VSL sodba in sklep I Cpg 15/2009

Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se v točki 2. izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem delu (točka 1. izreka) potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec je dolžan tožniku plačati znesek 454.339,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2000 do plačila. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila“ (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 7.048,71 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, opravi glavno obravnavo na drugi stopnji ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

Obe pravdni stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

V skladu z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo po dosedanjih predpisih.

Pritožba je deloma neutemeljena, deloma pa utemeljena.

1O neutemeljenem delu pritožbe

1.1. O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

Sodnik lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov ali sodnik misli, da to obravnavanje ni potrebno (2. odstavek 291. člena ZPP). Tako imenovano pridržano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo tudi v obravnavani zadevi, saj je glavno obravnavo zaključilo 18. 4. 2008, sodbo pa je v skladu s 4. odstavkom 321. člena ZPP izdalo 20. 10. 2008. Ne glede na to pa se sodba tudi tedaj, kadar sodnik sklene, da konča glavno obravnavo, izdaja sodbe pa se pridrži, nanaša na tisto dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu zadnje glavne obravnave (18. 4. 2008), zato se smejo vzeti za podlago odločitve le tiste okoliščine, ki so obstajale do zaključka glavne obravnave, ne pa dejstva, ki so se pojavila po njenem koncu. Katera dejstva naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo po končanju glavne obravnave, pritožnik ne pojasni. Zatrjevano čakanje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pd 41/07 ne pomeni uveljavljanje nobenega dejstva.

Sodišče prve stopnje je prejelo spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 41/2007 22.4.2008 in bi moralo v skladu s 4. odstavkom 321. člena ZPP izdati sodbo in jo vročiti strankam najpozneje v 30 dneh. Pritožnik pa ne pojasni, v čem naj bi zamuda 30-dnevnega roka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zatrjevano oteževanje pisanja pritožbe proti izpodbijani sodbi zato, ker je v tem času že odločilo Višje delovno in socialno sodišče o pritožbi proti sodbi Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pd 41/2007, pa niso pritožbeni razlogi, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Uveljavljena relativna bistvena postopkovna kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 291. in 4. odstavka 321. člena ZPP ni podana.

Prvostopenjsko sodišče je v 3. odstavku na strani 8. izpodbijane sodbe razložilo svoje stališče do tožnikovih navedb o toženčevem škodnem (aktivnem) ravnanju s sklenitvijo škodljive pogodbe z družbo A.A. d.o.o. in opustitvijo škodnega ravnanja s prikrivanjem sklenjenega posla pred pristojnimi organi ustanovitelja tožeče stranke. Glede opustitve škodnega ravnanja se je sklicevalo na obrazložitev v izpodbijani sodbi, ki jo je mogoče povezati s tem, da je bilo članom glavnega odbora B.B. znano oziroma bi jim moralo biti znano, da je podpisnik domnevno spornih pogodb tožena stranka. Glavni odbor se je po statutu sestajal vsake 3 mesece, njegova naloga pa je bila tudi sprejem letnega delovnega in finančnega načrta ter sklepnega računa zveze B.B.. Zato ne drži pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče ne loči med storitvijo in opustitvijo škodnega ravnanja (dejanja). Razlogi napadanega dela izpodbijane sodbe so v povezavi z ostalimi razlogi v izpodbijani sodbi razumljivi tako, da omogočajo njen preizkus. Uveljavljanja absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče druge stopnje tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana tudi nobena od ostalih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

1.2. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka

Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Odškodninska terjatev za povzročeno (neposlovno) škodo, zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 376. člena ZOR). Navadna škoda nastane, ko pride do zmanjšanja premoženja (155. člen ZOR). Odgovor na vprašanje, kdaj je nastala škoda, je bistvenega pomena za odločitev o začetku teka objektivnega zastaralnega roka odškodninske terjatve.

Škodljivo dejstvo in s tem protipravno ravnanje tožene stranke, tožeča stranka temelji na tem, da je tožeča stranka 24. 4. 1998 z družbo A.A. d.o.o. podpisala simulirano prodajno pogodbo za nakup blaga v vrednosti tedanjih 100 milijonov SIT. Znesek je bil nakazan iz računa B.B. na račun tožeče stranke in na račun družbe A.A. d.o.o. V resnici je šlo za posojilo družbi I. d.o.o. in ne za plačilo kupnine, saj sta bila nato sklenjena še dva aneksa k tej pogodbi (A1 do A3). S prvim aneksom z dne 1. 6. 1999 (kreditna pogodba) se je avans 100 milijonov SIT po simulirani prodajni pogodbi z dne 24. 4. 1998 tudi uradno spremenil v kredit, z drugim aneksom pa je bil podaljšan rok vračila kredita do 1.11.2000 in nekoliko povečane pogodbene obresti. Znesek „posojila“ družbi A.A. v višini 100 milijonov SIT je bil nakazan z žiro računa tožeče stranke 30. 4. 1998. Iz zatrjevane dejanske podlage tožeča stranka očita toženi stranki odškodninsko odgovornost direktorja d.o.o. po 258. členu tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah in hkrati po splošnih določilih odškodninske odgovornosti tožene stranke po 154. in naslednjih členih ZOR. Po 1. odstavku 258. člena ZGD morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe.

