27. člen ZP-1

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

Za dopustnost poslovanja ob nedeljah morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da gre za prodajalno na mejnem prehodu in da površina prodajnega prostora ne presega 200 m². Tak opis je bil tudi v izreku odločbe, saj je prekrškovni organ storilcema očital, da je bila na dan nedelje, 28.8.2022, poslovalnica pravne osebe odprta, čeprav prodajalna ni na območju mejnega prehoda in čeprav je površina presegala 200 m². V opisu so bili tudi konkretizirani vsi znaki prekrška (opisana je bila lega stavbe in navedeno, da površine prodajalne znaša 380 m²) in sta imela storilca možnost obrambe.

Presoja zakonskih opisov prekrškov po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 in po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1 po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje nobenega od odnosov, ki so podlaga za navideznost steka. Zakonodajalec je z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo osne obremenitve vozila, ki na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo), izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška. Med prekrškoma torej obstaja pravi idealni stek po volji zakona. Tudi presoja zakonskih opisov prekrškov iz druge alineje četrtega odstavka 31. člena ZCes-1 in po 3. alineji devetega odstavka 31.a člena ZCes-1 ne izkazuje nobenega od odnosov, ki so podlaga za navideznost steka. Zakonodajalec je z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila, ki na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo), izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška.

Ker je opravljanje tehničnega pregleda v rokih, ki jih ZMV-1 ureja v svojem 49. členu, eden od pogojev za registracijo vozila, storilec z izpolnitvijo zakonskih znakov prekrška po osmem odstavku 49. člena ZMV-1, izpolni tudi zakonski znak prekrška po osmem odstavku 25. členu ZMV-1. Navedeno pa ne pomeni, da sta prekrška v odnosu konsumpcije.

Zastaranje pregona temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregon ni več smiseln, saj zaradi časovne oddaljenosti med prekrškom in pravnim odzivom nanj ni več utemeljeno pričakovati, da bo zapoznela reakcija dosegla svoj namen. Ker je torej o odgovornosti za prekršek že bilo pravnomočno odločeno in se izpodbijana odločitev nanaša zgolj na izrek enotne sankcije, v zvezi s katero je bila odločitev razveljavljena zgolj zaradi pomanjkljivih razlogov glede omilitve izrečene sankcije, pritožbeno sodišče zaključuje, da storilec po poteku absolutnega zastaralnega roka v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi prekrški ni bil več v dvomu, ali mu bo izrečena obsodilna sodba, saj je bila negotovost odpravljena že s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023.

V predmetni zadevi gre nedvomno za stek prekrškov, zato je v primeru izreka omiljene sankcije potrebno upoštevati tudi določbo 27. člena ZP-1 v zvezi z določbo 17. člena ZP-1. Tako mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka tega člena določiti sankcijo najprej za posamezen prekršek, nato pa izreči kot enotno sankcijo vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Če to opravičujejo okoliščine iz drugega, tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, se za istovrstne prekrške v steku, za katere je izdana ena odločba o prekršku (56. člen ZP-1), lahko storilcu izreče enotna sankcija, ki ne dosega seštevka določenih sankcij ali ne presega največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

Med prekrški prekoračitve osne obremenitve in prekoračitve največje dovoljene mase vozila ne gre za navidezni idealni stek, saj prekrivanje obeh kriminalnih količin v primeru teh dveh prekrškov ni mogoče. Med prekrškoma prekoračitve osne obremenitve vozil na javnih cestah po tretjem odstavku 30. člena in šestem odstavku 30. člena ZCes-1 je podan odnos konsumpcije, saj je storilec z vožnjo preobremenjenega vozila kršil tako pravila o največji dovoljeni osni obremenitvi, ki je predpisana s Pravilnikom o delih in opremi vozil, kot pravilo o osni obremenitvi po določilih proizvajalca vozila. Enako velja za razmerje med prekrškoma po 31. členu ZCes-1 ter 31.a členu ZCes-1.

Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naro

Upoštevaje konkretna opisa storilki očitanih prekrškov in specifiko oddajanja nepremičnin v turistični namen preko spletne aplikacije AIRBNB, je v obravnavanem primeru treba pritrditi vložniku zahteve, da je objavljanje oglasa za oddajanje nepremičnine zgolj predhodna faza prekrška neregistriranega oddajanja nepremičnine v turistični namen. Že iz konkretnega dela opisa prekrška pod točko 1.b) izreka odločbe o prekršku namreč izhaja, da je za realizacijo oddaje nepremičnine v turistični namen preko spletnega portala AIRBNB nujno potrebno, da se storilec kot sobodajalec na spletni portal registrira, kar pomeni, da opravi postopek verifikacije, ustvari profil in objavi oglas. Brez tega postopka torej nepremičnine preko spletnega portala AIRBNB sploh ni mogoče oddajati. Povedano drugače: neregistrirane dejavnosti – dela na črno storilka prekrška ne bi mogla niti začeti opravljati, če ne bi prej svojih storitev oglaševala na spletnem portala AIRBNB, saj je ravno oglaševanje preko tega spletnega portala nujni pogoj za oddajanje nepremičnine v turistični namen in prejem plačila. Navedeno potrjuje tudi konkretni del opisa prekrška pod točko 1.a) izreka odločbe prekrškovnega organa, v ka

Razlaga, da sta prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP v obravnavanem primeru v razmerju navideznega idealnega steka, ni pravilna.

Drži sicer, da iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja ugotovitev o storitvi prekrškov, pri čemer je navedena tudi sankcija za prekršek po členu 10 Uredbe 1924/2006, kjer je predpisan razpon globe od 800,00 do 12.000,00 EUR, za prekršek po 3. točki člena 7 Uredbe 1169/2011/EU pa globa od 1.200,00 do 7.500,00 EUR. Vendar pa v nobenem primeru pritožba nima prav, da je takšen izrek sankcije zakonit, zlasti iz razloga, ker je v konkretnem primeru za vsakega izmed obeh prekrškov predpisana globa v razponu. V skladu z 2. alinejo člena 62.a ZP-1 mora sodišče po predložitvi ZSV po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je prekrškovni organ postopal v skladu s svojimi pooblastili in storilcu izrekel (določil) globo v predpisanem znesku oziroma na spodnji meji globe, ki je predpisana v materialnopravnih določbah posameznega zakona. Take kontrole pa ne more opraviti, če v odločbi ni navedeno, kakšna globa je bila določena za posamezni prekršek. Preizkusiti pa mora tudi, če je prekrškovni organ upošteval določbe člena 27 ZP-1 o steku prekrškov, česar prav tako v takem primeru, kot je obravnavani, ko je bila izrečena le enotna globa, predhodno pa nista bili določeni globi za posa

Odvzem predmetov je namreč v skladu s šesto alinejo drugega odstavka 4. člena ZP-1 stranska sankcija. Šesti odstavek 4. člena ZP-1 določa, da se poleg globe ali opomina sme izreči ena ali več stranskih sankcij. Določba prvega odstavka 27. člena ZP-1 pa jasno določa, da se za prekrške storjene v steku, določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Zato sankcije, ki ni bila določena za posamični prekršek, v izreku enotne sankcije ni mogoče izreči.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da med zakonskima opisoma obravnavanih prekrškov odnos konsumpcije ni podan. Primerjava zakonskih opisov prekrškov pokaže, da sta kršitvi in s tem obravnavani kriminalni količini tako različni ena od druge, da prekrivanje obeh kriminalnih količin sploh ni mogoče. Med obravnavanima prekrškoma prav tako ni podan odnos inkluzije. Obravnavana prekrška sta po teži enakovredna, zato zaključek, da bi bila kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene osne obremenitve vozila v primerjavi s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila nebistvena oziroma izredno majhnega pomena, ni mogoč.

V primeru, ko zavarovalnica pri sklepanju različnih zavarovalnih pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje, v skladu z določbami 27. člena ZP-1 ne gre za navidezni realni stek oziroma nadaljevan prekršek, temveč za realni stek tolikšnega števila prekrškov, kolikor je bilo oškodovancev.

Če je kršitelj z isto odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za več prekrškov v steku, lahko upravičenci vložijo zahtevo za sodno varstvo tudi zgolj glede nekaterih prekrškov, glede ostalih prekrškov pa je mogoče šteti, da jih je kršitelj priznal.

Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu. Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična. Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.

Odvzem predmetov predstavlja sankcijo za prekršek in se določi in izreče kot stranska sankcija, zato mora sodišče prve stopnje najprej navesti, za katerega od prekrškov se obdolžencu navedena stranska sankcija določi, šele nato lahko to stransko sankcijo tudi izreče.

Maksimum izrečene enotne globe je omejen z dvakratnikom najvišje mere globe, ki jo je dopustno predpisati po določbi 17. člena ZP-1 in ne z dvakratnikom najvišje določene oziroma predpisane globe za posamezen prekršek.