362. člen ZOR

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko b

Ker je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode že dne 28. 7. 1995, ko je škoda tudi nastala, tožbo pa je vložil šele dne 7. 1. 2011 (torej več kot 15 let kasneje), je odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja pravilna. Zastaranje ni začelo teči šele s pravnomočno zaključenim kazenskim postopkom zoper tožnika, ampak takrat, ko je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode. Očitek protipravnega ravnanja (žetev in zaseg konoplje) se nanaša izključno na ravnanje toženkinih organov in je neodvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne.

Vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in zato tudi ne pretrganja zastaranja. Pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti.

Zastaranje je nastopilo z iztekom zadnjega dne zakonsko določenega časa (362. člen ZOR), če ni bilo pretrgano s pripoznavo dolga (po prvem odstavku 387. člena ZOR), ki je bila možna tudi posredno (drugi odstavek 387. člena ZOR). Za takšno (konkludentno) ravnanje, je šlo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka s tem, ko je pri oblikovanju zahtevka za vračilo vloženih sredstev upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin do tožeče stranke slednjega pripoznala. Revidentka se je podrejeno sklicevala na »umik poračuna iz svojega tožbenega zahtevka «, kar naj bi pomenilo preklic konkludentnega priznanja terjatve, vendar neutemeljeno, saj pripoznave ni mogoče preklicati. Za preklic pripoznave namreč ni mogoče uporabiti prvega odstavka 389. člena ZOR in šteti, da zastaranje ni bilo pretrgano, saj je bilo zastaranje večkrat pretrgano (tako po 387. členu ZOR kot po njegovem 388. členu), medtem ko revidentka teh ugotovitev ni (pravočasno) izpodbijala, niti ni substancirano in konkretizirano zatrjevala, da je ob upoštevanju drugega odstavka 392. člena ZOR (ki je določal, da je zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začelo teči znova od pripoznave) vmes nastopilo

Tožnik v reviziji le zahteva uporabo 377. člena ZOR, pri čemer ne utemelji, zakaj bi uporaba 377. člena ZOR pripeljala do zanj ugodnejše odločitve. Tudi, če bi sodišče uporabilo to določbo, bi bil namreč zastaralni rok enak, torej tri leta.

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da je tožnik 5. 3. 1997 izvedel, da toženka pogodbe ne bo sklenila, sta pravilno šteli, da je tedaj začelo teči zastaranje in da je do vložitve tožbe 11. 6. 2004 potekel petletni splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (zastaralni rok za odškodninske terjatve je krajši).

Prizadetost, ki jo oškodovanec trpi s tem, ko nepremičnine, katere solastnik je, ne more uporabiti, ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari ima solastnik, ki je prikrajšan zato, ker ne more uporabljati stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, pri čemer je drug solastnik okoriščen, ker uporablja stvar v obsegu, ki presega njegov delež. Terjatev na povrnitev potrebnih in koristnih izdatkov je dospela ob koncu del, torej tedaj, ko so poslovodji brez naročila izdatki nastali. Za te terjatve velja petletni zastaralni rok.

Pri vračilu štipendije na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, s katero je dogovorjeno obročno plačilo, gre za obročno odplačilo dolga, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik (štipenditor) pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Pogodba o poravnavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. Njena narava je odvisna od okoliščin konkretnega primera, največkrat pa bo imela prvine novacije in poravnave.

Razlogi za zadržanje teka zastaranja so določeni v 381. in naslednji členih ZOR. Če se tožeča stranka morda sklicuje na 1. točko 381. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med zakoncema, tako sklicevanje ni utemeljeno. Pravdni stranki namreč v spornem časovnem obdobju to nista bili.

Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve, zavarovanja ali izterjave denarne terjatve zaradi odplačila kredita za stanovanje (obligacijsko pravni zahtevek), temveč ugotovitev stvarnopravnega zahtevka. Zahtevka torej nista istovetna in ni nastopilo pretrganje zastaranja po 388. členu ZOR. Res sta tožbena zahtevka povezana, ker je določitev stvarnopravnih deležev na stanovanju predhodno vprašanje za odločitev o terjatvi za povrnitev kredita v sorazmernem deležu, vendar bi bilo sodišče tisto, ki bi odločilo, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali bo počakalo na odločitev o stvarnopravnem zahtevku. Predvsem pa bi morala biti vložena tožba z zahtevkom za povrnitev dela plačanega kredita. Delež tega kredita oziroma vtoževani znesek terjatve bi tožnik lahko izračunal na podlagi deleža, ki ga je uveljavljal v stvarnopravnem zahtevku.

Tožena stranka je prekludirana glede uveljavljanja ugovora zastaranja zamudnih obresti, ki ga je podala šele v pritožbi, saj sme po 1. odst. 337. čl. ZPP pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP.

Pravno zmotno je sklicevanje pritožnice na določbo 2. odst. 324. čl. ZOR. Ta namreč ureja vprašanje dolžniške zamude, kadar rok za izpolnitev pogodbene obveznosti ni določen. Dolžnik v takšnem primeru pride v zamudo in trpi zamudne posledice (pri denarni terjatvi torej zamudne obresti) šele z opominom, kar pa ne vpliva na upnikovo pravico do terjatve, ki je nastala takoj po sklenitvi asignacijske pogodbe, v katerih izpolnitveni rok denarne obveznosti tožene stranke ni bil določen. Z vložitvijo tožbe po izteku zastaralnega roka tožeča stranka zastaranja ni pretrgala. Za pretrganje zastaranja pa tudi ni zadostovalo, da je z bremepisom z dne 2.11.1995 od tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti.

Če se zastaralni rok izteče na dan, ko se po zakonu ne dela (sobota, nedelja), se glede na določbo 3. odst. 77. člena ZOR šteje, da je zadnji dan zastaralnega roka naslednji delovnik.

Tako po določilu 376. člena ZOR, ki ga je navedlo sodišče druge stopnje, kot po določilu petega odstavka 380. člena ZOR, zastara odškodninski zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici v treh letih, odkar je zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, oz. za zavarovalnico, kjer je zavarovana odgovornost imetnika vozila. Določanje datumov posameznih dogodkov, je ugotavljanje dejanskega stanja, določitev datuma, od katerega začne teči zastaralni rok, pa je materialnopravno vprašanje.