377. člen ZOR

Odvetnik mora stranki predstaviti tudi tveganja, ki so povezana s posameznimi rešitvami pravnih razmerij, okoliščina, da stranka načeloma odklanja pravno varstvo v sodnih postopkih, pa ne pomeni, da je odvetnik razbremenjen opisane pojasnilne dolžnosti. Interesni pogodbeni temelj tega razmerja je torej tudi vzpostavitev dolžnosti informiranja, kar je izhodiščna faza dolžnostnega (pogodbenega - profesionalnega - skrbnega) ravnanja odvetnika, ki že v začetni fazi pravnoposlovnega razmerja med odvetnikom in stranko zagotavlja potrebno zaščito interesov stranke, ker je to način, ki zagotavlja, da bo stranka lahko izrazila pravo voljo. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanje, se uporabi zastaralni rok, ki je ugodnejši za oškodovanca. To pomeni, da bo prišla v poštev uporaba tistega zastaralnega roka, ki je daljši. Kateri rok je daljši, je odvisno tudi od trenutka, od katerega se računa. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Začetek teka civilnega zastaralnega roka pa je odvisen od vedenja o škodi in njenem povzročitelju (subjektivni zastaralni rok) oziroma od nastanka škode (objektivni zastaralni rok). Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so bila že ugotovljena v predhodnem postopku; prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Drugi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora biti listini, na katero se stranka sklicuje v dokaz svojih navedb, sestavljeni v tujem jeziku, priloženem tudi overjen prevod. Za tak prevod mora torej sama poskrbeti stranka, ki listino predloži.

Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem pristopu je treba šteti, da zavarovalna vsota zadošča, če je treba plačati odškodnino tudi več oškodovancem iz istega škodnega dogodka za škodo, ki je izjemna, nepričakovana. Škoda, ki je nastala v konkretnem primeru

Zastaranje odškodninske terjatve.

Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. Če sta izkazani navedeni predpostavki, veljajo (daljši) zastaralni roki za kazenski pregon proti odgovorni osebi. Prvi odstavek 353. člena OZ ne določa, da je odgovorna oseba le storilec kaznivega dejanja.

Za preteklo materialno škodo, ki se ne določa po cenah na dan izdaje sodne odločbe, se pretrga zastaranje (le) glede istovrstnosti zahtevka po temelju in višini, kot je bil postavljen v tožbi oziroma po popravi ali dopolnitvi tožbe.

V zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote je treba opozoriti na stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih (ki časovno sovpadajo s tožnikom škodnim dogodkom), po katerem mora glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic, zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo pojasnilo svoj zaključek, da je v konkretnem primeru vtoževana odškodninska terjatev zastarala, še preden je morebiti prišlo do pretrganja (in zadržanja) kazenskega pregona zoper domnevnega povzročitelja škode (toženko). Ker je do zastaranja terjatve prišlo še pred tem, tudi kasnejše pretrganje in zadržanje zastaranja kazenskega pregona, tega ne more spremeniti. Če je namreč zastaranje terjatve že nastopilo, njegovo pretrganje ne pride več v poštev.

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Ker je dopustno materialnopravni ugovor zastaranja podati do konca glavne obravnave, to posledično pomeni, da se lahko tudi nasprotna - tožeča stranka vselej do konca glavne obravnave opredeljuje do takšnega ugovora. Še posebej, ko je tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP pravočasno - do prvega naroka oziroma na njem navedel vse pravotvorne okoliščine, ki se nanašajo tudi na obstoj kazenske sodbe in posledično materialno-pravno zahtevo po upoštevanju daljšega zastaralnega roka, ki velja za kazenski pregon. Ker so bile trditve, da zastaralni rok še ni potekel, torej uveljavljane pravočasno, navedeno pravno pomembno dejstvo o obstoju kaznivega dejanja pa celo že pred tem, ni mogoče tožnika postavljati v slabši procesni položaj, kot toženo stranko, če bi npr. ta ugovor zastaranja podala že po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, pravotvorna dejstva za zastaranje pa bi sicer uveljavljala že pravočasno pred tem. Ker je škodni dogodek nastal v juliju 2001, tožba bila vložena 7. 12. 2006, kazenska sodba z dne 8. 11. 2002 pa je pretrgala tek zastaralnega roka, ki bi tako potekel šele 8. 11. 2007 (relativni petletni), absolutni desetlet

