186. člen ZOR

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

V primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne spremembe, ki so bile doslej neme, je treba vzrok težav pripisati škodnemu dogodku. Tožniku je škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja. Zato je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po tem, ko je bilo zdravljenje zaključeno in je bil obseg škode z izdelavo izvedenskega mnenja ugotovljen. Kot prihodek se sicer lahko šteje tudi dnevnica, vendar samo tisti del, ki za oškodovanca pomeni prihranek, ne pa del, s katerim je kril določene življenjske stroške, katerim je bil tak prejemek namenjen. Dokazovanje je namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Pri premoženjski škodi, ki še ni bila odpravljena, ne gre za čisto denarno terjatev, zato je treba upoštevati cene na dan izdelave izvedenskega mnenja, zakonske zamudne obresti pa priznati od 1. 1. 2002 dalje. V obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo pravila compensatio lucri cum damno in vračunavanje koristi, ki naj bi jih imel tožnik zaradi škodnega dogodka. Dejstvo, da je tožnik nekatere poškodovane stvari uporabljal še 18 let in da je bil njegov delež na hiši skupaj s poškodovanimi stvarmi prodan na javni dražbi, ne predstavlja njegove obogatitve.

Parcela tožnikov je postala manjvredna takoj, ko je tožena stranka izvršila poseg vanjo. V primerih zmanjšanja premoženja, predvsem navadne premoženjske škode, škoda nastane, ko se premoženje zmanjša. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), sta tožnika že tedaj pridobila zahtevek za povračilo škode, za toženo stranko pa je nastala dolžnost povzročeno škodo povrniti. Okoliščina, da sta tožnika po nastanku škode nepremičnino prodala, na ugotovitev obsega škode ne more vplivati. Ob izhodišču, da škodo lahko predstavlja le znesek, za katerega je lastnik poškodovano stvar prodal ceneje, bi privedlo do nevzdržne situacije, ko lastnik, ki poškodovane stvari ne bi nikoli prodal, nikoli ne bi mogel dokazati višine prikrajšanja.

Zahtevek za povrnitev navadne škode zaradi zmanjšanja vrednosti vozila in nastalih stroškov vzdrževanja vozila na eni strani in zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička na drugi strani se izključujeta. S tem, ko tožnik vozila iz razlogov na strani toženke ni mogel uporabljati, je vozilo izgubljajo vrednost, ne da bi služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno. V nasprotju s tem namenom je predstavljalo mrtvi kapital, katerega vrednost je padala. S tem je tožniku nastajala škoda, ki je ni mogel preprečiti oziroma zmanjšati, ker zaradi neurejene dokumentacije vozila tudi ni mogel prodati. Zato je zmanjšanje vrednosti vozila v spornem obdobju, ki je posledica neuporabe, v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, škoda, ki je tožniku nastala, pa je pravno priznana škoda. Glede stroškov hrambe je materialnopravno pravilna obrazložitev sodišča druge stopnje, da škoda tožniku v tem delu še ni nastala oz. še ni zapadla, ker dolga, stroškov hrambe, še ni plačal. S tem, ko obstoji dolg tožnika do upnikov, še ni prišlo do posega v kakšno tožnikovo pravico. Pri dolgovih je negotovo, ali bo sploh prišlo do njihovega plačila, zato je težko govoriti o zmanjšanju premoženja. Do z

Vsakdo ima tudi pravico odkloniti predlagane medicinske posege, ki so, razen v nujnih primerih, dovoljeni le z vnaprejšnjo privolitvijo bolnika. Ta je pravno veljavna samo tedaj, ko je bolnik obveščen o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja.

V odsotnosti vsakršne konkurence je razumljivo, da je dobiček tožeče stranke mogoče presojati glede na stanje povpraševanja na trgu, torej glede na število igralnih avtomatov, ki bi jih tožeča stranka opremila s svojo napravo. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa neizpolnitev obveznosti ob zapadlosti še ne pomeni vedno tudi nastanka zamude. Stranka je v zamudi, če obveznosti ne izpolni ob zapadlosti, razen če zakon določa kakšen dodaten pogoj za nastanek zamude. Takšen pogoj predpisuje za primer, kadar rok izpolnitve ni določen (kot je to v primerih odškodninskih terjatev), ZOR v drugem odstavku 324. člena. Navedena zakonska določba nastanek zamude veže na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti.

Toženec se ne more sklicevati na potek roka iz 1. odstavka 616. člena ZOR, če je začel odpravljati ugotovljene napake. Glede na to, da se je tožnikoma zavezal, da bo do določenega dne napake odpravil, gre za dogovor, ki predstavlja samostojno podlago za presojo o pravočasnosti tožbe, za katero velja splošni 5 letni zastaralni rok. Odpravo škode v obliki manjvrednosti stvari, ki je bila predmet pogodbe, je mogoče odpraviti (le) z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (na znižanje kupnine ali odpravo napak). Glede na to, je škodo na ta način mogoče v celoti odpraviti, ni dopustno hkratno uveljavljanje obeh zahtevkov, kot to vtožujeta tožnika. Zahtevka je mogoče kumulirati le tedaj, ko gre za t.i. refleksno škodo na drugih stvareh.

Ker je imetnica stanovanjske pravice stanovanje kasneje prodala dobroverni tretji osebi, ga ni bilo več mogoče vrniti denacionalizacijskim upravičencem v naravi. Tožena stranka zato tožnikom odgovarja odškodninsko, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZOR. Tožena stranka pa svojega dokaznega bremena, da ni kriva za protipravno prodajo predmetnega stanovanja, ni zmogla, zato mora tožnikom plačati odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njihov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi protipravno odtujila stanovanja. Če bi denacionalizacijski upravičenci dobili stanovanje vrnjeno v naravi, bi imeli tudi pravico do odmene po 72. členu ZDen. Denacionalizacijskim pravičencem gre nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegli, če bi premoženje sami uporabljali oziroma upravljali. Ne ugotavlja se obseg pridobljene koristi za denacionalizacijskega zavezanca, temveč izključno izgubljeno korist denacionalizacijskega upravičenca, ki mu gre zaradi osnovnega namena zakona, to pa je v popravi krivic. Od najemnine, ki bi jo po normalnem teku stvari lahko iztržili upravičenci, se odšteje odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali odplačevati

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Revizijsko sodišče ne more preizkusiti razlogov pritožbenega sodišča, ki jim revident opredeljeno ne nasprotuje.

Presoja višine odškodnin neposrednega in posrednih oškodovancev za nepremoženjsko škodo. Od dne, ko je prvi tožnik pri tožencu podal odškodninski zahtevek (konec leta 2001 – od tedaj dalje je slednji torej v zamudi), pa do plačila akontacije odškodnine so minila več kot tri leta. Ves ta čas je toženec dolgoval ves znesek odškodninske odmere oziroma bil v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato plačal del tega zneska kot akontacijo odškodnine, je postal prost dela obveznosti za naprej, nikakor pa ne za nazaj. Temu morajo slediti tudi zakonske zamudne obresti. Nobenega razloga ni, da bi bil toženec zaradi plačila odškodninske akontacije med pravdnim postopkom privilegiran glede zakonskih posledic lastne zamude. Kolikor je v kakšnem obdobju zamudno dolgoval, toliko ga mora zadeti temu ustreznih zamudnih obresti.

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z URS(Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Tožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti stališča sodišč nižjih stopenj, da je v konkretnem primeru – v sporu o povračilu škode zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist – sprememba imetnika lastninske pravice na tej (služeči) nepremičnini, do katere je prišlo med pravdo, zahtevala (tudi) spremembo trditvene in dokazne podlage tožnikov.

V 621. členu ZOR je določen zgolj način opredelitve znižanja plačila zaradi stvarne napake in ne predstavlja samostojne določbe, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o utemeljenosti pobota. Pobotni ugovor je bil podan 15. 03. 2006, njegovo dopustnost je zato potrebno presojati po zakonu, ki je bil v trenutku podajanja pobotnega ugovora v veljavi, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ).

O višini tožbenega zahtevka v primeru, ko je vmesna sodba pravnomočna, odloči sodišče s sodbo in ne s sklepom. Gre za relativno procesno kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

Ker ZOR veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (v obravnavani zadevi odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v času od oktobra 1995 do 13. 7. 1996), je ugovor zastaranja te terjatve glede na čas vložitve tožbe (13. 7. 2005) utemeljen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje večinskemu stališču, ki ugovor zastaranja, ki je podan prvič v pritožbi, obravnava po pravilih prekluzije. Viri, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, procesne situacije ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje ne obravnavajo, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da se procesni situaciji (pritožba/ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje) razlikujeta. Funkcija pritožbenega sodišča je pretežno kontrolna (z izjemo procesnih kršitev), funkcija sodišča prve stopnje pa je kreativna.

Za začetek teka objektivnega zastaralnega roka je odločilen trenutek nastanka škode, ne pa pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, v obravnavanem primeru torej o nezakonitosti razrešitve in nezakonitosti sklepov o čakanju na delo.

Prvostopenjsko sodišče je obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljilo na 26. členu Ustave RS. Ugotovilo je, da je Vlada RS ravnala protipravno, ker ni hkrati z določitvijo cene premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil določila tudi primerno nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije, s čimer je kršila 6. člen Zakona o cenah.

Začetek stečajnega postopka odvisne družbe načeloma res pomeni, da upnik ne bo poplačan v celoti, vendar mu to še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka od zakonitega zastopnika obvladujoče družbe. Upnik bo šele z zaključkom stečajnega postopka vedel, v kolikšni meri bodo poplačane njegove terjatve, torej kolikšen bo obseg škode.