodatnimi navedbami ali predložitvijo dokazov) tudi po stališču Vrhovnega sodišča šteti kot dejanje, s katerim prekrškovni organ želi dopolniti dokazni postopek. Tudi pritožnik sam navaja, da je nameraval po dopolnitvi dokaznega postopka sam odločiti o zahtevi za sodno varstvo in ustaviti postopek zoper vlagatelja zahteve za sodno varstvo. Vendar če storilec v takem primeru zahteve za sodno varstvo ne dopolni, je prekrškovni organ ne more zavreči kot nepopolne, temveč jo mora v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. Pri odločanju o tem, kdo krije stroške postopka, primarno potrebno upoštevati določbo 144. člena ZP-1, ki temelji na načelu, da stroške postopka krije tisti, ki je povzročil potrebo po njihovem nastanku. Če se ugotovi, da je storilec storil prekršek, da je zanj odgovoren in se mu zato

Po pravnomočnosti sodbe obdolženi ne more več vplivati na to, kdaj bo odrejeno uničenje vozila, zato ne more nositi stroškov, ki so nastali zaradi neažurnega ravnanja sodišča.

Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom opravil v skladu z navodili proizvajalca, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti pa izkazuje, da se je z rezultatom, ki ga je pokazal preizkus z alkotestom, strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. V takem primeru rezultat z elektronskim alkotestom ugotovljene koncentracije alkohola v izdihnem zraku predstavlja podlago za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij za tovrstni prekršek. Da je bil tako visok rezultat oziroma stopnja alkoholiziranosti posledica dejstva, da je pil belo vino z mineralno vodo na prazen želodec in da bi s polnim želodcem rezultat preizkusa znašal manj kot 0,52 mg v litru izdihanega zraka, so zgolj obdolženčeve domneve, ki jih ni mogoče z ničemer preizkusiti in so tudi sicer zmotne, saj uživanje hrane pred oz. ob uživanju alkohola ne zmanjšuje koncentracije, temveč absorpcijo alkohola v kri in občutek alkoholiziranosti. Za oprostitev plačila stroškov postopka mora biti namreč izkazano, da bi s plačilom stroškov postopka bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje ali preživljanje tistih, ki jih je po zakonu do

V postopkih zaradi prekrškov se nagrade odmerijo glede na izrečeno ali zagroženo sankcijo in ne na podlagi vrednosti predmeta. Ker se je zoper storilca vodil redni sodni postopek in storilec (niti sam niti po zagovornikih) v tem postopku o prekršku ni vložil zahteve za sodno varstvo, sodišče prve stopnje storilčevim zagovornikom ni priznalo priglašene nagrade za zahtevo za sodno varstvo. Nagrada za druge obrazložene vloge po 2. točki tarifne številke 37 OT se prizna le v primerih, ko gre za vloge, ki prispevajo k ugotavljanju odgovornosti obdolženca - storilca za prekršek.

Postopanje sodišča, ko je zaradi razglašene epidemije prestavilo zaslišanje policistov za relativno kratko obdobje, ni mogoče oceniti kot neracionalno, nepotrebno in neekonomično ter sodišču pripisovati krivdo, da so zaradi tega nastali višji stroški, kot bi sicer bili. Nastanek teh stroškov je namreč povzročil obdolženec s svojim ravnanjem, ko je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zaseg vozila v takem primeru je obligatoren, zato stroški hrambe zaseženega vozila, nedvomno potrebni stroški, ki jih je dolžan kriti tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.