Plačilni promet

Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

Huda malomarnost je pravni standard (nedoločen pravni pojem), ki ga sodišče vsebinsko napolni in presoja ob upoštevanju konkretnih okoliščin. Je ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti. Splošni pogoji poslovanja so pogodbeno materialno pravo, za uporabo katerega se pogodbeni stranki dogovorita. Sodišče jih ne pozna po uradni dolžnosti, temveč morajo stranke, ki se nanje sklicujejo, zatrjevati njihovo vsebino. Nezadostna konkretizacija pravila onemogoča pravno sklepanje ali se dejanski stan pravila, kot je opisan v Splošnih pogojih, prilega ugotovljenim dejstvom in katerim. V primeru, da bi sodišče to v sodbi storilo samo, bi prekoračilo trditveno podlago in tožeči stranki kršilo pravico, da se o tem izjavi.

Če so dodatne storitve ponujene opcijsko (proti plačilu), ponudnik plačilnega prometa pa omogoča poslovanje tudi brez dodatnih storitev, ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti tožeče stranke (kršitvi Splošnih pogojev) zgolj zato, ker teh dodatnih storitev ni uporabila.

Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče. Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.

Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno. Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati. Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice, revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice.

Zakon ne zahteva, da sodišče odgovor upnika na dolžnikov ugovor le-temu obvezno vroči v izjavo. Zaradi zagotovitve ustavne pravice do enakega varstva pravica (22. člen Ustave) je vročitev potrebna le, ko upnik v odgovoru navaja nova pravno pomembna stališča ali navaja nova pravno pomembna dejstva ali dokaze, pa je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Izvršnica mora vsebovati podatek o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Citat: "na podlagi računa" ne zadošča. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. Če terjatev nima pogodbenega temelja, potem je obvezna sestavina izvršnice podatek o (drugem) pravnem temelju nastanka obveznosti. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. S tega vidika je izvršnica strogo formalna listina. Sodišče mora ob ugovoru vselej preveriti, ali listina in concreto predstavlja izvršilni naslov. To velja tudi pri izvršnici. Konkretna izvršnica ni javna listina, kot to zmotno navaja upnik. Izvršnica je zasebna listina, na kateri je podpis prokurista dolžnika upravno overjen. Vprašanje kavzalnosti se odpre kvečjemu v pravdnem postopku

Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženka uspela dokazati, da vzroka za neodobrene transakcije ni mogla pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odvrniti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Neuporaba dodatnega varnostnega gesla ne more izključiti toženkine objektivne odgovornosti za nepravilno izvršitev nalogov za plačilo iz 24. člena ZPlaP. Ker je v času neodobrenih plačilnih transakcij dopuščala manj varen postopek za avtorizacijo plačil prek spletne banke A.., ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker tožnik kljub seznanitvi z varnostnim tveganjem svojega računalnika ni opremil z ustreznim protivirusnim programom in požarnim zidom in tudi ni upošteval toženkinih priporočil glede uporabe dodatnega varnostnega gesla, je podan njegov 30 % soprispevek k nastali škodi.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v okoliščinah konkretnega primera tožnik pri uporabi spletne banke ravnal s hudo malomarnostjo, - ali je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko je brez opravljene obravnave ugotovilo dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, nanj ni oprlo sodbe oziroma ga ugotovilo drugače, in sicer v zvezi z dolžnostmi uporabnika, ki naj bi jih določal Priročnik za uporabo programa A., dejstvom, ali bi bilo mogoče izvesti sporno transakcijo brez pametne kartice v računalniku ter okoliščinami sporne transakcije, - ali so bile v okoliščinah konkretnega primera podane okoliščine sumljive ter neobičajne transakcije, v katerih je dolžna banka opraviti podrobnejši pregled po 8. in 22.a členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

Tožeča stranka je javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava in ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Njen pravni položaj je določen v 70. členu Zakona o plačilnem prometu.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili tretji odstavek 24. člena Zakona o plačilnem prometu, - ali je pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da je ravnanje tožnika, ki ni uporabil priporočenega dodatnega varnostnega gesla, razlog za popolno razbremenitev odgovornosti toženke.

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun. Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Pritožbena teza o odsotnosti toženkine profesionalne skrbnosti je v nasprotju z ugotovitvami izvedenega dokaznega postopka. Toženka je z različnimi obvestili in nenazadnje tudi splošnimi pogoji svoje komitente – s tem tudi tožnika – opozarjala o pomenu dodatnega varnostnega gesla, ki služi preprečevanju zlorab. Pritožnik je z dodatnim varnostnim geslom razpolagal, vendar pa ga ni uporabljal, zato je moč njegovo ravnanje označiti za neskrbno, s tem pa je tudi breme odgovornosti za nastanek škodnega dogodka prešlo nanj.

Poravnalni račun neke slovenske banke pri Banki Slovenije ne more predstavljati transakcijskega računa, katerega imetnica je dolžnica, pa tudi dolžničino imetništvo MasterCard kartice samo po sebi ne predstavlja dolžničinih denarnih sredstev pri OPP oz. njenega plačilnega (transakcijskega) računa, na katerem bi bilo mogoče opraviti izvršbo. Plačilne kartice namreč ni mogoče enačiti s plačilnim računom. Upnik od slovenskega sodišča neutemeljeno pričakuje, da bo dovolilo in opravilo izvršbo na dolžničina denarna sredstva na transakcijskem računu izven območja Republike Slovenije.

Golega dejstva, da je tožnik vpisoval podatke na lažno spletno stran banke, ni moč šteti za hudo malomarnost. Za hudo malomarnost bi lahko kvečjemu šlo, če bi bila lažna spletna stran opazno drugačna od prave spletne strani tožene stranke, pa bi tožnik kljub temu pošiljal podatke na takšno lažno stran. Ker je tožena stranka šele po škodnem dogodku dala navodilo za uporabo požarne pregrade, pred tem pa so veljali le Splošni pogoji poslovanja, ki konkretnih pravil o vrsti zaščite niso vsebovali, tožniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati, da je ravnal s hudo malomarnostjo s tem, ko ni uporabljal požarnega zidu.

Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka. Glede zatrjevane velike poslovne škode, ki je tožeča stranka ne konkretizira, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer lahko obstaja možnost nastanka finančne škode, da pa tožeča stranka te škode ni konkretizirala, ni navedla njene višine ne konkretizirala njenega nastanka.

Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ. Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju. Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligac

8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (ZUDE) ima naravo (uvedbe) zakonske valutne klavzule; ima pa tudi funkcijo merila vrednosti oz. učinke zakonske konverzije denarne enote (za obveznosti, ki so do dne 08.10.1991 nastale v dinarjih).

Določba tretjega odstavka 26. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP) ne predstavlja izjeme od načela, da se po 71. členu Zakona o Banki Slovenije in drugem odstavku 5. člena ZDP lahko opravljajo plačila med domačimi osebami le v domači valuti, temveč pove le, koliko časa lahko ima domača oseba na deviznem računu tujo valuto, ki jo je prejela v skladu z določilom prvega odstavka 26. člena ZDP.

Samo pavšalna navedba v zahtevi o nemožnosti političnega delovanja sama po sebi, brez konkretnejših navedb in kakršnihkoli dokazov, in ki možnost političnega delovanja enači z možnostjo finančnega poslovanja, ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi iz zahteve izhajala izpolnjenost pogoja verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja.