291. člen ZPP

Za oceno pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev ni pomemben le njun osebni dohodek, temveč to, kakšne dohodke lahko dosežeta glede na svojo sposobnost in izobrazbo.

Sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo pravice do izjave in ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Tožnica bi se morala sama pobrigati, da bi svoje pravice uveljavljala na način, kot je določen s postopkovnimi pravili v ZPP. Sodišče sodi po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave (291. člen ZPP), zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prepozno vložene tožničine pripravljalne vloge (replika na odgovor toženih strank).

Oba udeleženca sta pozivu sodišča sledila, sodišče prve stopnje pa je vlogo predlagatelja z dne 16. 5. 2024 skupaj s prilogami vročilo nasprotni udeleženki šele skupaj z izpodbijanim sklepom, v obrazložitvi sklepa pa se je sklicevalo na listine (priloge A35 do A39) iz navedene vloge (kot izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi bilo takšno postopanje sodišča prve stopnje dopustno zgolj v primeru, če bi se udeleženca postopka vročitvi in obravnavanju pozneje vloženih vlog in listinskih dokazov v skladu z drugim odstavkom 291. člena ZPP1 odpovedala. Vendar v predmetni zadevi za tak primer ne gre, saj se nasprotna udeleženka temu ni odpovedala. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.

Ker se je zadnja glavna obravnava zvočno snemala, je moralo sodišče izdelati prepis zvočnega posnetka ter ga vročiti strankam, ki so imele nato rok 5 dni za ugovor glede skladnosti prepisa zvočnega posnetka z izvirnikom (primerjaj 125.a člen ZPP). Pogoji za izdajo sodbe so nastopili šele po izteku tega roka, saj je šele tedaj odpadel dvom, ali sodišče lahko opre svojo odločbo na zadevni prepis zvočnega posnetka. Objava na družabnem omrežju, kot je Facebook, je po eni strani dostopna ožjemu krogu ljudi, kot pa objava v dnevnem tisku ali na televiziji, vendar bistveno širšemu kot v primeru, če je žalitev izrečena ustno v manjšem krogu ljudi, ali na primer s pismom, ki ga prebere le naslovnik. Upoštevati je treba tudi, da objave na družabnem omrežju dosežejo prav tiste ljudi, ki naslovnika objave poznajo in zato lahko prizadanejo čast in dobro ime enako ali še bolj (usmerjeno) kot pa na primer objava v časopisu ali reviji. Namen pravične denarne odškodnine je pravično zadoščenje (satisfakcija) za oškodovanca in ne kaznovanje storilca (povzročitelja škode). Drugače povedano: ni važno ravnanje povzročitelja škode, temveč škoda (duševno trpljenje), ki jo je utrpel oškodova

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala toženka organizirati delovni proces tako, da bi tožnici to delovno mesto prilagodila. Tožnica zaradi omejitev ni mogla več opravljati dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, prilagoditev delovnega mesta delovnemu invalidu pa je predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije iz 70. člena ZPIZ-2. Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer ta tudi sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, da bi bila podlaga odškodninske odgovornosti toženke.

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno. Pri odločanju o denarnem zahtevku za čas do prenehanja delovnega razmerja je bistveno, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec te družbe, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za to obdobje neutemeljeno zavrnilo.

Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka. V kolikor se ugotovi, da terjatev ne obstaja več (ker je na primer plačana), to predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka. V tej zadevi na dan, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (torej 3. 2. 2023), upnikova terjatev iz naslova stroškov, prisojenih z izvršilnim naslovom - sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni več obstajala, saj je bila plačana 27. 1. 2023. Stečajnega postopka ni dopustno začeti na podlagi ugotovitve obstoja upnikove terjatve v smislu 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki je v stečajnem postopku ne bi bilo mogoče več uveljavljati zaradi njenega neobstoja, zato je potrebno upoštevati le terjatve, ki obstajajo na dan odločanja sodišča prve stopnje.

Ker toženca nista predložila ustreznih dokazil, s katerimi bi svoj izostanek iz naroka za glavno obravnavo opravičila, je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem strank utemeljeno opustilo (drugi odstavek 258. člena ZPP), upoštevaje, da sta bila toženca opozorjena na posledice, če se vabilu na narok dne 23. 8. 2022 ne bi odzvala.

Pravilno je obrazložilo in poudarilo, da upravičen interes predstavlja pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru po intenciji zakona in na podlagi namena stvari, upoštevaje različne okoliščine konkretnega primera, kriteriji v zakonski določbi petega odstavka 70. člena SPZ (velikosti idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov) pa niso vrednoteni, ampak so enakovredni.

Po pisnem opozorilu, v katerem je toženka tožniku utemeljeno očitala, da je 23. in 24. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela, in mu ga vročila 25. 2. 2021, je tožnik ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 26. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela. Gre za krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je šlo za enodnevni izostanek z dela, saj je šlo pri tem za ponovno kršitev po pisnem opozorilu; pisno opozorilo očitno ni doseglo svojega namena in je tožnik istovrstno kršitev ponovil.

Udeleženci so bili v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku ves čas v sporu z nasprotnim udeležencem, kaj predstavljajo v njegovi kupoprodajni pogodbi drugi prostori, ki so bili poleg stanovanja izvzeti iz denacionalizacije, zato je sodišče svojo odločitev pravilno kot bolj verjetno oprlo na listine. Ob tem pa se je ustrezno opredelilo tudi do mnenj sodnih izvedencev geodetov iz denacionalizacijskega postopka.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podlage zavarovanja ni ustrezno razčistilo (ni se opredelilo do listin, ki bi lahko potrdile navedbe tožnika) in je sprejelo zaključek, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40 ter kot tak dolžan sam obračunavati in plačati prispevke. Ugotovitev pravilne podlage zavarovanja je ključna, saj bi se moralo v primeru, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 1, tj. kot oseba v delovnem razmerju, tudi obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 šteti v pokojninsko dobo. Razlog zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje priče v tem primeru ni sprejemljiv in predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožniku zaradi zavrnitve dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev, da so bili plačani vsi prispevki kot edinemu zaposlenemu v družbi. Sodišče prve stopnje pa se niti ni opredelilo do že podane pisne izjave priče, da je bilo v tem času izplačevanje plač urejeno na način, da se pred plačilom prispevkov za pretekli mesec, plača v tekočem mesecu ni mogla izplačati.

Tožnica je bila zaslišana na naroku 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja, ki bi povzročilo nesrečo, tj. da so bili na tleh, kjer je prišlo do padca, mastni madeži (ali da so bila tla mokra). Ob izostanku enega od elementov odškodninskega delikta (prvi odstavek 131. člena OZ) je tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.

Ker iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ne izhaja, da je katera izmed pravdnih strank priglasila zahtevo po zaključni besedi, te sodišče prve stopnje tožeči stranki posledično tudi ni moglo onemogočiti. Iz določbe prvega odstavka 291. člena ZPP namreč izhaja, da sodišče strankama (le) omogoči zaključno besedo, ne pa da jo je dolžno od njiju dobiti. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je v konkretnem primeru ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 291. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je po vpogledu v zapisnik o posvetovanju in glasovanju mogoče zaključiti edino to, da potek glasovanja in sprejem odločbe ni potekal skladno z določbo 129. člena ZPP. Zato posledično tudi ni mogoče šteti, da bi senat sodišča prve stopnje sodno odločbo skladno z 291. členom ZPP sploh izdal. Torej, da bi senat po posvetu in z glasovanjem razglasil odločbo, ki je enaka tisti, ki je bila izdana.

Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta. V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani. Tožena stranka i