321. člen ZPP

Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po uveljavljeni praksi praviloma sodišča po opravljeni glavni obravnavi sodbe ne razglasijo, temveč senat sprejme sklep, da se obravnava zaključi, sodba pa izda pisno. Sodba velja takoj, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam. Slednje ne pomeni, da je sodišče spisalo sodno odločbo že z dnem njene izdaje, temveč je takrat zaključilo narok za glavno obravnavo in sprejelo odločitev. Predložena dokazila skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZŠtip-1 ne potrjujejo, da je tožnica dijakinja, ki ima najtežje težave pri učenju. Razvidno je le, da je tožnica glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev opredeljena kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Pritožbeni očitek o kršitvi Konvencije o otrokovih pravicah in Ustave RS, zaradi vračila neutemeljeno izplačane štipendije za šolsko leto 2022/2023, ni utemeljen. Sodišče je tožbo v tem delu skladno s 63. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo, saj o vračilu prejetih zneskov štipendije za štipendijsko

Načela zakonitega sodnika ni mogoče obiti s tem, da namesto odsotnega sodnika odločbo podpiše drug sodnik. Tako v uvodu obeh sklepov kot na koncu je sicer navedeno, da sklepa izdaja predsednica senata A. A., vendar iz izvirnikov izhaja, da sta oba sklepa dejansko namesto nje podpisali in s tem izdali (prvi in tretji odstavek 321. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 323. člena ZPP) drugi sodnici, katerima spis ni bil dodeljen. Glede na navedeno je pri izdaji sklepa z dne 9. 5. 2025 in sklepa z dne 15. 7. 2025 prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je nav

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo. S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).

Ker se je zadnja glavna obravnava zvočno snemala, je moralo sodišče izdelati prepis zvočnega posnetka ter ga vročiti strankam, ki so imele nato rok 5 dni za ugovor glede skladnosti prepisa zvočnega posnetka z izvirnikom (primerjaj 125.a člen ZPP). Pogoji za izdajo sodbe so nastopili šele po izteku tega roka, saj je šele tedaj odpadel dvom, ali sodišče lahko opre svojo odločbo na zadevni prepis zvočnega posnetka. Objava na družabnem omrežju, kot je Facebook, je po eni strani dostopna ožjemu krogu ljudi, kot pa objava v dnevnem tisku ali na televiziji, vendar bistveno širšemu kot v primeru, če je žalitev izrečena ustno v manjšem krogu ljudi, ali na primer s pismom, ki ga prebere le naslovnik. Upoštevati je treba tudi, da objave na družabnem omrežju dosežejo prav tiste ljudi, ki naslovnika objave poznajo in zato lahko prizadanejo čast in dobro ime enako ali še bolj (usmerjeno) kot pa na primer objava v časopisu ali reviji. Namen pravične denarne odškodnine je pravično zadoščenje (satisfakcija) za oškodovanca in ne kaznovanje storilca (povzročitelja škode). Drugače povedano: ni važno ravnanje povzročitelja škode, temveč škoda (duševno trpljenje), ki jo je utrpel oškodova

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Kako je toženka na splošno razporedila svoje zaposlene v Sklepu o določitvi del in nalog ter katera merila je pri tem uporabila, v obravnavanem sporu ni bistveno. Zakonitost Sklepa o določitvi del in nalog tudi ni predhodno vprašanje v tem sporu. Čeprav bi se ugotovilo, da iz tega sklepa upoštevani kriteriji niso razvidni ali so uporabljeni na napačen način, to samo zase ne bi pripeljalo do nezakonitosti izpodbijanega sklepa toženke, s katerim je bilo odločeno o vtoževanem dodatku tožnice. Za tak zaključek je nujno potrebna ugotovitev, da je tožnica delo v rizičnih razmerah v vtoževanem obdobju oktobra 2020 opravljala več kot 30 % svojega delovnega časa. Za presojo pogoja nekrivde pri predlaganju novih dokazov v ponovljenem postopku je bistveno, ali je stranka lahko dejstvo, ki ga poskuša dokazati s predlaganim dokazom, spoznala za bistveno že prej (tj. v prvotnem sojenju) ali pa šele kasneje, na podlagi kasneje znanih okoliščinah v ponovljenem sojenju (lahko tudi na podlagi napotkov in usmeritev instančnega sodišča).

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Tožnik zaračunava zgolj čiščenje odpadne komunalne vode, torej opravo storitve, katere toženec ni prerekal. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je ustrezno obrazložena - ugotavljanje nerelevantnih dejstev za končno odločitev je nepotrebno, torej nesmiselno in neekonomično.

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot zmotno očita pritožba.

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik dela za toženko ni opravljal vsakodnevno v ustaljenem, vnaprej določenem delovnem času, da ga ni opravljal po navodilih toženke, temveč si je delovni čas in delovne naloge razporejal sam, da je vse odločitve sprejemal samostojno in da plačila za delo ni prejemal v enakih intervalih in zneskih, kot je to značilno za delavce, pravilno zaključilo, da razmerje med strankama v vtoževanem obdobju ni imelo elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR‑1. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Predvsem odsotnost navodil in nadzora toženke ter tožnikovo prosto razporejanje delovnega časa, kar ta na več mestih v pritožbi celo izrecno poudarja, potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženka v vtoževanem obdobju nad njim ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih oblik dela (VIII Ips 236/2016).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, je bila tožnica zaposlena pri tožencu 38 let in 8 mesecev. V okviru možnosti za novo zaposlitev je pomembna okoliščina, da je tožnica (univerzitetni diplomirani organizator dela) aktivna pri iskanju nove zaposlitve, vendar je še ni uspela najti. Pritožba sicer navaja, da nima nobenih možnosti za novo zaposlitev, vendar po oceni pritožbenega sodišča na podlagi njene trenutne brezposelnosti ni mogoče s prepričanjem sklepati, da bo takšno stanje pri tožnici dejansko trajalo vse do njene upokojitve. Pritožba pa v okviru zaposljivosti utemeljeno izpostavlja, da je tožnica delavka pred upokojitvijo in ima kot takšna vendarle slabše izglede za zaposlitev, prav tako nima raznovrstnih delovnih izkušenj, saj jih je pridobila zgolj pri tožencu. Glede okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, pritožba poudarja, da so bili ti v celoti na strani toženca. V okviru kriterija upoštevanja pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bilo priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za 19 mesecev. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je treba upoštevati tudi to,

Tožnica je bila zaslišana na naroku 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).

Čeprav sodišče pravdnih strank ni soočilo, toženca s tem ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku. Ker je soočenje le metoda zasliševanja in ne dokazno sredstvo, ne gre za kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza. Če bi bili zatrjevani sočasni (ali naknadni) ustni dogovori med pravdnima strankama res takšni, kot poskuša prikazati toženec, bi morala biti njuna nadaljnja pisna komunikacija vsekakor drugačna, kot izhaja iz predloženih listin.