751. člen ZOR

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Odvetnik, ki je ravnal v skladu s strankinim izrecnim navodilom, ni prekršil profesionalne skrbnosti, če je stranko pred tem seznanil s posledicami takšnega postopanja.

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenjem poslu račun in naročitelju izstaviti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov.

Že zgolj možnost različnih interpretacij Pogodbe o prevzemu glede obveznosti plačila plač, zapadlih pred prevzemom,je narekovala posebno previdnost toženih strank kot kvalificiranih pooblaščencev pri izbiri in spremembi tožene stranke v delovnem sporu. Ker bi profesionalna skrbnost v danih okoliščinah dovoljevala le razširitev tožbe na novo toženo stranko T., ne pa tudi umik tožbe zoper že obstoječo toženo stranko T. M., je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju naslovnega sodišča v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti na strani toženih strank, ki sta s subjektivno spremembo tožbe z dne 10. 1. 1996 dosegli prav slednje, pravilno ugotovilo elemente protipravnosti kot posledico opustitve dolžne skrbnosti v smislu določb tretjega odstavka 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena tega zakona (skrbnost dobrega strokovnjaka), ko ni sporno, da tožeča stranka ni naročila vložitve tožbe zoper točno določeno pravno osebo. Za izkaz škode kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti v okviru pravdnega postopka zadostuje že realno pričakovanje, da bi bila stranka na podlagi pravnomočne sodbe dejansko poplačana. Že to, ko je tožeča stra

Pritožbeno sodišče je materialnopravno pravilno presodilo obstoj tožnikove terjatve v višini 354,95 EUR in s tem pravilno rešilo predhodno vprašanje. Zato je odločitev pritožbenega sodišča, da je tožnik zaradi odvetnikove opustitve vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine utrpel škodo v prej navedeni višini, materialnopravno pravilna.

Tožena stranka bi morala kot prevzemnik naročila seznaniti tožečo stranko o zniževanju obrestnih mer na trgu oziroma o tem, da ni sposobna izvajati mandatne pogodbe na način, kot je bilo dogovorjeno (tj. z rastočimi obrestnimi merami na dan obnovitve vezave) in zahtevati njena dodatna navodila, česar pa ni storila, posledično pa je kršila mandatno razmerje, ki se je med pravdnima strankama ustanovilo z dogovorom iz 5. člena pogodbe. Razlika med pričakovanimi in izplačanimi obrestmi zato predstavlja odškodnino zaradi kršitve poslovne obveznosti tožene stranke, in ne zahtevek na izpolnitev pogodbe.

Glede na posebnost mandatnega razmerja ni mogoče sprejeti stališča, da v obravnavni zadevi začne teči zastaranje najkasneje z izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Odločilno je, kdaj je tožnik lahko ugotovil, da mu je nastala škoda zaradi ravnanja prevzemnika posla, ki niso bila v skladu z dogovorjeno skrbnostjo in zato predstavljajo kršitev pogodbenih obveznosti. Zastaranje prične teči šele takrat, ko stranka izve za okoliščine, ki so potrebne, da svoj zahtevek uveljavi.

Pri ravnanju odvetnika ni šlo zgolj za zmotno pravno naziranje. Odvetnik bi moral vedeti, da mora terjatev in ločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku, opustitev prijave pa je groba napaka pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Zaradi te napake tožeča stranka ni bila poplačana kot ločitvena upnica iz posebne stečajne mase, temveč le sorazmerno iz splošne razdelitvene mase. Posamezen upnik lahko po začetku stečajnega postopka doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku na podlagi sklepa o glavni razdelitvi oziroma drugega sklepa stečajnega senata. Splošno pravilo o prepovedi izvršb pa ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na zahtevke, katerih predmet niso terjatve, ki se poplačajo iz splošne stečajne mase, to pa so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico. Napačno je stališče, da je zaradi tega, ker je bil izvršilni postopek že skoraj zaključen in je bil izdan že sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, zaradi česar v skladu s 173. členom ZIZ ugasne zastavna pravica, tudi ločitvena pravica prenehala.

Tožeča stranka ni pravilno izpolnila naročila tožene stranke, ker ni delovala v skladu z njenimi interesi (1. odst. 751. čl. ZOR), tožeča stranka je v poslu prodaje polnilne linije nastopala kot prevzemnik naročila tako za prodajalca kot tudi za kupca (konflikt interesov). Drži, da je obveznost naročitelja pri mandatni pogodbi plačilo mandatarju za opravljene posle (761. čl. ZOR), vendar pa le v primeru, če je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil. V obravnavanem primeru pa je ni, ker ni tožeča stranka v vsem pazila na interese tožene stranke kot naročitelja in njeni interesi mu v tem poslu niso bili vodilo.

Kadar sodišče odloči najprej o temelju zahtevka, mora obenem odločiti o vseh ugovorih, saj s končno sodbo odloči le še o višini zahtevka. Zato bi moralo odločiti tudi o ugovoru tožene stranke o tem, da je obrestni zahtevek zastaral. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v določbah 751. člena ZOR, ki govori o tem, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo in v drugem odstavku 18. člena ZOR, ki nalaga odvetniku kot profesionalcu, večjo skrbnost: skrbnost dobrega strokovnjaka. Glede na takšno pravno podlago pa je v tem primeru obstajala tudi trditvena podlaga.

Prevzemnik naročila lahko odpove naročilo zgolj izrecno, ne zgolj s konkludentnimi ravnanji. Odpoved naročila ima namreč posledice tako v razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila kot tudi v pravnih razmerjih navzven, kjer prevzemnik naročila nastopa v imenu naročitelja. Če se prevzemnik naročila odmakne od dobljenih naročil, se v tem delu ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, kar pomeni, da za ta del posla stroškov ne more zahtevati, ne pomeni pa to odpovedi naročila kot celote. V smeri ničnosti dogovora o odpovedi pravice do odstopa od pogodbe trditvena podlaga tožene stranke ni bila podana, ker pa ne gre za določilo, ki bi bilo nično že na podlagi izrecne določbe zakona, brez obstoja trditvene podlage v tej smeri sodišče ničnosti ne bi smelo samo ugotavljati.

Glede na posebnost mandatnega razmerja med naročnikom (stranko) in prevzemnikom (odvetnikom), tudi pri poslovnih odškodninskih terjatvah za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ni mogoče sprejeti stališča, da začne vedno zastaranje teči prvi dan, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev; odločilnejša je okoliščina, kdaj je oškodovanec lahko ob potrebni skrbnosti ugotovil, da mu je nastala škoda zaradi ravnanj prevzemnika posla, ki niso bila v skladu z dogovorjeno skrbnostjo in zato predstavljajo kršitev pogodbenih obveznosti.

Glede na konkretne okoliščine, podpis in žigosanje poravnave (sklenjene med zavarovalnico in tožnico kot oškodovanko), ne pomeni ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženec – odvetnik je poravnavo podpisal, potem ko jo je s svojim podpisom že potrdila tožnica – oškodovanka. Da je njen podpis ponarejen, je bilo ugotovljeno šele naknadno.

Vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je podana v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A. d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila. Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita, saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita. Obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti.

Med tožnico kot dedinjo pooblastitelja in odvetnikom ni bilo pooblastilnega razmerja, ker je s smrtjo odvetnikovo pooblastilo prenehalo. Zato ni njegove odškodninske odgovornosti.

Opustitev, ki zadeva ravnanje, ki med naročnico (nalogodajalko) in odvetnikom (prevzemnikom naročila) ni bilo dogovorjeno niti zahtevano s kakšnim pravnim aktom, ne more predstavljati podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti odvetnika. Dolžnost vzdrževati se pasivnih ravnanj, torej dolžnost opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode mora imeti pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu.

V konkretnem primeru pridejo v poštev pravila o kršitvi pogodbene obveznosti (262. člen ZOR) v zvezi z odvetnikovim dolžnim ravnanjem pri opravljanju naročenega posla po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja (1. odstavek 751. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZOR), in po specialnih predpisih, veljavnih v času nastanka spornega razmerja, ki urejajo delo odvetnikov. V obravnavani zadevi se zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev in ne za odškodninsko terjatev za neposlovno škodo oziroma za škodo iz naslova civilnega delikta. Glede zastaranja je prvo sodišče torej nepravilno uporabilo 1. in 2. odstavek 376. člena ZOR, namesto 3. odstavka istega člena

Ker sta odškodninska zahtevka vsake od tožnic samostojna in medsebojno nezdružna, je treba pravico do revizije presojati za vsako tožnico posebej. Glede na konkretne okoliščine odvetničin izostanek z zadnjega naroka in opustitev pritožbe v prejšnji pravdni zadevi ne pomenita ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.