14. člen ZP-1

14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.

Glede na dejanski opis prekrška se Vrhovno sodišče strinja z Okrajnim sodiščem v Kranju, da je v obravnavani zadevi za odločanje o prekršku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kamniku. Osrednji očitek je namreč usmerjen zoper voznika kot neposrednega storilca, pravna oseba pa je v obravnavani zadevi le pridružitveno (akcesorno) odgovorna, saj opis prekrška njenih samostojnih ravnanj ne vsebuje. Pravni osebi se torej ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, na podlagi česar bi bilo mogoče krajevno pristojnost sodišča določiti po njenem sedežu, za kar se zmotno zavzema Okrajno sodišče v Kamniku.

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Zakonskega znaka prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 ne predstavlja zgolj dejstvo, da je obdolženec lastnik ali uporabnik predelanega vozila v smislu 28. člena ZMV-1, pač pa je zakonski znak tega prekrška tudi (dejanska) uporaba vozila v prometu.

Razlaga standarda dolžnega nadzora, ki naj bi bila iz nje razvidna in za katero se zavzema storilka, bi pomenila, da trgovci - pravne osebe, potem ko so v blagajne vgradili ustrezno programsko opremo, praktično ne bi več odgovarjali za kršitve prepovedi prodaje alkoholnih pijač mladoletnim. Ker se kršitve očitno dogajajo, tako ravnanje pravne osebe ne zadošča za preprečitev prodaje alkohola mladoletnim osebam, ob skrbnem ravnanju bi pravna oseba lahko storila več. Pritožbeno sodišče se lahko strinja, da je stalen nadzor pretiran ukrep. Kot opozarja pritožba, pa bi bil primeren ukrep občasen nadzor s strani poslovodje ali kakšen drug nenapovedan nadzor ali tako imenovani skriti nakupi. Zavedanje o možnosti takih ukrepov (ki bi bili kljub vsemu pogostejši od inšpekcijskih nadzorov) bi po prepričanju pritožbenega sodišča zagotovilo večjo pozornost blagajnikov in v veliki meri preprečilo prodajo alkohola mladoletnim. Glede na pomen varovane dobrine ne gre za pretirano zahtevo.

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

V dobi digitalne tehnologije je sprejem in izvajanje ukrepov za preprečitev prekrškov pravnim osebam, ki izvajajo prevozništvo (zlasti pa to velja za prekrške po ZDCOPMD), precej olajšan in je položaj skoraj tak kot bi bila z voznikom v vozilu. Ker storilka ni trdila, da izvaja kakršenkoli ukrepe s pomočjo tehnologije oziroma ni pojasnila morebitnih upravičenih razlogov za neizvedbo tovrstnih ukrepov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da storilka ni izkazala, da bi v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe za preprečitev prekrška.

Prekršek bi bilo mogoče preprečiti že, če bi se preden sta delavca nastopila delo prepričali pri za prijavo odgovorni osebi, ali je prijava izvedena. To pa pomeni, da pravna oseba ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška.

Koncept pridružitvene oziroma akcesorne odgovornosti pravnih oseb, kot je določen v prvem odstavku 14. člena ZP-1, temelji na okoliščinah, ki so primarno dejanske narave (storitev prekrška pri opravljanju dejavnosti in storitev prekrška v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe). Enako velja za koncept odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15.a člena ZP-1, ki prav tako na dejanski ravni zahteva ugotovitev povezave med pravno in njeno odgovorno osebo (storitev dejanja pri opravljanju dejavnosti pravne osebe). To pa pomeni, da je potrebno tudi v opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del ali se priloži plačilnemu nalogu, ki storilcu ni vročen na kraju dejanja, konkretizirati podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe, saj gre za odločilne okoliščine dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za kršitev (nepravilno pritrjen tovor na tovornem vozilu), ki za druge udeležence v prometu predstavlja veliko nevarnost, saj so posledice, če se tovor med vožnjo razsuje po cesti, lahko zelo hude. To pa pomeni, da je od pravne osebe mogoče zahtevati več aktivnosti pri izvajanju dolžnega nadzorstva, najmanj občasne kontrole na terenu, ali vozniki tudi dejansko upoštevajo navodila. Tak ukrep bi bil primeren in tudi sorazmeren, posebej še zato, ker ima storilka čez 100 tovornjakov (in bi bilo ob ustrezni skrbnosti lahko imela organiziran nadzor nad pravilnostjo dela svojih voznikov).

Uredba EU št. 561/2006 ne ureja pravil za privezovanje tovora. Ta so določena v Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki pri 74. členu ne določa nobenih izjem. Tovor mora biti na in v vozilu naložen in pritrjen tako, da (med ostalim) ne predstavlja nevarnosti ali ovire za druge udeležence cestnega prometa in se ne razsipa ali pada z vozila. V postopku se je izkazalo, da je bil tovor na vozilu, last storilke, neustrezno pritrjen, pri čemer se je prevoz izvajal pri izvajanju dejavnosti storilke. Ne glede na to, da naj bi šlo za intervencijo, so torej izpolnjeni zakonski znaki prekrška po devetem odstavku 74. člena ZPrCP.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je pridružitvena odgovornost pravne osebe v zakonu določena, ker gre za prekršek storjen v imenu, s sredstvi in na račun pravne osebe, torej dejansko za njen prekršek. Zato je treba določbo tretjega odstavka 14. člena ZP-1 razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, katere ukrepe je (poleg seznanitve s pravilnim ravnanjem) za preprečitev kršitev Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih izvajala pravna oseba in nato presoditi, ali ti ukrepi zadoščajo za ekskulpacijo, oziroma, ali glede na konkretne okoliščine zadeve morda obstajajo še kakšni drugi ukrepi, ki bi bili primerni in sorazmerni in bi jih ob ustrezni skrbnosti pravna oseba morala storiti. Če so tako ukrepi možni in jih pravna oseba ni izvedla, čeprav bi jih lahko, se ne more izogniti odgovornosti za prekršek.

Kadar neposredni storilec stori prekršek pri opravljanju dejavnosti v imenu pravne osebe, z njenimi sredstvi in za njen račun, je za prekršek odgovorna pravna oseba. Zaradi tesne povezanosti med storitvijo prekrška in dejavnostjo pravne osebe se pravna oseba svoje odgovornosti lahko razbremeni le izjemoma. Res sta pri urah vožnje navzoča samo kandidat in učitelj vožnje in bi bila zahteva, da drug delavec pravne osebe vsakič sproti na kraju samem preverja, ali se zaposleni drži navodil, prestroga in praktično neizvedljiva, vendar to ne pomeni, da pravna oseba ne bi mogla izvajati občasnih preverjanj na kraju samem, občasnih razgovorov z zaposlenim o tem, kdaj izpolnjuje evidenčni karton in dnevni razvid vožnje ter kako preverja, ali imajo kandidati zaščitno opremo. Prav tako je od nje mogoče pričakovati, da ne glede na to, da je zaposlene že seznanila z njihovimi obveznostmi, občasno ponovno opozarja na pravilno in pravočasno izpolnjevanje dokumentacije o vožnjah in na ta način osvežuje njihovo znanje.

Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fi

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Od storilke se zato lahko zahteva, da se ne bo zadovoljila le s seznanitvijo svojih delavcev in da bo sprejela še druge ustrezne ukrepe, da prepreči prodajo alkohola mladoletnim osebam. Ta zahteva glede na pomen zavarovane dobrine ni pretirana.