18. člen ZOR

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.

Revizijski očitki o malomarnem ravnanju prvega toženca niso utemeljeni. Nižji sodišči sta ravnanje prvega toženca pravilno presojali po strokovnih standardih, ki so veljali v času vložitve tožbe in ne po (strožjih) standardih, ki so se oblikovali kasneje po sprejemu novega ZPP. V času spornega ravnanja - poprave tožbe za prvega toženca - zavrženje tožbe glede na tedanjo sodno prakso in ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo predvidljivo. Sodišče v zadevi P 1087/97 tožbe po ugotovitvi, da kot tožnik ne nastopa pravna, temveč fizična oseba, ni nemudoma zavrglo, temveč je izdalo sklep o prekinitvi postopka. V tem sklepu je bil kot tožeča stranka naveden tožnik kot fizična oseba, poleg tega je bilo mogoče že iz same okoliščine, da se je sodišče odločilo za prekinitev postopka, sklepati, da je popravo tožbe sprejelo. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka še vedno pravna oseba, vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami, ne bi moglo predstavljati predhodnega vprašanja. Iz postopanja sodišča prve stopnje je torej toženec lahko utemeljeno pričakoval, da je sodišče popravo naziva tožnika sprejelo in posledično vložitev nove tožbe ni potrebna. Njeg

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Toženka je uspela dokazati, da ji glede krvi, ki je bila dana s transfuzijo, ni moč očitati nobenega protipravnega ravnanja. Kot neutemeljeni pa so se izkazali tudi vsi očitki, da toženka tudi pri ostali obravnavi tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi.

Kršitve določb 286. člena ZPP so relativnega značaja prvi odstavek 339. člena. Relativne bistvene kršitve pa je v pritožbi dopustno uveljavljati le ob izkazanem pogoju nekrivde iz prvega odstavka 286.b člena. Enako velja tudi za uveljavljanje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 286.b člena ZPP). Dejstvo, da so stroški izvedenca bili potrebni, so pa neodvisni od uspeha v postopku in od višine zahtevka, tako še ne nudi podlage za zaključek, da jih mora povrniti tožeči stranki nasprotna stranka, še zlasti ob dejstvu, ko tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni bila uspešna.

Odsotnost pravil stroke protipravnosti še ne izključuje. Ob nadaljnji dejanski ugotovitvi, da notarska praksa v spornem obdobju ni bila ustaljena, je zato kot kriterij pri presoji protipravnosti treba uporabiti merilo, ali je škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica toženkinega ravnanja. Objektivne predvidljivosti škodnega dogodka in s tem protipravnosti ni mogoče retrogradno presojati s pomočjo kasneje znanih okoliščin, pač pa izključno po merilih znanja in veščin, ki se zahtevajo pri posameznem poklicu v času spornega ravnanja.

Ni mogoče ugotoviti, kateri del tožbenega zahtevka se nanaša na odškodninsko terjatev zaradi škode na stvareh, kateri del tožbenega zahtevka pa na stroške sanacije zaradi odprave napak, s tem v zvezi pa tudi, ali so te napake zajete v pogodbi o poravnavi ali ne. Navedeno pomeni, da je tožba ostala nesklepčna.

Sodišče mora v okviru presoje, ali je dotični strokovnjak ravnal z zadostno skrbnostjo, ugotoviti, ali se njegovo ravnanje ujema s tipičnim ravnanjem v stroki. To je razvidno iz pravil stroke, ob pomanjkanju slednjih pa je treba izhajati iz ustaljene prakse strokovnjakov iste stroke, ki je nujno pogojena s prostorom in časom. Prvostopenjsko sodišče je v ta namen pravilno ugotavljalo, ali je v zadevnem času obstajala ustaljena praksa notarjev v primeru izgubljene kupoprodajne pogodbe z overjenim podpisom prodajalca oziroma v zvezi s tem, ali so notarji dopuščali overjanje več izvodov pogodbe.

V sodni praksi se je pri ugotavljanju vzročne zveze pri odškodninskih primerih ustalil dokazni standard pretežne verjetnosti. Sodišče ga je pravilno upoštevalo in presodilo, da glede na dejanske ugotovitve opuščeni by-pass na RCA pri prvi operaciji ni pravno relevantni vzrok za tožnikovo ponovno operacijo na levem koronarnem sistemu. Dokazna ocena in presoja o pravno relevantnih okoliščinah, ki jih ugotavlja z izvedenskim mnenjem (konkretno o vzročni zvezi), je prepuščena sodišču.

Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen. Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . Zdravstveno osebje bi moralo glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks in nanj ustrezno takoj odreagirati. Izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati.

Res je sicer tudi poklicno skrbnost (skrbnost dobrega strokovnjaka v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZOR oziroma dobrega notarja) treba presojati ne le na abstraktni ravni temveč tudi na konkretni ravni, vendar pa pri tem ni mogoče zaobiti pravnih pravil in poklicnih standardov, ki predstavljajo temeljno podlago in meje vsakemu povprečno skrbnemu subjektu oziroma nosilcu poklicne dejavnosti. Merilo za presojo o tem, ali je profesionalna oseba ravnala s poklicno skrbnostjo, je tipično (običajno, pogosto), normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja. Notarkino protipravno ravnanje ni predstavljalo tiste aktivnosti, ki bi jo lahko označili kot adekvaten pa tudi po namenu norme pravno priznan vzrok za nastalo posledico.

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku in izvedena v pravdnem postopku ob soglasju strank, predstavljajo procesno veljavno in z izvedenskim mnenjem pridobljenim v pravdnem postopku, enakovredno dokazno gradivo.

Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost KDD in njene članice – BPD za škodo, povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, je enak, in sicer zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji. Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem (zgolj) na to, da bo druga oseba ravnala (zadosti) skrbno. Zakon dopušča razporeditev deležev, če od enega solidarnega dolžnika dolga ni mogoče izterjati, to pa se ne nanaša zgolj na pogodbeno določene obveznosti.

Prva toženka je kot podjemnica za nastalo škodo solidarno odgovorna tožniku kot naročniku, čeprav je izdelavo potrdila o ustreznosti sporne žage (ki ni ustrezala predpisom o varstvu pri delu in ne bi smelo biti izdano) zaupala prvotni drugi toženki (kot podizvajalki). Prva toženka kot podjemnica namreč odgovarja za drugo toženko kot podizvajalko, ki je po njenem naročilu delala pri prevzetem poslu, kot bi ga sama opravila (drugi odstavek 610. člena ZOR in 611. člen ZOR).

Standard zahtevane skrbnosti skrbnika poleg odtujitve premoženja prepoveduje tudi izročanje celotnega premoženja enemu izmed dedičev pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

Že zgolj možnost različnih interpretacij Pogodbe o prevzemu glede obveznosti plačila plač, zapadlih pred prevzemom,je narekovala posebno previdnost toženih strank kot kvalificiranih pooblaščencev pri izbiri in spremembi tožene stranke v delovnem sporu. Ker bi profesionalna skrbnost v danih okoliščinah dovoljevala le razširitev tožbe na novo toženo stranko T., ne pa tudi umik tožbe zoper že obstoječo toženo stranko T. M., je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju naslovnega sodišča v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti na strani toženih strank, ki sta s subjektivno spremembo tožbe z dne 10. 1. 1996 dosegli prav slednje, pravilno ugotovilo elemente protipravnosti kot posledico opustitve dolžne skrbnosti v smislu določb tretjega odstavka 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena tega zakona (skrbnost dobrega strokovnjaka), ko ni sporno, da tožeča stranka ni naročila vložitve tožbe zoper točno določeno pravno osebo. Za izkaz škode kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti v okviru pravdnega postopka zadostuje že realno pričakovanje, da bi bila stranka na podlagi pravnomočne sodbe dejansko poplačana. Že to, ko je tožeča stra

Pritožbeno sodišče je materialnopravno pravilno presodilo obstoj tožnikove terjatve v višini 354,95 EUR in s tem pravilno rešilo predhodno vprašanje. Zato je odločitev pritožbenega sodišča, da je tožnik zaradi odvetnikove opustitve vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine utrpel škodo v prej navedeni višini, materialnopravno pravilna.

Odvetnik krši pogodbene obveznosti v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega. Odvetnik se lahko reši svoje odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen tudi, če ne bi bilo njegovega zakrivljenega ravnanja.