Korporacijsko pravo

Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1 (predhodni neuspeli zahtevek družbenika do drugega družbenika k izpolnitvi obveznosti ali opozorilo družbe na neizpolnitev in če je neuspešno skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi tožbe ali če je skupščina tak sklep sprejela, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe ali če je skupščina sklep o vložitvi tožbe sprejela, pa poslovodja ali posebni zastopnik ni vložil tožbe). Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1.

Vpis povsem novega sklepa drugega družbenika, ki je bil sprejet po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ne dokazuje vpisa sklepa družbenika, na katerem temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, v knjigo sklepov. Ker gre za materialno predpostavko tožbenega zahtevka, mora biti ta podana glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru tožnica tega ni dokazala. Vpis poznejšega novega sklepa drugega družbenika, sprejetega po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, te pomanjkljivosti ne more odpraviti.

Aktivna procesna legitimacija tožeče stranke je podana, ker je bila v času sprejema izpodbijanega skupščinskega sklepa in v času vložitve tožbe imetnica delnic tožene stranke v deležu, ki je dosegal dvajsetino osnovnega kapitala. Prenos delnic na toženo stranko tekom sodnega postopka ni povzročil prenehanja aktivne procesne legitimacije tožeče stranke. Določitev upravičencev do dividende ne sme biti odvisna od tega, ali je bila zakonsko določena minimalna višina bilančnega dobička namenjena za izplačilo dividende delničarjem že s sklepom skupščine o uporabi bilančnega dobička ali pa šele z oblikovalno sodbo, s katero je bil ta sklep spremenjen. Z oblikovalno sodbo je treba sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička spremeniti tako, da ta predstavlja podlago za obligacijsko pravico do izplačila dividende tistih delničarjev, ki bi to pravico pridobili tudi v primeru, če bi bil ustrezen sklep sprejet že na skupščini.

Predlagateljeva zahteva za izstop iz družbe A. d.o.o., dne 21. 7. 2025 naslovljena na skupščino nasprotnega udeleženca, nima nobenega vpliva na pravni interes predlagatelja, da se o njegovi zahtevi v tem postopku vsebinsko odloči. Predlagatelj je namreč v času odločanja o pritožbi nasprotnega udeleženca še vedno družbenik in je kot takšen še vedno upravičen do (celovitih) informacij o zadevah družbe in (celovitega) vpogleda v knjige in spise družbe. Njegove pravice kot družbenika zato, ker je podal zahtevo za izstop iz družbe, ni mogoče omejiti le na informacije, ki so povezane z njegovimi obveznostmi do družbe in na informacije, ki so povezane z vrednostjo njegovega poslovnega deleža, za kar se zavzema pritožba. Glede na to so vsi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točkah 23 in 24 obrazložitve med drugim pravilno pojasnilo, da tudi, če sta družba in družbenik v sporu, tudi če imata terjatve drug do drugega, kar velja za obravnavano zadevo, še niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve za pridobitev zahtevanih informacij in vpogleda v listine ter spise družbe. Zahteve ni mogoče zavrniti le z razlago, da družbenik, ki je hkrati upnik druž

Gre za posebno zakonsko določbo s katero je zakonodajalec uredil vprašanje usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. V konkretnem primeru, ko gre za sklepanje poslov edinega zakonitega zastopnika enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika (prejemnika poslovnega deleža družbe) na drugi strani, brez soglasja edinega družbenika (22. točka obrazložitve), še toliko bolj velja, da je nasprotje (kolizija) interesov podana in je treba pridobiti soglasje skupščine tudi za primer, ko govorimo o fizični osebi. Ker je bila v času sklenitve pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 tožena stranka enoosebna d.o.o., katere edina družbenica je bila družba A., bi tožnik po 4. odstavku 38.a člena ZGD-1 lahko sklenil takšno pogodbo kot poslovodja v svojo osebno korist le s soglasjem skupščine tožene stranke. Če omenjeno soglasje ni dano, se v skladu z 9. odstavkom 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 šteje, da je pravni posel oziroma pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, bi moral tožnik za veljavno sklenitev takšnega pr

Izpolnitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je v javnem interesu, pri čemer ta izpolnitev zavezuje tudi toženo stranko in ji kot izvajalki gospodarske javne službe distribucije električne energije nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja v višini potrebnih investicij po NEPN oziroma RN s strani tožene stranke so nujna dejanja, kar pomeni, da se mora tožena stranka pri samem poslovanju osredotočiti zlasti na zadovoljevanje javnih potreb.

Za krivdno odškodninsko odgovornost poslovodje v smislu 263. člena ZGD-1 morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, kršitev nalog vodenja in nadzora v organu (protipravno ravnanje), obstoj vzročne zveze med njima ter krivda, ki se v tem primeru domneva. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali, vendar pa materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.

V tem kontekstu pritožba materialno pravno neutemeljeno uveljavlja, da je bil na podlagi določila četrtega odstavka 146. člena SPZ prenos maksimalne hipoteke med družbo A. d.d. in B. d.d. izključen. Navedeno določilo namreč po prepričanju sodišča druge stopnje pride v poštev pri prenosu le ene ali več posameznih terjatev iz pogodbenega razmerja s cesijo, ki jo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 417. člena opredeljuje kot pogodbo, ki jo upnik sklene s kom tretjim, s katero prenese nanj svojo terjatev. Ker gre v primeru pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 za korporacijski pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do spremembe oziroma prenehanje korporacijskega razmerja z vsebino, ki je določena v drugem odstavku 581. členu ZGD-1, po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ, ki pride v poštev samo v primeru odstopa terjatev, zavarovane z maksimalno hipoteko.

