2. člen ZP-1

12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

Storilec je pomagal tujcem, da so nezakonito vstopili v Slovenijo in sicer jih je prevzel na A., nameraval pa jih je peljati v B. S tem je nedvomno ravnal v nasprotju z določbo 15. člena ZTuj-2, vendar njegovo ravnanje v prvem odstavku 146. člena Ztuj-2 ni določeno kot prekršek, saj tujcem ni omogočil prebivanja v Sloveniji.

Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.

Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti. Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti. Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za st

Sodišče prve stopnje z navedbami, da je odgovorna oseba oziroma zastopnik pravne osebe v zagovoru le posplošeno zatrjeval, da je referenco in podjemno pogodbo obdolžena pravna oseba poslala naročniku, o čemer pa ni predlagal dokazov, ter da se ne spomni, da je podjemno pogodbo prinesel na sedež naročnika, od pritožnikov ni zahtevalo, da se sama razbremenita svoje odgovornosti za prekršek. Gre zgolj za (ne)dokazovanje njunih trditev, ne pa njune nedolžnosti, zato ustavno zagotovljeno načelo domneve nedolžnosti s tem ni bilo kršeno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na zagovor obdolžene odgovorne oziroma pravne osebe in na listinske dokaze v spisu, med drugim se je sklicevalo tudi na odgovor mag. C. C. (vodje oddelka za nabavo in javna naročila pri naročniku v zvezi s prejemom spornih listin) in na odgovor družbe D. d. o. o. (v zvezi s potrditvijo oziroma sklenitvijo spornih listin), ki ju je po svojem pozivu pridobil prekrškovni organ. Povzemanje navedenih pisnih odgovorov sicer res ne predstavlja neposredno izvedenega dokaza, vendar takšna kršitev določb postopka o prekršku ni bistvena, ker ni vplivala na zakonitost sodbe. Bistvo očitanega prekrška namreč ne temelji na nave

Določb drugega in tretjega odstavka 131. člena ZDR-1, ki opredeljujeta rok izplačila regresa, ni mogoče niti jezikovno niti na kak drug način tolmačiti tako, da mora biti delavcu, ki nastopi delo po 1. 7., izplačan sorazmerni del regresa do konca tekočega koledarskega leta. Posledično za delodajalca, ki ne izplača sorazmernega dela regresa delavcu, ki nastopi delo po 1.7., sankcija v ZDR-1 ni predpisana.

Z ZJN-3B se je na splošnem področju mejna vrednost za oddajo javnega naročila blaga ali storitev ali projektni natečaj z 20.000,00 EUR zvišala na 40.000,00 EUR, kar pomeni, da se od 1. 1. 2022 ZJN-3 ne uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez DDV je na splošnem področju za javno naročilo blaga ali storitev ali projektni natečaj nižja od 40.000,00 EUR. S sklenitvijo pogodbe je bilo odpravljeno protipravno stanje, ki ga je obdolženec povzročil z izdajanjem naročilnic, zato mu ni mogoče očitati, da je nezakonito oddal javno naročilo v višini 41.993,03 EUR brez DDV. Pogodba je bila namreč sklenjena po izvedenem postopku javnega naročanja, zato sodišče prve stopnje sorazmernega dela vrednosti javnega naročila iz te pogodbe (8.710,42 EUR brez DDV) ne bi smelo všteti v inkriminirano količino, ki je bila po naročilnicah oddana brez ustreznega postopka javnega naročanja, saj je na takšen način del zakonito oddanega javnega naročila napačno vštelo v nezakonito javno naročilo.

Pri spremembi PZ torej ni šlo le za redakcijski popravek, temveč dejansko za razširitev kroga oseb, ki lahko storijo prekršek po 29. točki prvega odstavka 978.člena PZ.

Dejanske ugotovitve konkretnega primera napolnjujejo zakonski znak „uporabnik plavajoče naprave“, saj je kršitelj dalj časa uporabljal v morje za stalno položen betonski blok kot privez za svoj čoln, ko ta ni bil v plovbi, zato ga ni mogoče šteti za imetnika plavajoče naprave.

Zakonodajalec je v ZPrCP-F na novo uredil dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči. Črtal je tretji odstavek 110. člena ZPrCP, ki je določal, da mora neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov iz prejšnjega odstavka ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredovati podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navesti kraj, kjer se nahaja, ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev.

Sodišča morajo v času obravnavanja zadev po uradni dolžnosti upoštevati vse spremembe predpisov do izreka odločbe in tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa, da, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.

Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje razumljivo in prepričljivo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga v drugem odstavku 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku ter kršitvi pravice do obrambe neutemeljeni.

Obveznost označitve datuma in časa začetka parkiranja na označenih parkirnih prostorih na počivališčih avtoceste in hitrih cest je predpisana z zakonom in gre torej za zakonsko obveznost, ki jo morajo poznati in upoštevati vsi, zlasti pa poklicni vozniki. Udeleženci cestnega prometa so primarno dolžni upoštevati zakonsko določena pravila cestnega prometa, pravila določena s prometno signalizacijo pa toliko in takrat, ko je ta postavljena in razveljavlja ali precizira zakonsko določena prometna pravila.

S tem, ko je sodišče prve stopnje prekrškovni organ pozvalo, da predloži dokazilo o usposobljenosti policista za uporabo merilnika hitrosti, potrdilo o skladnosti tega merilnika hitrosti s predpisi o meroslovju in izpis meritev, opravljenih s tem merilnikom hitrosti v določenem časovnem obdobju, sodišče ni kršilo načela nepristranskosti, niti nobene določbe postopka o prekršku. Ravno nasprotno – sodišče je s tem ravnalo v skladu z načelom materialne resnice in hkrati z dokaznim predlogom, ki izhaja iz zahteve za sodno varstvo.

Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu obrambe, če gre za dokaz, s katerim želi obramba dokazovati dejstva, ki za odločitev o zadevi niso relevantna, če je predlagan dokaz neprimeren ali nedosegljiv oziroma če je dejstvo, ki ga želi obramba dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.

Za opredelitev vozila s prednostjo ne zadošča zgolj, da se vozilo uporablja za izvršitev določenih nujnih nalog, temveč da se na vozilu za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni signali, pri čemer so izjemoma lahko izključeni le slednji. Storilec v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni izkazal uporabe svetlobnih znakov, katerih uporaba je obvezna, da vozniku vozila s prednostjo ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije. Ker je dne 11.8.2021 začela veljati novela ZPrCP-F in je spremenjena določba 46. člen ZPrCP v predpisani globi za storilca milejša, je pritožbeno sodišče na milejši pravni podlagi izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo.

Pritožnik v svojih pritožbenih navedbah zaključkom v izpodbijani sodbi, da je v kritičnem času bil voznik svojega vozila v cestnem prometu znova nasprotuje in sedaj navaja, da, ko je prejel izpodbijano sodbo, jo je pokazal ženi N., ki pa mu je takrat priznala, da je kritičnega dne ona vozila osebno vozilo, katerega lastnik je sam in tudi storila prekršek 30. 1. 2020, ko je peljala skupnega otroka na trening. S takimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog.