VSM Sodba in sklep I Cp 187/2021

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) z dne 20. 8. 2019 za izločitev okrožnega sodnika dr. J.Ž. (list. št. 305-306). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna prvo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje do plačila in drugo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je še, da sta tožnica in tožnik dolžna toženki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 5.721,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Bistvo pritožbene graje je, da bi morala predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru sodnika izločiti zaradi zagotovitve objektivnega videza nepristranskosti sodišča, ki jo zagotavljata 23. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencije), kakor tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodnik je namreč ves čas postopka favoriziral tožečo stranko tako, da je v njeno korist določil vrednost spora, izvajal dokaze mimo trditvene podlage tožeče stranke v nasprotju s procesnimi pravili zaslišal tožnika, na prošnjo toženke ni preložil naroka za glavno obravnavo in pravdnima strankama ni omogočil zaključne besede.

3Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi z 341. členom ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zviša za 45.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje do plačila.

Bistvo pritožbene graje je, da bi moralo sodišče tožnikoma, glede na intenziteto in trajanje primarnega ter sekundarnega strahu, prisoditi višjo odškodnino, in sicer tožnici 6.000,00 EUR in tožniku 8.500,00 EUR. Smiselno enako velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi česar bi pravična denarna odškodnina iz tega naslova za tožnico znašala 25.000,00 EUR in za tožnika 40.000,00 EUR.

4Toženka izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in II izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost spora v višini 300.000,00 EUR, kolikor znaša skupna vrednost obeh tožbenih zahtevkov tožnikov, ki sta navadna sospornika, zato bi moralo sodišče prve stopnje vrednost spora določiti za vsakega izmed njiju posebej, kot to določa 41. člen ZPP, zato je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. V nadaljevanju toženka podaja ugovor nesklepčnosti tožbenega zahtevka in navaja, da tožnika nista podala konkretnih dejstev (s krajevno in časovno komponento) glede zatrjevanih protipravnih dejanj toženke ter glede trenutka nastanka (znane in pravno priznane) škode, saj z izjemo sklicevanja na kazenski postopek nista postavila konkretnih trditev o konkretnih grožnjah toženke, kakor tudi nista razmejila vtoževanega strahu, ki sta ga trpela zase in za drugega. V tej zvezi pritožba še dodaja, da sporna škodna dogodka z dne 16. 1. 2013 in 9. 7. 2013 nimata nobene zveze s toženko, da strah za drugega ni pravno priznana škoda ter da sproženi sodni postopki ne morejo biti podlaga za odškodninsko odgovornost toženke. V zvezi s predpostavkami odškodninske odgovornosti pritožba še dodaja, da ne obstoji vzročna zveza med zatrjevanimi protipravnimi dejanji toženke in vtoževano nepremoženjsko škodo, saj da poziv za plačilo dolga po rednem teku stvari ne more povzročiti duševnih bolečin, če pa jih že, pa je to zaradi preddispozicij oškodovanca, ki si je tako sam kriv za nastanek škode. V zvezi z vzročno zvezo pritožba izpostavlja še vprašanje deljene vzročne zveze in navaja, da so kriminalisti tožnikoma prikazovali nerealno dejansko stanje in s tem povzročili ali vsaj povečali njuno trpljenje, zato bi moralo sodišče prve stopnje razmejiti duševne bolečine in strah tožnikov zaradi skrbi zase in zaradi zatrjevane grožnje po ugrabitvi njunega otroka ter zaradi obvestila kriminalistov in šele nato presoditi, ali sta tožnika sploh lahko utrpela kakšno pravno priznano škodo. Ker se sodišče prve stopnje do navedenih ugovorov toženke ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 25. člen URS. V zvezi z višino prisojene nepremoženjske škode pritožba navaja, da gre za podvajanje iste škode, saj se strah prepleta z zatrjevanim zmanjšanjem življenjske aktivnosti, za katerega je sodni izvedenec psihiatrične stroke ugotovil, da je le začasno, zato tožnika nista upravičena do prisoje denarne odškodnine iz tega naslova. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z dokaznim predlogom tožnikov, ki sta predlaga pritegnitev sodnega izvedenca medicinske stroke oziroma psihiatra v postopek pritegnilo sodno izvedenko klinične psihologije, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi katere je toženka tudi predlaga izločitev razpravljajočega sodnika, kot je to obširneje že povzeto zgoraj. Pritožba izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s procesnimi pravili zaslišalo tožnika, ki je bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, na katerega pa ni prišel, svojega izostanka pa nato ni opravičil. V tej zvezi pritožba še dodaja, da toženka ni soglašala, da se kot dokaz prebere tožnikova izjava, ki jo je slednji podal kot priča v predhodnem kazenskem postopku zoper toženko, kot je to zmotno zapisalo sodišče prve stopnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, da tožnik ni izpolnil svojega trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja in obsega nepremoženjske škode. V nadaljevanju toženka uveljavlja ugovor zastaranja in navaja, da iz medicinske dokumentacije tožnika izhaja (priloga spisa A36), da se je njegovo zdravljenje začelo že leta 2010 in da je od takrat dalje v psihoterapevtskem procesu, kar pomeni, da je bila tožba z dne 6. 2. 2014 vložena po poteku 3 letnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o veljavnosti sporne menjalne pogodbe z dne 3. 9. 2010 in navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje ustrezne dokazne ocene, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe predlaga, da sodišče druge stopnje zadevo dodeli v obravnavanje drugemu sodniku posamezniku. V tej zvezi še dodaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem načel enake vrednosti dajatev ter vestnosti in poštenja, kar je odločilno za presojo verodostojnosti navedb pravdnih strank. Nazadnje pritožba obširno povzema še navedbe in zaključke sodišča prve stopnje, kritizira potek predhodnega kazenskega postopka v katerem je bila pravnomočno oproščena in izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj meni, da je upravičena do povrnitve 14.594,71 EUR pravdnih stroškov.

5Tožnika na pritožbo toženke nista odgovorila. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnikov zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbe niso utrmeljene.

7ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbami zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

O pritožbi toženke zoper sklep sodišča prve stopnje:

8Toženka je na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 8. 2019 podala predlog za izločitev sodnika dr. J.Ž., in sicer po 6. točki 70. člena ZPP, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Izločitev je predlagala zato, ker je ssodnik zavrnil njen predlog za izločitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo in nevropsihologijo dr. S.Š. (v nadaljevanju: izvedenke) z dne 12. 4. 2019 iz dokaznega postopka. Svoj predlog je utemeljila s tem, da sta tožnika v tožbi kot dokaz predlagala pritegnitev sodnega izvedenca medicinske stroke oziroma sodnega izvedenca psihiatra, ne pa psihologa, zato je sodišče sporni dokaz izvedlo mimo trditvene in dokazne podlage tožnikov in bi ga moralo zato, v skladu s subsidiarno uporabo pravil Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), izločiti iz spisa.

9V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče pa pri postavitvi izvedenca ni vezano na ozko strokovno usmeritev strank postopka (izvedenec medicinske stroke), podano v dokaznem predlogu, kot to zmotno meni toženka. Pomembna so namreč dejstva, ki jih stranka želi z izvedencem dokazovati in ki so hkrati pravno pomembna (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 310/2017 z dne 13. 6. 2017).

10Glede na navedeno in dejstva na katera tožnika opirata svoj zahtevek (212. člen ZPP) je sodišče prve stopnje v postopek utemeljeno pritegnilo izvedenko, ki je v okviru ustne dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 10. 2019 tudi prepričljivo pojasnila, da je kot strokovnjakinja popolnoma kompetenta za podajo izvedenskega mnenja v tej zadevi, saj se s podobnimi primeri ves čas srečuje, pri tem pa je obširno pojasnila tudi svoje šolanje, delovne izkušnje in primerjavo oziroma razliko med kliničnim psihologom in specialistom psihiatrom.

11Sodišče prve stopnje tako spornega dokaza ni izvedelo mimo trditvene in dokazne podlage tožnikov, kot to zmotno meni pritožba in zato spornega izvedenskega mnenja upravičeno ni izločilo iz sodnega spisa, saj pravdni postopek ne pozna izločitve t.i. nedovoljenih dokazov, kot je to v kazenskem postopku. V skladu s procesnimi pravili ZPP so namreč dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka, kot je to v izjavi z dne 21. 8. 2018 (73. člen ZPP) pravilno pojasnil že razpravljajoči sodnik.

12Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugodilo tudi dokaznemu predlogu toženke in v postopek pritegnilo še sodnega izvedenca psihiatrične stroke A.L. dr. med. iz Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, katerega izvedensko mnenje z dne 15. 2. 2020 in njegova pisna dopolnitev z dne 3. 7. 2020 sta v bistvenem skladna s predhodnim izvedenskim mnenjem sodne izvedenke dr. S.Š., kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (60. točka obrazložitve), ki je zato obe izvedenski mnenji upravičeno obravnavalo enotno, česar pritožba ne izpodbija.

13Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo toženkin predlog za izločitev razpravljajočega sodnika in ob tem pravilno pojasnilo, da je sodna praksa že v številnih primerih zavzela stališče, da nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP, ki bi terjala izločitev sodnika (tako tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 858/2016 z dne 8. 6. 2016 in opr. št. I Cp 1911/2017 z dne 14. 6. 2018), saj so odpravi napak v sojenju namenjena pravna sredstva, ne pa zahteva za izločitev sodnika.

14Toženka predlog za izločitev sodnika v pritožbi utemeljuje tudi s tem, da naj bi slednji v korist tožnikov določil vrednost spora, da naj bi izvajal dokaze mimo trditvene podlage strank, da naj bi v nasprotju s procesnimi pravili zaslišal tožnika, da na prošnjo toženke naj ne bi preložil naroka za glavno obravnavo, da naj toženki ne bi omogočil zaključne besede in da tekom sojenja naj ne bi upošteval opozoril toženke na številne kršitve procesnih pravil, kar vse pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka teh navedb v predlogu za izločitev sodnika ni podala.

15Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

O pritožbi tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje:

16Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in tožnikoma prisodilo skupno 34.000,00 EUR odškodnine s pripadki, pri tem pa v izreku izpodbijane sodbe (pomotoma) ni odločilo o zavrnitvi preostalega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo vtoževanih 300.000,00 s pripadki. Sodišče prve stopnje tako v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde, zaradi česar bi morala tožnika predlagati izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP).

17Sodna praksa je izoblikovala enotno stališče (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 177/2015 z dne 10. 9. 2015 in opr. št. II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014), da v primerih, ko sodišče v izreku sodbe ne odloči o delu zahtevka, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo (in tudi pojasni, zakaj), ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za položaj iz 325. člena ZPP, za odpravo katerega je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, pa se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.

18Tožnika v prekluzivnem roku iz prvega odstavka 325. člena ZPP sodišču prve stopnje nista predlaga izdaje dopolnilne sodbe, zato se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.

19Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da pritožba zgolj pavšalno izpodbija višino prisojene odškodnine, saj v utemeljitev pritožbenih navedb, da sta tožnika skupno upravičena do dodatne odškodnine v višini 45.500,00 EUR navajata zgolj, da sta "z ozirom na intenziteto primernega in sekundarnega strahu, trajajočega skozi daljše časovno obdobje", upravičena do višje odškodnine iz naslova strahu, in sicer tožnica do odškodnine 6.000,00 EUR in tožnik do odškodnine 8.500,00 EUR, pri tem pa v utemeljitev svojih navedb ne navajata nobene sodne prakse iz katere bi izhajalo, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse prisojanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

20Smiselno enako velja tudi za višino odškodnine prisojene iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tožnikov, kjer pritožba zgolj povzema ugotovitve obeh sodnih izvedencev klinične psihologije in psihiatrije ter zato "smatra, da dosojena zneska odškodnine ne dosegata kriterijev, ki jih opredeljuje sodna praksa v tovrstnih primerih", pri tem pa ponovno ne prilaga nobene sodne prakse iz katere bi izhajalo, da prisojena odškodnina iz tega naslova odstopa od sodne prakse prisojanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

21Tožnika stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata zgolj zaradi pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemeljita, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

22Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi toženke zoper sodbo:

23Pritožba uvodoma neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vrednost spora v višini 300.000,00 EUR in zato zmotno izračunalo višino pravdnih stroškov, ki sta jih tožnika dolžna povrniti toženki.

24Prvi odstavek 41. člena ZPP določa, da če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost oziroma vrednost spornega predmeta po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

25Glede na takšno zakonsko določilo sta tožnika s tožbo vrednost spornega predmeta označila s 300.000,00 EUR, čemur toženka tekom postopka prve stopnje ni nasprotovala, zato tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novo, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

26Toženka bi namreč morala označbi vrednosti spornega predmeta oziroma temu, da sta tožnika navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavljata s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, za kar pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, ugovarjali najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, kot to določa tretji odstavek 44. člena ZPP.