Čeprav ni izrecne podlage o smiselni uporabi o odškodninski odgovornosti uprave delniške družbe za poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo je po uveljavljeni sodni praksi (primerjaj sodbo VSRS, opr. št. II Ips 166/2003) mogoče smiselno uporabiti določbe ZGD o odškodninski odgovornosti uprave v delniški družbi tudi za poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo.

Kot škodljivo dejstvo, to je protipravno ravnanje tožene stranke tožeča stranka temelji na škodljivem ravnanju, saj tožena stranka ne bi smela skleniti simulirane prodajne pogodbe z družbo A:A., d.o.o., saj je bila slednja v času prejema posojila finančno zelo slabo stoječe podjetje, zelo zadolženo in ni dosti poslovalo ter ni imelo nobenega zaposlenega. Podjetje v takem finančnem stanju pri nobeni banki ne bi moglo dobiti kredita. Posojilo je bilo navidezno zavarovano z nekaj bianco menicami in akceptnimi nalogi na ime posojilojemalca družbe A.A., d.o.o. Vendar tožena stranka po zapadlosti posojila, torej po letu 2000 ni izpolnila nobenega od omenjenih instrumentov, kar kaže, da ni postopala kot dober gospodarstvenik. Po splošnih pravilih o odškodninski obveznosti morajo biti izkazani vsi njeni elementi, poleg navedenega škodljivega dejstva še nastanek nedopustne škode, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in nedopustno škodo ter odškodninska odgovornost. Iz zatrjevanih dejstev je lahko podana vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A., d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila. Podaljševanje rokov zapadlosti (1. 11. 2000) bi bilo pomembno za začetek teka zastaralnega roka v razmerju med tožečo stranko in družbo A.A., d.o.o., ki je bila zavezana vrniti sporno posojilo po posojilni pogodbi. Za nastanek škode kot zmanjšanja tožnikovega premoženja, pa je v sklopu vseh pravotvornih dejstev, za odločitev o vtoževani odškodninski terjatvi tožeče stranke v tem sporu bistveno, da je škoda nastala tožeči stranki že s samim nakazilom spornega posojila tožene stranke družbi A.A..

Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je šlo za trajanje škodnega dogodka, in da se je škodni dogodek končal šele z zapadlostjo spornega kredita družbi A.A. v vračilo, torej 1.11.2000.

5-letni objektivni zastaralni rok je torej iztekel (1.5.1998, 1. odstavek 361. člena ZOR), 1.5.2003 (362. člen ZOR). Tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s tožbo, vloženo 27.10.2005, je torej, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zastaran.

1.3. Subjektivni zastaralni rok neposlovne odškodninske terjatve

Zaradi izteka objektivnega 5-letnega zastaralnega roka sicer ni več pomembno, ali je tožeča stranka vložila tožbo v okviru subjektivnega 3-letnega zastaralnega roka po 1. odstavku 376. člena ZOR. Vendar pa sodišče druge stopnje vseeno odgovarja na pritožnikove navedbe.

Po 1. odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da mora oškodovanec pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen ZOR). Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi trditvami, da B.B. kot ustanovitelju tožeče stranke oziroma njenim članom glavnega odbora ni bilo znano, da je bil podpisnik domnevno spornih pogodb toženec. Sodišče druge stopnje dopušča možnost, da je šlo s strani tožene stranke za domnevno prikrivanje obstoja spornega kredita, vendar pa bi tožeča stranka ob tem, da so bila najeta bančna posojila B.B. začasno angažirana z večjimi obrestmi morala vedeti za kakšno vrsto kredita gre.

Sodišče druge stopnje se zato strinja s tem, da bi morala tožeča stranka vedeti za povzročitelja škode in izplačilo sredstev družbi A.A. 5. 8. 1998.

Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka pa bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita (1. 11. 2000), saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listinskih dokazil lahko ugotovilo, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo in za povzročitelja. Pritožbene trditve, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni utemeljena.

Nenazadnje pa je tožeča stranka za škodo izvedela najkasneje s prejemom revizijskega poročila Računskega sodišča RS, 4. 9. 2002. 3-letni subjektivni zastaralni rok je iztekel pred vložitvijo tožbe (27. 10. 2005).

Kazenski postopek, ki je tekel proti toženi stranki zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/II in I KZ, je bil s pravnomočnim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kpr 39/2003-68 z dne 29. 12. 2004, ustavljen (sklep v priloženem spisu Kpr 39/2003). Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da ni uporabilo 377. člena ZOR, ki ga je treba uporabiti kot posebno pravilo za zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem le tedaj, ko je škoda ugotovljena s pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku.

Pritožnik le na splošno govori o tem, da je policija pri zbiranju dokumentacije o sumu toženčevih kaznivih dejanj zasegala tako kopije dokumentacije kot tudi originale, ki jih je postopoma vračala predvsem v letu 2004. Tožeča stranka bi morala zatrjevati, s pomočjo katere dokumentacije, ki naj ne bi bila na razpolago, bi lahko ugotovila vsa pravno odločilna dejstva o vedenju za nastanek škode. Šele v tem primeru bi lahko sodišče prve stopnje izvajalo dokaze z zaslišanjem prič. Izvajanje dokazov namreč ni namenjeno zatrjevanju dejstev ampak izvajanju dokazov o že zatrjevanih dejstvih.

