154. člen ZOR

Za materialnopravno pravilno presojo je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstoji vzročna zveza med protipravnim izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS in zatrjevano premoženjsko škodo - izgubljenim zaslužkom tožnika. Tožnik zatrjuje in dokazuje, da je vrsto let opravljal dejavnost prevozništva, novembra 1991 je dejavnost zaradi sezonske narave dela začasno zaprl in bi z delom spomladi 1992 nadaljeval, vendar ni mogel, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. Toženka pa trdi in dokazuje, da je bil razlog za zaprtje dejavnosti tožnika slabo poslovanje oziroma pomanjkanje potreb po njegovih storitvah ter da bi se tožnik kljub izbrisu lahko zaposlil. Vprašanje obstoja vzročne zveze je tako dejansko kot pravno: gre za pravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja. Treba je presoditi, katero ravnanje je bilo v okoliščinah konkretnega primera odločilen vzrok za tožnikovo brezposelnost v času izbrisa. Stališče izpodbijane sodbe, da za presojo vzročne zveze med protipravnim izbrisom in nastalo škodo ni pomembno, zakaj je tožnik oktobra 1991 zaprl samostojno dejavnost in ali je do zaprtja samostojne dejavnosti ustvarjal zaslužek ter kakšen je t

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če je dokazni predlog brez dejanske trditvene podlage oziroma ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti.

Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se v sodnih postopkih presoja brez omejitev, ločeno in v skladu z načeloma popolne in pravične odškodnine. Tožnikov neurejen status je vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. Domača sodna praksa je že zavzela stališče, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje v takih primerih hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun takega prikrajšanja ni mogoč, dopušča, da se o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi nezakonitega izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (216. člen ZPP) in po načelu pravičnosti (pravično zadoščenje).

Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

Glede na različno pripisovanje pomena pojmu "stanje kredita" je pravilno izhodišče presoje, da je treba njegovo pravo vsebino dognati s pomočjo razlagalnih pravil. Tožnik ne zatrjuje kršitve zakonskih določb o zastavi vrednostnih papirjev ali o kreditni pogodbi, pa tudi ne določb Zakona o potrošniških kreditih. Golo poudarjanje, da naj bi sodišči ne upoštevali bistva lombardnega kredita, tako ostaja na povsem abstraktni ravni in je zato brez pomena. Če pa banka morda ni sprejela ustreznih ukrepov zaradi zagotovitve potrebne stopnje zavarovanja danega kredita in je zaradi opustitve dopolnitve danih zavarovanj kredita prevzela višje finančno tveganje, kot je to običajno pri tovrstnih poslih, to ne posega v pogodbeno razmerje med banko in tožnikom.

Nedvomno je podana odškodninska odgovornost države za tožeči stranki nastalo materialno škodo. V kolikor bi bila oporoka pokojne najdena pravočasno - že v letu 1993, bi namreč prišlo do oporočnega dedovanja. Najmanj, kar bi moralo storiti Okrajno sodišče v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. je, da bi moralo bolj skrbno preveriti, ali se morebiti v hrambi pri Okrajnem sodišču nahaja tudi oporoka pokojne, še posebej zato, ker je na zapuščinski obravnavi bilo govora o oporoki pokojne. Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS. Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična. Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele

Prav protipravno ravnanje prve toženke - prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen - je "izvirni greh", saj je bila ona denacionalizacijska zavezanka. Sporno stanovanje je bilo po zakonski določbi izvzeto iz pravnega prometa, zato lastništva nad njim ni mogla veljavno prenesti na drugega toženca. Ker je s slednjim kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo, je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije. Ni bistven namen, s katerim je prva toženka razpolagala s stanovanjem, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. S tem, ko je z drugim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanja. Eno od temeljnih upravičenj, ki jih lastniku nudi lastninska pravica, pa je prav pravica razpolaganja s stvarjo. Prva toženka je tako mogla in morala predvideti in pričakovati, da bo drugi toženec s tem stanovanjem pravno razpolagal. Če je namen določbe 88. člena ZDen v ožjem smislu v varstvu denacionalizacijskih upravičencev, pa je

Pritožnica zmotno meni, da bi ji morala biti prisojena odškodnina zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ne glede na to, ali je prejela splošno anestezijo ali ne, in sicer že na podlagi ugotovitve, da ji ni bila pojasnjena možnost, da lahko pride do popuščanja lokalne anestezije in bo v takem primeru potrebno nadomestiti lokalno anestezijo s splošno. Takšne navedbe niso sklepčne. Kršitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Tožnica je kot protipravno ravnanje opredeljevala kršitev pojasnilne dolžnosti glede možnih posledic splošne anestezije, kot škodo pa možgansko atrofijo kot posledico splošne anestezije. Tožničin zahtevek je torej temeljil na predpostavki, da je prejela splošno anestezijo. Ker ni dokazala, da je bila operacija opravljena v splošni anesteziji, ni dokazala povezave med možgansko atrofijo in splošno anestezijo, posledično pa tudi ne povezave med možgansko atrofijo in opustitvijo pojasnilne dolžnosti. Ob ugotovitvi, da tožnica splošne anestezije ni prejela, tako z vidika odškod

Tožnica bi morala dokazati, da ji je v škodnem dogodku - ropu sefov - nastala škoda (zaradi odtujitve gotovine iz sefa) in njeno višino. Tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala, koliko gotovine je bilo s prvim dnem (11. 1. 2005) hranjeno v sefu in koliko gotovine je bilo v sefu na dan ropa, to je v noči iz 30. 10. na 1. 11. 2005.

Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami (stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Vsebina urbanistične informacije je v tem, da odgovori na vprašanje o dopustnosti nameravane gradnje (o pogojih za postavitev objekta). Če je bila urbanistična informacija glede tega pravilna že brez izrecnega podatka o predvidenem poteku obvozne železniške proge, ji ni mogoče pripisati nepopolnosti, ki bi pomenila protipravnost toženkinega ravnanja.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Graja uporabe prenizkega dokaznega standarda s strani prvostopenjskega sodišča pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi jo tožnika v reviziji lahko uveljavljala le, če bi tako ravnala že v pritožbi. Sodišči nižjih stopenj sta po eni strani upoštevali, da toženca za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarjata objektivno in da sta ravnala tudi krivdno, saj nista poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča in postavitev rovokopača, po drugi strani pa tudi, da je tožnik pomembno prispeval k nastanku nezgode, saj se je povzpel na rovokopač, ko je ta obratoval, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri tem pa je nehote premaknil ročico menjalnika, zaradi česar je prišlo do nesreče. Presoje sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnikov prispevek v okoliščinah konkretnega primera ocenila v višini 50 %, revidenta ne uspeta izpodbiti. Tožnik se je v nevarno situacijo spravil sam, ko je izbral način komunikacije s strojnikom, za katerega je vedel, da je tvegan in celo prepovedan. Takšno ravnanje tožnika tudi po oceni revizijskega

Tožnica zahteva škodo v višini tržnih najemnin za celotno nepremično in za vse sobe v objektu, tako za zasedene kot za nezasedene. Višina škode tako velja za neprerekano dejstvo. Ravno tako je neprerekana trditev, da je razlog za nemožnost oddaje sob to, da so bile nezakonito zasedene. Iz predpravdnega izvedenskega mnenja izvedenke, ki ga je treba upoštevati kot del tožničine trditvene podlage, pa izhajajo navedbe, da tudi sicer nezasedenih sob ni mogla tržiti ravno zaradi nezakonito vseljenih uporabnikov. Ta neprerekana navedba pa utemeljuje obstoj vzročne zveze med nerazumno dolgim trajanjem pravd za izselitev najemnikov in izpadom najemnin tudi za nezasedene sobe. Tožnica je škodo zaradi izostanka najemnin zatrjevala tudi za obdobje po pravnomočnosti vseh sodb za izselitev najemnikov, ki je nastopila 7. 5. 2003, in sicer vse do 31. 12. 2005. V zvezi s tem ostajajo neprerekane navedbe, da je bila tožnica v letu 2003 zaradi dotedanjega izostanka najemnin in onemogočene izterjave terjatev zoper obstoječe najemnike ekonomsko že v tako slabi situaciji, da ni več zmogla stroškov njihovih deložacij po sodnih izvršiteljih. To utemeljuje tudi vzročno zvezo med zatrjevanim protip

Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.

V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države. Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.