27Uveljavljanje takšnega ugovora v pritožbenem postopku po tem, ko je že znan uspeh pravdnih strank v postopku in s tem porazdelitev bremena pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP), namreč predstavlja zlorabo pravic v smislu 9. člena ZPP, ki ji sodišče druge stopnje ne sme nuditi pravnega varstva, zato pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

28V nadaljevanju pritožba podaja neutemeljen ugovor nesklepčnosti tožbenega zahtevka. O tem se je namreč sodišče druge stopnje že izreklo s sklepom, opr. št. I Cp 755/2018 z dne 27. 11. 2018 (list. št. 236-240), s katerim je pojasnilo, da "trditvena podlaga tožbe o pravno pomembnih dejstvih, na katerih temelji krivdna odgovornost toženke, vsebuje potrebni minimum trditev o bistvenih pravotvornih dejstvih" (drugi odstavek 7. točke obrazložitve), s čimer je zavrnilo ugovor nesklepčnosti tožbenega zahtevka, ki ga je toženka uveljavlja že v pritožbi zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. III P 89/2014 z dne 22. 5. 2018.

29V zvezi s predpostavkami neposlovne odškodninske odgovornosti sodišče druge stopnje sprva pojasnjuje, da sta tožnika konkretizirala zatrjevana protipravna dejanja toženke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer:

- toženka je med 1. 3. 2011 in 1. 7. 2011 večkrat zahtevala od D.K., da naj najde ljudi, ki bi tožnico in tožnika prisilili, da bi izročila 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, pri tem pa bi nanju pritisnili preko otroka ter od D.K. zahtevala, da se zaradi izsiljevanja poveže z V.K. in mu izročila listek s telefonsko številko A.V., ki naj bi bil povezan z V.K., s slednjim pa bi se naj K. dogovoril, na kakšen način bodo vplivali na tožnico in tožnika, A.V. bi naj pred šolo počakal njuno hčerko in jo odpeljal, tožniku in tožnici pa bi se naj nekaj zgodilo na poti, svoje zahteve pa je podkrepila s tem, da je D.K. rekla, da je za pritisk na tožnico in tožnika že najela nekoga iz L. in mu plačala 8.000,00 EUR, vendar ni bilo nič narejenega;

- dne 4. 10. 2011 je na terasi restavracije H. C. od TPD zahtevala, da od tožnice in tožnika izterja 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, pri tem pa mu rekla, da ji je vseeno, kaj se s tožnico in tožnikom zgodi, in da bi bila najlepša rešitev zanju nesreča, zatem pa je 7. 10. 2011 TPD izročila poročni sliki tožnice in tožnika ter se z njim odpeljala v G. pri P., kjer mu je pokazala hišo, v kateri stanujeta tožnica in tožnik, ter mu opisala dve poti, po katerih se lahko pride do hiše, pokazala pa mu je tudi šolo, kamor tožnica in tožnik vozita svojo hčerko ter TPD naročila, da naj tožnika eliminirajo, da bo potem tožnica sama, nemočna in nesposobna ter bo lažje z njo manipulirati, dne 11. 10. 2011 pa na terasi h. C. ponovno zahtevala od TPD, da od njiju izterja 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi;

- dne 16. 1. 2013 je tožnici poslala telefonsko sporočilo s konkretno grožnjo, v kateri ji je grozila po življenju z vsebino: "M. f., če danes ne boš govorila kot treba, boš visela na pohorski smreki";

- dne 9. 7. 2013 je neznana oseba z neznanim predmetom porezala vse štiri pnevmatike na osebnem avtomobilu tožnika;

- je zoper tožnico toženka sprožila več sodnih postopkov brez pravnih in dejanskih podlag z namenom psihičnega pritiska in izsiljevanja tožnice ter njene celotne družine.

30Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnika nista dokazala, da je bila toženka tista, ki je tožniku dne 9. 7. 2013 z neznanim predmetom porezala vse štiri pnevmatike na osebnem vozilu in da sprožitev sodnih postopkov zoper tožnika ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost toženke (21. točka obrazložitve sodbe), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in nepotrebne.

31Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da preostala dejanja toženke strojena v času od 1. 3. 2011 do 1. 7. 2011 in dne 4. 10. 2011 predstavljajo protipravna dejanja, saj nasprotujejo temeljnemu pravnemu načelu iz 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), v skladu s katerim se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Nobenega dvomi ni, da načrtovana ugrabitev hčerke tožnikov, snovanje napada na tožnika in pritiski na tožnico predstavljajo nemoralna in protipravna dejanja toženke, ki so dokazana z zaslišanjem prič D.K., P.V., D.K. in tajnega policijskega delavca 7012 v predhodnem kazenskem in predmetnem pravdnem postopku, kakor tudi z zapisi prisluhov in poročil o tajnem opazovanju Policijske uprave M., ki se nahajajo v priloženem kazenskem spisu, kot je to obširneje že pojasnilo sodišče prve stopnje in na kar se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje sodišče druge stopnje.

32Prav tako je sodišče druge stopnje prepričano, da je toženka tožnici dne 16. 1. 2013 poslala telefonsko sporočilo z vsebino: "M. f., če danes ne boš govorila kot treba, boš visela na pohorski smreki". Da je toženka tožnico klicala "m. f." namreč izhaja iz izpovedbe priče P.V. v predhodnem kazenskem postopku zoper toženko. Slednji je namreč izpovedal, da mu je toženka povedala, da bo "dala tisto m. f. pretepsti", zato sodišče druge stopnje, upoštevajoč specifičnost izraza "m. f.", ne dvomi, da je sporno sporočilo poslala ravno toženka.

33Sodišče druge stopnje še dodaja, da gre v tej pravdni zadevi za odškodninski spor, zato ni bistveno ali zgoraj opisana protipravna dejanja toženke, hkrati predstavljajo tudi kaznivo dejanje izsiljevanja oziroma napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja (po prvem odstavku 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), storitve katerega je bila toženka pravnomočno oproščena, zato so za odločitev v zadevi irelevantne vse pritožbene navedbe, ki se tičejo predhodnega kazenskega postopka, saj sodišče nanj ni vezano (14. člen ZPP).

34Tožnika sta uspela dokazati tudi vzročno zvezo med zgoraj opisanimi protipravnimi dejanji toženke in vtoževano nepremoženjsko škodo. Namreč, oba v postopek pritegnjena sodna izvedenca klinične psihologije in psihiatrije sta skladno potrdila, da tožnika pred mesecem marcem 2011 nista imela psihičnih ali psihiatričnih težav in nista bila v psihoterapevtski obravnavi ter da so se njune psihične težave začele pojavljati šele po zatrjevanih protipravnih dejanih toženke, na katere ju je sprva meseca januarja 2011 opozorila priča D.K., nato še priča D.K. in nazadnje meseca avgusta 2011 še policija. Na morebitne težave pred letom 2011 ne gre sklepati niti iz posrednih podatkov, saj sta bila tožnika uspešna v poklicu, hodila sta na potovanja, v letu 2010 sta se poročila in bila na poročnem potovanju, zaradi česar gre sklepati, da obstaja vzročna zveza med stopnjevanjem zapletov, povezanih z menjavo podjetja A. d.o.o. za stanovanji v M. in L., kot je to pojasnil sodni izvedenec psihiatrične stroke A.L. (list. št. 374-375).

35V zvezi z vprašanjem vzročne zveze med ugotovljenimi protipravnimi dejanj toženke in vtoževano nepremoženjsko škodo, sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe v smeri, da so policisti tožnikoma prikazovali nerealno dejansko stanje in s tem povečali njuno trpljenje, zaradi česar bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati tudi z vprašanjem deljenje vzročne zveze. Življenjsko-izkustveno namreč ni sprejemljivo, da bi policisti tožnikoma namenoma prikazovali hujše stanje od dejanskega, toženka pa nasprotnega ni dokazala.

