Prekrškovno procesno pravo

14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.

Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za

Glede na podatke javne listine je bila vročitev pošiljke s plačilnim nalogom I U 770/2025-11 z dne 26. 11. 2025 opravljena pravilno, tožnik pa zgolj z navedbami o neprejemu obvestila oziroma pošiljke pravilnosti vročitve ni omajal. Plačilni nalog je bil tožniku vročen 12. 12. 2025 s fikcijo vročitve, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 29. 12. 2025. V tem roku sodna taksa ni bila plačana, česar tožnik niti ne zanika. Plačilo sodne takse je predpostavka za obravnavanje vložene pritožbe. Ker tožnik sodne takse ni plačal v postavljenem roku, plačila pa tudi ni bil oproščen, niti mu ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožbo umaknil.

Za postopek o prekrških, ki so storjeni s tiskom ali drugim medijem, veljajo posebna pravila za določitev stvarne in krajevne pristojnosti sodišč. Relevantni sta določbi četrtega in šestega odstavka 77. člena ZP-1. Za prekršek, ki je bil storjen z objavo izjave po televiziji, je pristojno sodišče, na katerega območju je bila izjava posneta. Če ta kraj ni znan ali je bila izjava posneta v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se objavljena izjava razširja. V primeru, da se objavljena izjava razširja na območju dveh ali več sodišč, prihaja v poštev smiselna uporaba 79. člena ZP-1, v skladu s katerim vodi postopek tisto sodišče, ki ga je prvo začelo; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bil najprej predlagan začetek postopka.

Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana. Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.

Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta. V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.

Zakon v tem primeru predvideva tako imenovano izbirno pristojnost, ki pomeni da organ izvršilne veje oblasti v vsakem konkretnem primeru (upoštevaje načelo smotrnosti) sam presodi, ali bo obvestilo poslal sodišču na območju katerega ima storilec stalno prebivališče, ali sodišču na območju katerega ima začasno prebivališče.

Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.

Po določbi 18. člena ZMV-1 se z globo 400 eurov kaznuje za prekršek lastnik ali uporabnik vozila, ki v prometu uporablja vozilo, ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila odobrena v skladu s prvim odstavkom tega člena oziroma sprememba iz 52. člena tega zakona ni bila vpisana v evidenco. Prekršek torej lahko storita tako lastnik kot uporabnik, bistveno je le, da sta onadva tista, ki sta predelano vozilo uporabljala v cestnem prometu. Za storitev prekrška je bistvena uporaba predelanega vozila, katerega predelava ni odobrena. Šele z uporabo v cestnem prometu namreč tako vozilo predstavlja nevarnost za vse udeležence v cestnem prometu.

Pri presoji pogojev za izbris kazenskih točk iz tretjega odstavka 50. člena ZVoz-1 je treba upoštevati pravnomočno izrečene in izvršene kazenske točke, pri čemer se šteje, da so kazenske točke izvršene, ko so vpisane v skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Prvostopenjsko sodišče je storilčevo (sicer prepozno) izjavo po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora štelo kot pravočasno, saj se je do navedb storilca v izjavi vsebinsko opredelilo. Čeprav je bilo sodišču prve stopnje znano, da ima storilec zdravstvene težave, ki bi jih nadomestni zapor lahko poslabšal (saj je to navedel v izjavi), ni postopalo po določbi desetega odstavka 192.a člena ZP-1. Le na podlagi tako dopolnjenega postopka bi lahko sodišče, upoštevajoč storilčeve navedbe v izjavi (ki jo je sodišče štelo kot pravočasno), presodilo, ali je nadomestni zapor v obravnavanem primeru glede na okoliščine obravnavanega primera (storilčevo zdravstveno stanje) sorazmeren in pravičen ukrep. Višje sodišče je, upoštevajoč storilčeve navedbe glede njegovega zdravstvenega stanja (ki jih je uveljavljal že v izjavi po prejemu obvestila, da so izpolnjeni pogoji za odreditev nadomestnega zapora), ki so nedvomno podprte s pritožbi priloženim zdravniškim potrdilom storilčeve zdravnice, A. A., dr. med. spec. psihiatrije iz zasebne specialistične ambulante, ugotovilo, da določitev nadomestnega zapora storilcu glede na okoliščine konkretnega primera n

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi šlo pri preizkusu z alkotestom za nedovoljen dokaz. Zato ga sodišče lahko ocenjuje skladno s splošnim pravilom proste dokazne ocene.

Za zaključek, da prekršek ni z gotovostjo izkazan, ne zadošča, da storilec v zahtevi za sodno varstvo poda navedbe in predlaga dokaze, s katerimi vzbudi dvom v dejanske zaključke prekrškovnega organa. Te navedbe mora sodišče preveriti in nato dokazno oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 133. člena ZP-1. Prekrškovni organ zato pravilno opozarja, da bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem prič, oškodovanca in storilca. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka, kršitev pa je vplivala ali bi vsaj lahko vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 154. člena ZP-1).

Za uporabo oportunitetnega načela, ki sodišču omogoča, da ustavi prekrškovni postopek, če oceni, da je to bolj smotrno kot vodenje postopka o prekršku oziroma kot izdaja sodbe, s katero se prekrškovni obdolženec spozna za odgovornega storitve prekrška, je treba sočasno imeti pred očmi določbi 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in 6.a člena ZP-1. V skladu z določbo 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 je temeljni pogoj za ustavitev postopka, da gre za prekršek neznatnega pomena. To samo po sebi še ne zadošča za uporabo oportunitetnega načela, saj morajo biti alternativno podane posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine, ki kažejo, da prekrškovni postopek ne bi bil smotrn.

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten. Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.

Po 33. točki 3. člena ZPrCP je prehitevanje vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu. Pri tem pa je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru šlo za avtocesto, na kateri vozila večkrat stojijo v zastoju. Vsa tovorna vozila na voznem pasu so bila namreč namenjena v isto smer kot storilec, v kolono na voznem pasu jih je zaradi izrednih razmer razporejala policija, zato ni šlo za obvoz ovire na cestišču (kar je bistveni element "vožnje mimo" po 53. členu ZPrCP). Očitno pa so se vozila tudi dejansko premikala, sicer se storilec (ko ga je zaustavila policija) ne bi mogel vključiti v to kolono. Zaključek, da je šlo za prehitevanje, je na podlagi povedanega pravilen.

Namen odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je odprava vzrokov, zaradi katerih je prišlo do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilka je res zamudila s prijavo na rehabilitacijski program, vendar je izkazala, da je imela v času teka roka za prijavo zdravstvene težave, rehabilitacijski program pa je opravila preden je sodišče odločalo o preklicu. Osnovni namen zahteve iz sklepa o odložitvi je bil torej izpolnjen. Pritožba pravilno opozarja, da je v taki situaciji preklic odložitve nesorazmeren ukrep.