2.4. O pogodbeni odškodninski odgovornosti

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2008 navedla kot pravno podlago toženčevega škodnega ravnanja tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz mandatne pogodbe. Pri tem je tožeča stranka izhajala iz istega historičnega dogodka, kot je bil opisan že v tožbi in njenih pripravljalnih vlogah. Sodišče druge stopnje se z možno uporabo določb mandatne pogodbe v zvezi z vodenjem poslov tožene stranke strinja. Poslovno razmerje med družbo in njenim poslovodjem ima značilnosti mandatnega razmerja (primerjaj 1. odstavek 749. člena ZOR). Najpomembnejša splošna obveznost mandatarja (poslovodje) je, da mora vedno ravnati izključno v skladu z interesi naročitelja (družbe, tožeče stranke), kar mu mora biti vodilo pri vseh poslih, ki jih opravlja zanj (1. odstavek 751. člena ZOR). Zato ima obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti (1). Opisani historični dogodek zatrjevane odškodninske obveznosti tožene stranke, ki je pomemben za uporabo določb neposlovne in poslovne odškodninske obveznost,i se prekriva. Zato gre za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme (2). Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno trditvijo, da tožeča stranka tožbe ni spremenila (3. odstavek 184. člena ZPP). Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, pa zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (3. odstavek 376. člena ZOR). Kršitev pogodbene obveznosti iz mandatne pogodbe res zastara v 5 letih (371. člen ZOR). Kot je bilo že razloženo, pa je že iztekel objektivni zastaralni rok, saj je nastala škoda tožeči stranki že 30. 4. 1998, ko je bilo sporno nakazilo izvedeno družbi A.A.. Zato tudi morebitni neiztečeni 5-letni subjektivni rok v smislu 1. odstavka 376. člena ZOR (le o vedenju za škodo in za povzročitelja) ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

2O utemeljenem delu pritožbe (v odločitvi o pravdnih stroških)

Ob vložitvi tožbe sta bili tožeči stranki B.B. in C.C.. Postopek je tekel skupaj do odločitve Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 453/2005-22 z dne 17. 4. 2007, da Okrožno sodišče v Novem mestu ni pristojno za odločanje v tem sporu. Od tedaj dalje je tožbo tožeče stranke B.B. proti toženi stranki zaradi plačila istega zneska odškodnine 454.339,65 EUR obravnavalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu (Pd 51/2007). Po sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 18/2007 z dne 19. 9. 2007, pa je bilo odločeno, da je za odločitev o sporu med tožečo stranko C.C. d.o.o. Ljubljana in toženo stranko D.D. stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča, Zunanji oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 41/2007-42 z dne 30. 1. 2000, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen in sklenjeno, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 6.095,34 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (primerjaj sodbo v priloženem spisu Pd 4107). Po navedbah pritožnika je bila omenjena sodba tudi potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Sodišče prve stopnje pa je tudi v obravnavanem postopku naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 7.048,71 EUR (2. točka izreka). S potrditvijo zavrnilnega dela tožbenega zahtevka je postala pravnomočna tudi sodna odločba v obravnavani zadevi. S tem pa je prišlo do situacije, da je B.B. po sodbi Delovnega in socialnega sodišča, Zunanji oddelek v Novem mestu, Pd 41/2007 dolžan plačati pravdne stroške tudi v tistem delu, ko je še tekel skupni spor (za vse stroške nastale do 17.4.2007). Kot sprva sospornika bi lahko B.B. in C.C. v skladu s 1. odstavkom 161. člena ZPP krila stroške po enakih delih. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati prisojene stroške v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem do takrat, ko je tekel postopek skupaj, in jih v tem delu naložiti v plačilo skupaj obema tožečima strankama (3). Pritožnikove trditve, da toženec ne more imeti dveh izvršilnih naslovov za plačilo enih stroškov, brez odločitve, da sta jih tožeči stranki dolžni skupaj plačati, je pravilno. Zato je v stroškovnem delu sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje pridobi spis Pd 41/07 tudi v tistem delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, da bo lahko ugotovilo kateri del skupnih stroškov je bil pravnomočno priznan toženi stranki že v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Ostale stroške nastale v tem postopku, ki je tekel le med tožečo stranko S. in toženo stranko pa bo sodišče prve stopnje lahko odmerilo enako kot v dosedanjem postopku in jih naložilo v plačilo le tožeči stranki.

V odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP. Ker je bila razveljavljena odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških, bo tudi o pritožbenih stroških treba odločiti v končni odločbi.
---------------------------------

(1) Več Zakon o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, dr. Nina Plavšak, stran 62 v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodstva v razmerju do družbe, 263. člen ZGD-1 (258. člen ZGD).
(2) Primerjaj D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 199.
(3) Več glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 51 do 53.