36V zvezi z nepremoženjsko škodo sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da sta oba sodna izvedenca skladno potrdila, da sta tožnika v obdobju od meseca marca 2011 do meseca maja 2011 psihoterapevtsko pomoč pri kliničnem psihologu mag. B.Š., spec. klinične psihologije iskala predvsem zaradi stiske, tesnobnosti in depresivnega razpoloženja v posledici zahtev toženke po plačilu kupnine za stanovanji in da sta šele po opozorilu priče D.K. in policije v mesecu juniju 2011 začela opisovati tudi strah za svoje življenje in življenje svojega partnerja ter skupnega otroka in duševne bolečine zaradi toženkinih groženj. Prvotna prilagoditvena motnja se je tako po opozorilih priče D.K. in policije o namerah toženke razvila v posttravmatsko stresno motnjo. Tožnica in tožnik se značajsko razlikujeta zato je opisano dogajanje pri njima povzročilo drugačen razvoj in intenzivnost psihičnih težav, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju sodbe.

37Glede na to, da tožnika zaradi obravnavanih protipravnih dejanj toženke vtoževanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti očitno nista trpela pred mesecem junijem 2011, do vložitve tožbe z dne 5. 2. 2014 še ni potekel 3 letni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, kot to zmotno meni pritožba. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da začne v skladu z ustaljeno sodno prakso zastaranje pri nepremoženjski škodi teči šele, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira, kar pa je bilo pri tožnici šele v mesecu juniju 2016, ko je zaključila aktivno psihoterapevtsko obravnavo pri psihoterapevtu mag. B.Š., pri tožencu pa se zdravstveno stanje še ni stabiliziralo do te mere, da bi slednji lahko določil celoten obseg nepremoženjske škode.

38Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer tožnica v višini 80.000,00 EUR in tožnik v višini 50.000,00 EUR. Tožnica je ob tem vtoževala tudi dodatno odškodnino v višini 10.000,00 EUR za duševne bolečine, ki naj bi ji nastale v posledici sodnih postopkov, ki jih je toženka sprožila zoper tožnico, kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj sodni postopki ne morejo biti podlaga za odškodninsko odgovornost, kot je to že obrazloženo zgoraj.

39Da je pri tožnikoma prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče druge stopnje ne dvomi. Sodna izvedenka klinične psihologije dr. S.Š. je namreč v točki 7.2. izvedenskega mnenja z dne 12. 4. 2019 izrecno zapisala, da gre pri tožnikoma za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke A.L. z dne 15. 2. 2020 sicer izhaja, da lahko pri tožnikih zaenkrat govorimo le o začasnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda, da je izvedenec v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 3. 7. 2020 pojasnil, da je remisija (popolna odsotnost duševne motnje) zaenkrat le špekulativna in verjetnejša pri tožnici, kot pri tožniku, pri katerem je večje tveganje za razvoj trajne osebnostne spremenjenosti. Pri tožnici je remisija verjetnejša, a še vedno ne gotova, gre le za večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Tudi sodna izvedenka klinične psihologije dr. S.Š. je pojasnila, da so pri tožnici še vedno prisotni simptomi posttravmatske stresne motnje, depresivnosti in tesnobe in da gre pri tožniku za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti na vseh področjih delovanja (osebnostnem, kognitivnem, socialnem in poklicnem), zaradi česar je že od leta 2015 dalje invalidsko upokojen (invalidnost I. kategorije), saj je na vseh področjih delovanja onemogočen v vsakdanjem funkcioniranju.

40Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da četudi bi pri tožnikoma šlo le za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, gre v danem primeru za takšne posebne okoliščine, ki upravičujejo prisojo odškodnine (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2951/2009 z dne 13. 10. 2009). Tožnika duševno trpita že od leta 2011 dalje, pri čemer sta sodna izvedenca skladno pojasnila, da je postopno izboljšanje njunega psihičnega stanja možno pričakovati šele po zaključku tega pravdnega postopka. Tožnika zaradi protipravnih dejanj toženke ves čas tudi izjemno duševno trpita, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

41Pri tožnici se zmanjšanje življenjske aktivnosti odraža v upadu volje in energije, v težavah z zbranostjo, potrtosti, ki je prisotna večino časa, v zmanjšani zmožnosti doživljanja ugodja v zanjo sicer prijetnih dejavnostih, socialnem umiku in zmanjšanju zaupanja v ljudi, zato tožnica težje opravlja svoje delo in ga zmore opravljati manj časa kot v preteklosti. Enako velja za domača opravila. Opustila je socialne stike, potovanja, hobije in šport. Njeno zdravljenje še ni zaključeno, saj bi tožnica po mnenju sodnega izvedenca potrebovala nadaljnjo ambulantno psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo ter medikamentozno zdravljenje.

42Pri tožniku se zmanjšanje življenjskih aktivnosti odraža v neiniciativnosti, upadu volje, potrtosti, motnjah zbranosti in spomina, tesnobnosti, strahu, prekomerni budnosti in razdražljivosti, nezaupanju v ljudi, občasnimi izgubami zmožnosti presoje realnosti, avto in hetero agresivnimi impulzi, zaradi česar je tožnik invalidsko upokojen (zaenkrat do kontrolnega pregleda v letu 2022), saj ne zmore opravljati pridobitnega dela in potrebuje pomoč celo pri skrbi zase. Opustil je vse zanj prijetne dejavnosti in socialne stike, saj se edino doma počuti varnega. Njegovo zdravljenje še ni zaključeno, saj je vključen v redno ambulantno psihiatrično obravnavo in prejema ustrezno medikamentozno terapijo (dva antidepresiva, antipsihotik, pomirjevalo in uspavalo), ob občasnih izgubah zmožnosti presoje realnosti in pojavu avto in hetero agresivnih impulzov pa potrebuje celo bolnišnično zdravljenje (do sedaj se je že dvakrat zdravil v psihiatrični bolnišnici Ormož). Pri tožniku zaradi posledic protipravnih dejanj toženke ni mogoče izključiti niti trajne osebnostne spremenjenosti.

43Glede na povzete duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so podrobneje razvidne iz obrazložitve izpodbijane sodbe in obeh izvedenskih mnenj ter njunih dopolnitev, sodišče druge stopnje zaključuje, da odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo tožnici (11.000,00 EUR) in tožniku (17.500,00 EUR) predstavlja pravično denarno odškodnino, ki je skladna s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih (179. člen OZ).

44V nadaljevanju sta tožnika s tožbo zahtevala tudi plačilo odškodnine iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, in sicer tožnica v višini 100.000,00 EUR in tožnik v višini 60.000,00 EUR. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bilo tožnika zaradi protipravnih dejanj toženke strah tako za lastno življenje, kot za življenje njegovega zakonskega partnerja in hčerke, ugrabitev katere je načrtovala toženka.

45V tej zvezi sodišče druge stopnje sprva izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz tega naslova utemeljeno ni upoštevalo strahu, ki sta ga tožnika čutila zaradi svojega partnerja in otroka, saj je sodna praksa (npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 755/2018 z dne 27. 11. 2019) zavzela enotno stališče, da je pravno priznana škoda iz naslova strahu le tisti strah, ki ga oškodovanci trpijo zase, ne pa tudi zato, ker se jim je draga oseba znašla v nevarnem položaju zaradi škodnega dogodka (posredni oškodovanci), kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zaro so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in se sodišče druge stopnje do njih ne bo podrobneje opredeljevalo.

46Iz skladnih izvedenskih mnenj izhaja, da sta tožnika primarni strah utrpela vsaj dvakrat, in sicer prvič, ko ju je D.K. opozoril na namere toženke in drugič, ko so ju na to opozorili policisti. Takrat sta se namreč tožnika zavedala objektivne nevarnosti grožnje, kar je predstavljajo izjemno hud stres za oba tožnika, saj sta doživela šok, občutek groze in strahu, ki je presegel njuno zmožnost spoprijemanja ter tako občutno porušil duševno ravnovesje obeh. Primarni strah je pri vsakem izmed tožnikov kumulativno trajal približno 3 dni.

47Primarni strah se je pri obeh tožnikih razvil v sekundarni strah, ki je po skladnem mnenju obeh izvedencev prisoten še zdaj, saj tožnika še vedno izkazujeta simptome kronificirane posttravmatske stresne motnje, ker ju je še vedno strah, da bo toženka svoje grožnje uresničila, saj za svoja protipravna dejanja do sedaj še ni bila kaznovana. Sekundarni strah je pri tožnici še vedno blage do zmerne intenzivnosti, pri tožniku pa zmerne intenzivnosti, občasno pa se ob zunanjih sprožilnih dejavnikih okrepi do visoke intenzivnosti.

48Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam v smeri, da je sekundarni strah že prešel v zmanjšanje življenjske aktivnosti. Časovno gledano se namreč strah uvršča med preteklo škodo, zato strah, ki pusti pri oškodovancu trajne posledice, kot je to v danem primeru, sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 729/2003 z dne 7. 4. 2005) uvršča med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sekundarni strah je namreč pri tožnikoma že prešel v akutno stresno motnjo oziroma posttravmatsko stresno motnjo in tako že prešel med posledice, ki jih tožnika trpita na področju zmanjšanja življenjske aktivnosti.

49Ne glede na navedeno pa je sodišče druge stopnje mnenja, da odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje iz naslova strahu prisodilo tožnici (2.000,00 EUR) in tožniku (3.500,00 EUR) predstavlja pravično denarno odškodnino, ki je skladna s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih (179. člen OZ).

50Odškodnino, ki jo oškodovanec vtožuje na podlagi istega škodnega dogodka je namreč potrebno presojati celostno. Skupno je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi strahu prisodilo odškodnino v višini 13.000,00 EUR in tožniku odškodnino v višini 21.000,00 EUR, kar po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja ustrezno zadoščenje za povzročeno nepremoženjsko škodo (179. člen OZ).

51V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka in višino prisojene odškodnine sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača še pritožbene navedbe v smeri, da sodišče prve stopnje po tem, ko tožnik ni pristopil na narok za glavno obravnavo, na katerega je bil pravilno vabljen in svojega izostanka ni opravičil, slednjega ne bi smelo več zaslišati. Nobeno določilo ZPP namreč ne predpisuje, da se pravdne stranke ne sme zaslišati, če ne pristopi na narok, pa čeprav svojega izostanka ne opraviči. Sodišče ima le možnost, da je ne zasliši. ZPP sodišče v drugem odstavku 262. člena pooblašča, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje; glede na 258. člen ZPP, se lahko odloči tudi, da je ne zasliši. V obravnavanem primeru pa se je odločilo pravilno, ko je razpisalo še en narok in zaslišalo tožnika. Le tako je lahko pri dosoji višine odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ), saj je moralo preizkusiti tudi tiste tožbene trditve, ki so pomembne za odmero višine odškodnine in se nanašajo na subjektivno doživljanje tožnika. Ravno, če ga ne bi zaslišalo, bi lahko prišlo do izdaje nepravilne in nezakonite sodbe, ne pa obratno, kot meni pritožba (enako tudi sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1684/2010 z dne 14. 7. 2010). Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da sta se pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo z dne 22. 5. 2018 tudi strinjali, da sodišče prve stopnje kot dokaz vpogleda in prebere tudi tožnikovo izjavo podano v predhodnem kazenskem postopku zoper toženko (list. št. 152), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

52V okviru pritožbene graje sodišče druge stopnje še pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki toženki v skladu z določbo prvega odstavka 125. člena novele ZPP-E ni dovolilo zaključne besede. Ta pravdni postopek se je začel pred začetkom uporabe navedene novele, zato se je moral končati po določilih do tedaj veljavnega zakona, ki zaključne besede strank še ni poznal.

53Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da sta tožnika že izvedene dokaze iz kazenskega postopka povzemala v svojo trditveno podlago. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da je bilo v obravnavani zadevi sklicevanje na že izvedene dokaze dopustno, saj sta tožnika s tem zgolj natančneje substancirala svoje tožbene navedbe in ni šlo za nadomeščanje manjkajoče trditvene podlage, kot to zmotno meni pritožba (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 51/2014 z dne 17. 12. 2015).

54Nazadnje sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem obširno ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti sporne menjalne pogodbe, čeprav je sprva samo pravilno zapisalo, da morebiten obstoj dolga tožnikov do toženke iz naslova prodaje dveh stanovanj in prenosa poslovnega deleža družbe A. d.o.o. za ta pravdni postopek ni odločilen (27. točka obrazložitve). Za ta pravdni postopek je namreč povsem brezpredmetno, ali je bila sporna menjalna pogodba veljavno sklenjena ali ne in ali sta tožnika toženki plačala kupnini po obeh kupoprodajnih pogodbah za stanovanji v M. in L.. Obravnavana dejanja toženke so namreč protipravna ne glede na odgovor na zastavljeni vprašanji, zato se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ukvarjati z vprašanjem enake vrednosti dajatev in načelom vestnosti in poštenja, kot to zmotno meni pritožba.

O pritožbenih stroških:

55Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

56Toženka s pritožbama ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

57Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnikov niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).