42. člen ZP-1

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten. Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.

V disciplinskem postopku, v katerem se zdravniku očita, da je poklic opravljal v očitnem nasprotju s pravili znanosti in stroke, je treba pravno pomembna dejstva ugotavljati (tudi) s pomočjo strokovnjaka (izvedenca). Gre za časovno zamudno procesno opravilo, zato izenačitev absolutnega zastaralnega roka z relativnim, kot predlaga pritožnik, tudi iz tega razloga ne bi bila ustrezna.

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bil začasni odvzem vozniškega dovoljenja lastniku vozila brez da bi se imel ta možnost izreči o izpodbojni domnevi svoje odgovornosti iz 8. člena ZPrCP, zakonsko čezmeren. Čeprav ZP-1 pošiljanja obvestila o ugotovljeni kršitvi v primeru iz tretjega odstavka 113.a člena izrecno ne določa, pa ta obveznost smiselno izhaja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 v povezavi z 8. členom ZPrCP, saj se lahko le na ta način domneva odgovornosti lastnika iz 8. člena ZPrCP tudi na dejstveni ravni ustrezno prekrije s pojmom utemeljenega suma, ki je po prvem odstavku 113.a člena ZP-1 pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se pri presoji vprašanja absolutnega zastaranja pregona za prekršek določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ ne upoštevajo, saj potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-11.

Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov. Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.

Prekrškovni organ v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je z več dejanji, ki so merila na pregon storilke, relativni zastaralni rok bil pretrgan. Prekrška, zaradi katerih je bila storilki izdana odločba, naj bi storilka storila 2. 7. 2021 in 20. 12. 2021, prekrškovni organ pa je storilki 6. 9. 2022 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, nato je 8. 12. 2022 izdal izpodbijano odločbo o prekršku, 24. 2. 2023 na podlagi napovedi zahteve za sodno varstvo izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, nato pa 24. 3. 2023 sodišču poslal zahtevo za sodno varstvo v reševanje.

Storilec s trditvami, da ga prekrškovni organ ni seznanil z nobenim dokazilom, smiselno očita kršitev pravice do obrambe, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekrškovni organ storilcu slike glede na zakonske določbe ni dolžan pošiljati, po vpogledu v PN pa ugotavlja, da je bil storilec v navedenem PN poučen, da je dokaz prekrška radarska slika, ki jo je mogoče videti na sedežu prekrškovnega organa. Vsled temu zaključuje, da so pritožbene trditve o kršitvi storilčevih pravic neutemeljene.

Dejstvo, da v konkretnem primeru obstoj kršitve, ki se obravnava tudi v prekrškovnem postopku, v inšpekcijskem postopku še ni pravnomočno ugotovljen, za prekrškovni postopek z vidika uvedbe tega postopka torej ni pomembno, je pa vsekakor pomembno z dokaznega vidika. Medtem ko daje predhodna pravnomočna odločba v inšpekcijskem postopku sodišču močan argument za pritrjevanje razlogom prekrškovnega organa glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kršitev, zaradi katere teče prekrškovni postopek, pa v primeru še nepravnomočne predhodne upravne odločbe tega argumenta sodišče nima in mora posledično odločilna dejstva ugotavljati in ugotoviti samo. Pri tem ni izključeno, da ugotovitve sodišča sovpadajo oziroma pritrjujejo ugotovitvam prekrškovnega organa, vendar je tak zaključek možen le na podlagi ustrezno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega mora biti kršitelju ustrezno omogočeno, da svoje argumente predstavi sodišču in da se izjavi o vseh (še nepravnomočnih) ugotovitvah in odločbah iz upravnega postopka, ki so podlaga konkretnemu prekrškovnemu postopku (pritožbeno sodišče posebej poudarja, da to niso vse okoliščine iz upravnega postopka, ampak samo tiste, ki predstavlj

Zastaranje pregona temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregon ni več smiseln, saj zaradi časovne oddaljenosti med prekrškom in pravnim odzivom nanj ni več utemeljeno pričakovati, da bo zapoznela reakcija dosegla svoj namen. Ker je torej o odgovornosti za prekršek že bilo pravnomočno odločeno in se izpodbijana odločitev nanaša zgolj na izrek enotne sankcije, v zvezi s katero je bila odločitev razveljavljena zgolj zaradi pomanjkljivih razlogov glede omilitve izrečene sankcije, pritožbeno sodišče zaključuje, da storilec po poteku absolutnega zastaralnega roka v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi prekrški ni bil več v dvomu, ali mu bo izrečena obsodilna sodba, saj je bila negotovost odpravljena že s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023.

Postopek zoper odgovorno osebo po drugem odstavku 8. člena ZPrCP torej ni samostojen postopek o prekršku, temveč gre še vedno za postopek zoper pravno osebo, za katero pa po izrecni zgoraj citirani določbi zakona odgovarja odgovorna oseba po drugem in tretjem odstavku 15. člena ZP-1. Postopek zoper pravno osebo pa je bil, kot zgoraj pojasnjeno, začet pravočasno.

Zato ima prav prvo sodišče, ko je zagovorniku pojasnilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev razlaga o absolutnem zastaralnem roku 60 dni, pri čemer zagovornik v pritožbenih navedbah vztraja, saj tega roka ZP-1 ne pozna, v obravnavanem primeru pa je bil postopek s strani prekrškovnega organa, da se ugotovi, kdo je v kritičnem času vozil navedeno vozilo, začet znotraj 30-dnevnega roka, torej že dne 22. 5. 2020, ko je prekrškovni organ pravni osebi poslal zahtevo za dostavo podatkov o vozniku.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se pri presoji vprašanja absolutnega zastaranja pregona za prekršek določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) – ZZUSUDJZ ne upoštevajo, saj potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja.

Zastaranje pretrgajo vsa zakonita dejanja prekrškovnih organov in sodišč, ki so usmerjena v to, da se storilcu oziroma drugim subjektom pravnomočno izreče sankcija za prekršek. Poudarek je na tem, da mora dejanje meriti na pregon, kar pomeni, da zastaranja ne morejo pretrgati procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno usmerjena h končnemu cilju izreka sankcije.

Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in je predpisal njihovo zadržanje v vseh nenujnih zadevah (v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020) nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz člena 42/6 ZP-1.

V zadevah, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z motornim vozilom, registriranim v drugi državi članici EU, se postopek o prekršku začne tako, da pristojni organ, ki je ugotovil prekršek, lastniku oziroma imetniku vozila ali drugače identificirani osebi, osumljeni storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa na ozemlju Republike Slovenije, pošlje pisno obvestilo o prekršku in obrazec za odgovor na obvestilo z vsebino iz Priloge, ki je sestavni del tega zakona in je objavljena skupaj z njim. Zato je s pošiljanjem pisnega obvestila z dne 8. 11. 2018 postopek o prekršku bil začet znotraj 30 dnevnega roka, ki ga določa četrti odstavek 42. člena ZP-1, čeprav je plačilni nalog bil izdan šele 24. 5. 2019.

Pri presoji presoji vprašanja zastaranja pregona za prekršek je potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ.