155. člen ZOR

Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami (stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Vsebina urbanistične informacije je v tem, da odgovori na vprašanje o dopustnosti nameravane gradnje (o pogojih za postavitev objekta). Če je bila urbanistična informacija glede tega pravilna že brez izrecnega podatka o predvidenem poteku obvozne železniške proge, ji ni mogoče pripisati nepopolnosti, ki bi pomenila protipravnost toženkinega ravnanja.

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države. Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.

Vmesna sodba oziroma sodba o kvalitativnem delu ali podlagi (temelju) tožbenega zahtevka je namenjena poenostavitvi in pocenitvi pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Zakonski namen vmesne sodbe (ekonomičnost) zagotavlja njen prekluzivni učinek: v postopku odločanja o znesku je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Vmesno sodbo je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena, je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po izdaji vmesne sodbe vendarle ni vselej izključeno. Obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde je odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka ob njeni izdaji in razmejitve temelja in višine tega zahtevka. V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji,

Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode. Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %. Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je na pravico tožeče stranke do priznanja odškodnine zaradi izgubljenega dobička sklepalo že iz ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgubila vsako možnost, da se po svoje izkaže na trgu GSM telefonije in si pridobi kakršenkoli dobiček. Takšno sklepanje bi imelo podlago zgolj ob predpostavki, da bi vsako podjetniško udejstvovanje na trgu rezultiralo z ustvarjenim dobičkom. Odškodnina, ki bi bila tožeči stranki priznana izključno v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi bil ugotovljen izgubljeni dobiček, bi imela izključno kaznovalni namen, za kar pa ni podlage v splošnih določbah odškodninskega p

Tožeča stranka kot lastnica rudnin ne vtožuje nadomestila za degradacijo okolja, temveč odškodnino zaradi toženčevega nedovoljenega izkopavanja in prilastitve peska dolomita. Tudi za ponavljalna škodna dejanja in posledično iz teh dejanj izvirajoče škode veljajo triletni subjektivni zastaralni roki, ki se upoštevajo za vsako dejanje posebej.

Tožnica je ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenila tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. Enako kot je odločitev, kdaj je potreben izvedenec, v domeni sodišča, je tudi odločitev, ali je potrebno mnenje drugih izvedencev, v pristojnosti sodišča (in to ne glede na zahtevo pravdne stranke). Sodišče je namreč glede ocene izvedenskega mnenja prosto in neodvisno, tako rekoč izvedenec nad izvedenci (peritus peritorum). Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Obseg (višina) izgubljenega dobička je zato enak razliki med vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je.

Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Časovni učinki (zakonito) izdane odločbe so bili glede na vsebino odločbe jasno opredeljeni in povsem odvisni od ravnanj tožnikove družbe, saj bi ta lahko v čim krajšem času inšpektorici zagotovil zahtevana dokazila in s tem sam odpravil učinke izdane odločbe.

Zahtevek za povrnitev navadne škode zaradi zmanjšanja vrednosti vozila in nastalih stroškov vzdrževanja vozila na eni strani in zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička na drugi strani se izključujeta. S tem, ko tožnik vozila iz razlogov na strani toženke ni mogel uporabljati, je vozilo izgubljajo vrednost, ne da bi služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno. V nasprotju s tem namenom je predstavljalo mrtvi kapital, katerega vrednost je padala. S tem je tožniku nastajala škoda, ki je ni mogel preprečiti oziroma zmanjšati, ker zaradi neurejene dokumentacije vozila tudi ni mogel prodati. Zato je zmanjšanje vrednosti vozila v spornem obdobju, ki je posledica neuporabe, v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, škoda, ki je tožniku nastala, pa je pravno priznana škoda. Glede stroškov hrambe je materialnopravno pravilna obrazložitev sodišča druge stopnje, da škoda tožniku v tem delu še ni nastala oz. še ni zapadla, ker dolga, stroškov hrambe, še ni plačal. S tem, ko obstoji dolg tožnika do upnikov, še ni prišlo do posega v kakšno tožnikovo pravico. Pri dolgovih je negotovo, ali bo sploh prišlo do njihovega plačila, zato je težko govoriti o zmanjšanju premoženja. Do z

Zahtevki za posamezno obliko (vrsto) nematerialne škode so relativno samostojni. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike nepremoženjske škode ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi niso (bile) zatrjevane. Z izrecnim umikom (celotnega) zahtevka, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik umaknil tudi v tožbi zatrjevano trditveno in dokazno podlago.

Nasprotovanje med vsebino vlog pravdne stranke in razlogi sodbe o vsebini vloge ni bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki obravnava protispisnost oziroma nasprotje o odločilnih dejstvih, ima namreč v mislih dokazne listine, ne pa vlog pravdnih strank. Za nastanek veljavne zakupne pogodbe ni potrebno, da bi imel zakupodajalec na predmetu zakupa lastninsko pravico oziroma pravico uporabe.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč temeljijo na racionalno in objektivno sprejemljivih argumentih, ki zaradi svoje prepričljivosti izključujejo vsakršen dvom o neuporabi metode, predpisane v 8. členu ZPP. Za meritorno odločanje je potreben višji dokazni standard od verjetnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Konkretne okoliščine primera v obravnavani zadevi niso bile takšne narave, da bi zahtevale olajšanje opisanega dokaznega standarda.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe; - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa.

Revidentka z navedbami, da zaradi poškodbe kolena ni mogla obiskovati pouka in se izšolati za šiviljo, napada dejanske ugotovitve nižjestopenjskih sodišč. Revizijsko sodišče je pravna in ne dejanska instanca, zato v reviziji razloga napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati.

V primeru, ko oškodovanec zatrjuje nadaljevanje svoje utečene poslovne dejavnosti, mora za utemeljenost zahtevka za povračilo izgubljenega dobička navesti in (vsaj s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 %) dokazati, kakšen obseg poslovanja je imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupni) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček. Spremenjeni senat se mora z izvedenimi dokazi seznaniti že med pripravami na prvi narok pred njim, saj le tako lahko odloči o nadaljnjem poteku glavne obravnave.

Tožnik je navedel, kakšna škoda naj bi mu nastala, ta opredelitev je bila tudi povsem konkretna, ni pa nadalje navedel prav ničesar za utemeljitev sklepa, da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res nastala v zatrjevani višini. Tožnik je predlagal dokazna sredstva, pri čemer pa ni podal ustreznih konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki naj bi se z njimi dokaz(ov)ala.

Tožnikovo finančno načrtovanje obsega poslovanja, prihodkov ter dobička iz obravnavanega podjema, ki mu ga zaradi nezgode pri delu ni uspelo izvesti, ni bilo realno (resno) in je zato njegov zahtevek za plačilo izgubljenega dobička iz tega naslova neutemeljen. Pri tem niti ni pomembno, ali je bila obravnavana pogodba o poslovnem sodelovanju, ki se je zaradi škodnega dogodka izjalovila, sklenjena navidezno in je bila zato posledično nična oziroma neobstoječa, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, ali pa je šlo le za nerealno poslovno in finančno načrtovanje. Ključno je namreč le-to, da tožnik ni izkazal (z zadostno stopnje verjetnosti), da bi načrtovani obseg poslovanja in posledično dobička tudi dejansko dosegel.

Tožeča stranka v skladu z uzakonjenim razpravnim načelom ni natančno opredelila izgubljenega dobička (ki sicer predstavlja ekonomsko kategorijo) tako, da bi navedla prihodke, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Tožena stranka je na nesklepčnost trditvene podlage tožeče stranke večkrat opozorila tekom postopka, s čimer je bila tožeča stranka tekom postopka v zadostni meri izzvana, da svojo trditveno podlago dopolni tako, da bo nasprotni stranki sploh omogočila učinkovito ugovarjanje obstoju in višini zatrjevane škode.