Tudi po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ni verjetno, da bi z izdajo začasne odredbe do takšnih omejitev prišlo in bi tožencu zaradi tega nastala več kot le neznatna škoda. Stališče izpodbijanega sklepa o prepovedi posega v razpolagalna upravičenja toženca (točka 7 obrazložitve) v zadevi ni pravno odločilno, saj so bila toženčeva upravičenja v zvezi s poslovnim deležem omejena že v letu 2021, in sicer z realizacijo sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in vpisom prepovedi odtujitve ter obremenitve v sodni register (tako tudi v odločbi VSL I Cp 1945/2013 z dne 17. 7. 2013, na katero se sklicuje že pritožba). Drugače bi bilo, če bi bila na podlagi (v pritožbi izrecno citiranega) sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v sodni register vpisana (le) zastavna pravica, saj v tem primeru razpolagalna upravičenja imetnika poslovnega deleža niso omejena. Slednjemu bi po ustaljeni sodni praksi (šele) v primeru naknadnega vpisa prepovedi odtujitve in obremenitve v sodni register na podlagi sklepa o zavarovanju lahko nastala več kot le neznatna škoda (primerljive so zadeve z vpisi zastavnih pravic na nepremičninah - npr. odločba VSL I Cpg 234/2024 z dne 18. 6. 2024).

Družbenikova pravica do vpogleda in informacij je urejena v 512. členu ZGD-1. Če družbeniku informacije niso bile dane, ali mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in spise, ali je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z zakonom, sme od sodišča zahtevati, da se s sodno odločbo dovoli, da se informacije dajo ali pa da se dovoli vpogled (513. člen ZGD-1).

Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

Pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki (334. člen ZGD - 1) je treba v samem sklepu o povečanju določiti tudi osebo, od katere družba pridobi stvarni vložek in število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek. S tem se že s sklepom določi tudi vpisnik novih delnic in obstoječi delničarji teh delnic ne morejo vpisati. Prav ima pritožnica, da je zato pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki prednostna pravica obstoječih delničarjev do novih delnic po naravi stvari izključena, vendar pa morajo tudi v tem primeru obstajati pogoji, ki jih za izključitev zahteva zakon.

V obravnavani zadevi se je postopek izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije začel na podlagi domneve iz 1. točke drugega odstavka 427. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), v skladu s katero velja, da obstoji razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, če pravna oseba v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila letnega poročila agenciji (AJPES) zaradi objave po prvem in drugem odstavku 58. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ali podatkov iz letnega poročila za namene iz prvega odstavka 59. člena ZGD-1. Elementi dejanskega stanu izbrisnega razloga, ki so povezani s to domnevo, pa so predpisani v 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP. Iz nje izhaja, da se pravna osebe izbriše iz sodnega registra brez likvidacije, če je prenehala poslovati, nima premoženja in je izpolnila vse obveznosti. Treba je torej presoditi ne le obstoj domneve iz 1. točke drugega odstavka, ampak tudi, ali so izpolnjeni elementi dejanskega stanu izbrisnega razloga iz 1. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.

Namen ureditve v 10.a členu ZGD - 1 je torej prepovedati sklepanje pravnih poslov, ki so pravni temelj ustanovitve družbe (pogodba oziroma akt o ustanovitvi družbe) oziroma prenosa poslovnega deleža v družbi (pogodba o izročitvi in prevzemu), z nepoštenim namenom. Izhajajoč iz opisanega namena omejitev 10.a člena ZGD - 1 lahko torej zaključimo, da položaj iz petega odstavka 10.a člena ZGD - 1 ni ovira za pridobitev poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo oziroma položaja ustanovitelja družbe, če je pravni temelj prenosa poslovnega deleža oziroma ustanovitve nove družbe univerzalno pravno nasledstvo (dedovanje oziroma statusno preoblikovanje).

Tudi sicer je sodišče šele v ponovljenem postopku pozvalo toženca na konkretizacijo navedb in tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o prepoznih navedbah. V prvem postopku vprašanje povečanih stroškov v primeru skladiščenja na potencialnih drugih površinah zaradi materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje (da pri profitabilni kršitvi ni možno upoštevanje nobenih morebitnih koristi) za sodišče ni bilo relevantno, zato takrat tudi ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva že pred oziroma na prvem naroku, kot bi ga sicer moralo, če je štelo, da navedbe niso zadosti konkretizirane.

Dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Stališče, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. V tem primeru nerazporejeni dobiček postane preneseni do

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.

Brez jedra.

Pavšalne navedbe o slabi prognozi poslovanja družbe v prihodnje, načrtovanimi investicijami in pričakovanem poslovanju na meji kapitalske ustreznosti ne ustrezajo pravnemu standardu nujnosti po določbi drugega odstavka 399. člena ZGD - 1. S takšnimi trditvami toženka ni izkazala, da za družbo potrebnih ciljev kot dober gospodarstvenik ne bi mogla doseči na noben drug način.

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.