62.a člen ZP-1

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten. Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, čeprav le te niso bile zatrjevane, je zaključiti, da je očitana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1, utemeljena. Ob tem, ko storilec v ZSV ni zatrjeval okoliščin v zvezi z zavestnim kršenjem pogodbe ali kršenjem navodil oziroma pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, sodišče prve stopnje pa je postopek zoper storilca ustavilo v posledici ugotovljenega obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je vsled navedenemu obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 62.a členom ZP-1.

Sodišče prve stopnje je predmetni postopek o prekršku zoper storilca ustavilo v posledici zaključka, da ob dejstvu, da je policist celotni skupini ukazal, naj se odstranijo ter da je bila storilčeva identiteta ugotovljena naknadno, nikakor ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storilcu dokazana storitev očitanega mu prekrška. Ob tem, ko storilec v ZSV ni nasprotoval dejstvu, da je on napačno odreagiral na odredbo uradne osebe, sodišče prve stopnje pa je postopek zoper storilca ustavilo v posledici dvoma o pravilnosti ugotovljene storilčeve identitete, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je vsled navedenemu obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 62.a členom ZP-1.

Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana. Sodišče prve stopnje bi moralo pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost

Ker se storilcu prekršek očita, da ga je storil kot samostojni podjetnik pri opravljanju dejavnosti, je potrebno upoštevati tudi določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno. V določbah 146. člena ZTuj-2 in 49. člena ZPPreb-1 ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Zgolj dejstvo, da A. A., ko je podajal svojo izjavo pooblaščeni uradni osebi mobilnega oddelka Finančnega urada Kranj, domnevno ni bila zagotovljena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika o njegovi izjavi, temveč bi lahko v dokaznem postopku navedenega zaslišalo kot pričo s pomočjo tolmača in bi se na ta način lahko prepričalo o procesni veljavnosti njegove izjave. Vendar pa napačni razlogi za ustavitev postopka ne pomenijo take bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki bi vplivala na zakonitost sodbe o ustavitvi postopka.

Storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1. Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.

Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.

Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.

Zahteva za sodno varstvo storilke namreč ni vsebovala razloga za izpodbijanje, obrazložitve oziroma predloga naj se plačilni nalog razveljavi ali spremeni, zato je prvostopenjsko sodišče o storilkini zahtevi za sodno varstvo lahko odločalo le z uradnim preizkusom plačilnega naloga v okviru 62.a člena ZP-1.

Po 13. alinei prvega odstavka 77. člena ZlntPK se z globo od 400,00 do 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki opravlja dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov skladno s prvim odstavkom 58. člena in ni izvzet iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena tega zakona; pri tem pa prvi odstavek 58. člena ZIntPK določa, da dejanje lobiranja lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v registru lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija ter je vpis v register pogoj za pričetek izvajanja lobiranja. Izrek odločbe o prekršku, da storilec ni bil vpisan v register lobistov v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIntPK in tudi ni bila podana izjema od dolžnosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK, pa vendarle je izvajal nejavno vplivanje na odločanje državnega sekretarja B. B. v zvezi s predlogi sprememb ZDoh-2 in ZDavP-1 v imenu Sindikata C., s tem, ko je bil osebno navzoč v prostorih Ministrstva za finance, zadosti kriterijem konkretizacije opisa, da je kot posameznik opravljal dejanja lobiranja v nasprotju z določili 58. člena ZintPK.

Prekrškovni organ je zlorabil pravno sredstvo za to, da je pravni in odgovorni osebi izdal novo odločbo o prekršku z novim datumom storitve prekrška in tudi z novim očitkom, medtem ko bi moral v primeru poštene obravnave zahteve za sodno varstvo postopek zoper pravno osebo in odgovorno osebo glede s plačilnim nalogom očitanega prekrška ustaviti, saj je ugotovil, da je bila pravna oseba C. d.o.o. enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, zato niso bili izpolnjeni znaki prekrška po 3. točki prvega odstavka 167. člena ZPPDFT-1. Dejanje je historično omejeno z izdajo plačilnega naloga in tako prekrškovni organ z novo odločbo o prekršku (izdano po vloženi zahtevi za sodno varstvo) ne more spreminjati v bistvenem delu niti opisa prekrška niti datuma prekrška. Izrek odločbe o prekršku ni konkretiziran, ker iz njega sploh ne izhaja, da je bil 10. 5. 2019 kot edini ustanovitelj in dejanski lastnik vpisan A. A., medtem ko je bila kot zakoniti zastopnik – direktor vpisana B. B., zato družba ni bila več enoosebna. Razlogi odločbe o prekršku lahko le pojasnjujejo navedbe izreka, ne morejo pa nadomestiti vsebine izreka, temveč morajo biti vsi znaki prekrška razvidni že iz iz

Odsotnost izrecne navedbe naselja še ne pomeni, da plačilni nalog nima opredeljenega zakonskega znaka prekrška, če je v izreku plačilnega naloga in v opisu dejanskega stanja naselje kot zakonski znak dovolj določljivo opredeljeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v izreku odločbe prekrškovnega organa niso razvidni zakonski znaki prekrškov po petnajsti in šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK . Kot prekršek po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK je sankcionirano ravnaje lobiranca, ki je v nasprotju z drugim odstavkom (lobiranci lahko privolijo v stike z lobistom samo po predhodni preveritvi, ali je lobist vpisan v register lobistov, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona) ali tretjim odstavkom 69. člena ZIntPK (če bi pri stiku z določenim lobistom pri lobirancu nastalo nasprotje interesov, je lobiranec stik dolžan odkloniti). Zakonski znaki prekrška po šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK pa so izpolnjeni, če lobiranec v roku 10 dni od poskusa lobiranja ne prijavi komisiji lobista, ki lobira izven zakonskih okvirov, ki lobirancu posreduje netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije ali če ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev (70. člen ZIn

Iz opisov prekrškov v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2. Iz izreka odločbe o prekršku namreč ne izhaja le dejstvo, da pravna oseba (delodajalec) za zaposlenega delavca ni izplačala plače za posamezen mesec, temveč je v izreku navedeno še, da pravna oseba posledično (ker predhodno ni izplačala plače) za navedene mesece ni oddala REK-1 obrazca za zaposlenega delavca, kar je razvidno iz aplikacije e-davki na dan nadzora. Ker delodajalec stori prekršek po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2, če ni predložil obračuna davčnega odtegljaja, ker ni izplačal plače, je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravilno navedel, da sta storilca kršila drugi odstavek 134. člena ZDR-1.

Drži sicer, da iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja ugotovitev o storitvi prekrškov, pri čemer je navedena tudi sankcija za prekršek po členu 10 Uredbe 1924/2006, kjer je predpisan razpon globe od 800,00 do 12.000,00 EUR, za prekršek po 3. točki člena 7 Uredbe 1169/2011/EU pa globa od 1.200,00 do 7.500,00 EUR. Vendar pa v nobenem primeru pritožba nima prav, da je takšen izrek sankcije zakonit, zlasti iz razloga, ker je v konkretnem primeru za vsakega izmed obeh prekrškov predpisana globa v razponu. V skladu z 2. alinejo člena 62.a ZP-1 mora sodišče po predložitvi ZSV po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je prekrškovni organ postopal v skladu s svojimi pooblastili in storilcu izrekel (določil) globo v predpisanem znesku oziroma na spodnji meji globe, ki je predpisana v materialnopravnih določbah posameznega zakona. Take kontrole pa ne more opraviti, če v odločbi ni navedeno, kakšna globa je bila določena za posamezni prekršek. Preizkusiti pa mora tudi, če je prekrškovni organ upošteval določbe člena 27 ZP-1 o steku prekrškov, česar prav tako v takem primeru, kot je obravnavani, ko je bila izrečena le enotna globa, predhodno pa nista bili določeni globi za posa

Za izrek pisne odločbe o prekršku je zahtevana podrobnejša dejanska opredelitev očitanega dejanja, kot pa se to zahteva za vsebino plačilnega naloga, v katerem zadošča že samo opis dejanskega stanja. Opis dejanskega stanja mora vsebovati vsaj takšno dejstveno podlago, iz katere je z logičnim sklepanjem mogoče ugotoviti, da je neposredni storilec bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe in da je storilec pri opravljanju dejavnosti pravne osebe prekršek storil v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, kar je temelj odgovornosti pravne osebe po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in temelj odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1.

Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da je odgovorna oseba neposredni storilec prekrška; direktor B. B. ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, ker je storil prepovedano ravnanje pri opravljanju svojega dela, ko je pri vodenju poslovanja pravne osebe uporabil zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim ravnanjem v razmerju do potrošnikov, katerim je bilo pisanje poslano iz pridobitnih namenov. Med obveznosti funkcije direktorja sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja pravne osebe, torej dolžnost poznati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Pri vodenju poslovanja pravne osebe je prav direktor tista oseba, ki oblikuje poslovno politiko oziroma poslovne prakse.

Vendar pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi voznika E. F. policisti obravnavali kot domnevnega storilca prekrška, temveč kot pričo v upravnem postopku. Iz zapisnika o izjavi priče z dne 5. 11. 2015 je namreč razvidno, da je bil voznik kot priča na podlagi prvega odstavka 185. člena ZUP opozorjen, da ne sme ničesar zamolčati in mora govoriti resnico ter na posledice krive izpovedbe, dodatno pa je bil na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZUP poučen, kdaj mu ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje. Po oceni Vrhovnega sodišča je zato točna trditev iz zahteve za varstvo zakonitosti, da se tako odločba o prekršku kot tudi izpodbijana sodba opirata na izjavo storilca, ki je bila pridobljena brez danih procesnih jamstev o pravici do molka oziroma privilegiju zoper samoobtožbo iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma 4. alineje 29. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje nima pravne podlage za uporabo določbe osmega odstavka 163. člena, po kateri še višje sodišče izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ker ZP-1 v 65. členu, ki ureja odločanje sodišča po zahtevi za sodno varstvo, ne določa možnosti, da sodišče prve stopnje razveljavi plačilni nalog.