Ali je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in s tem povrnitvi pravdnih stroškov, materialnopravno pravilna, ni stvar pritožbe zoper popravni sklep, temveč obravnavanja pritožbe zoper sodbo. Za zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe velja posebna zakonska ureditev, in sicer v konkretnem primeru ZPPCP. Za terjatve iz naslova poostrene odgovornosti prevoznika (za izgubo blaga), je določen enoletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je stvar izgubljena. V primeru, da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku. Odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.

Dvojne prodaje nepremičnin v nobenem primeru niso dopustne, vendar je treba razlikovati med primeri, ko je do prodaje tuje stvari prišlo zaradi prevare in goljufije prodajalca, in primeri, ko sicer gre za prodajo tuje stvari, vendar prodajalcu goljufivega namena ni mogoče očitati. Medtem ko gre v prvem primeru po stališču sodne prakse za nemoralno postopanje prodajalca, ki ima za posledico ničnost sklenjene pogodbe, ima kupec v drugem primeru možnost uveljavljati pravne napake na stvari ali druge zahtevke zaradi nepravilne izpolnitve prodajalca.

Pravdno sodišče sicer lahko samo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, toda le izjemoma. Pri tehtanju na eni strani pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, na drugi strani pa domneve nedolžnosti iz 27. člena URS, treba glede na načelo sorazmernosti dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovancev. To so primeri, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo. Delnica je poleg tega nematerializiran vrednostni papir in ne predstavlja (individualno določene) stvari po 15. členu SPZ in posledično ne more biti predmet reivindikacijske tožbe po prvem odstavku 92. člena SPZ.

Pri porazdelitvi odškodninske obveznosti gre torej za interna razmerja znotraj Katoliške cerkve, ki se tretjih ne tičejo in tako ne vplivajo na odškodninsko terjatev tožeče stranke, utemeljenost katere je, glede na razmerje med RS in Katoliško Cerkvijo, potrebno presojati po pravnem redu RS. Župnija je samostojna pravna oseba na čelu katere je župnik, ki župnijo tudi zastopa v vseh pravnih poslih (Kan. 515 §3, 519 in 532 ZCP). Župnik je tako zakonit zastopnik župnije kot pravne osebe, kar utemeljuje odgovornost slednje za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vse navedeno in upoštevajoč dejstvo, da sam citirani ZCP govori o službi župnika, sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da gre med župnikom in škofijo za sui generis delovno razmerje, primerljivo delovnemu razmerju v skladu s pozitivno delovnopravno zakonodajo v RS. Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja sodišče v pravdnem postopku ni vezano na morebitno obtožnico v predhodnem kazenskem postopku, ki se je zaključil brez meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca. S

Vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in zato tudi ne pretrganja zastaranja. Pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti.

Zmotno je materialnopravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ustavitev kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja onemogoča uporabo prvega odstavka 377. člena ZOR. Pravdno sodišče na takšen sklep ni vezano, saj o predhodnem vprašanju, relevantnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, na matičnem področju z njim še ni bilo odločeno.

Tožnik v reviziji le zahteva uporabo 377. člena ZOR, pri čemer ne utemelji, zakaj bi uporaba 377. člena ZOR pripeljala do zanj ugodnejše odločitve. Tudi, če bi sodišče uporabilo to določbo, bi bil namreč zastaralni rok enak, torej tri leta.

Oškodovanec si mora prizadevati (stopnja običajne skrbnosti), da izve za okoliščine, ki mu omogočajo vložiti odškodninski zahtevek in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov. Iz lastnih navedb tožnika tako izhaja, da je že dne 28. 7. 1995, ko mu je policija požela nasad konoplje, vedel za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko vložil odškodninsko tožbo.