125. člen ZPP-E

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

V obravnavanem primeru se skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah te novele. Skladno s 124. členom navedene novele pa se revizija v primeru, kadar drug zakon določa, da je v nepravdnem postopku dovoljena, ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena ZPP in po postopku po ZPP. To pomeni, da morajo tudi udeleženci nepravdnih postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS najprej podati predlog za dopustitev revizije, preden jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča vložijo. Tako direktna revizija, kakršno vlagata prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju revizije pravilna, a ne zato, ker bi bila ta nepopolna, temveč zato, ker za njeno vložitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Na odločitev v obravnavani zadevi to ne vpliva, saj enaka posledica, tj. zavrženje po prvem odstavku 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zadane tako nepopolne kot tudi nedovoljene revizije.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Ne v prošnji za predložitev naroka ne v naknadno predloženem zdravniškem opravičilu ni bilo navedb, da bi se zdravstveno stanje tožnice nenadno poslabšalo tako, da bi ji to onemogočilo prihod na narok. V skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso je lahko zdravstveno stanje stranke upravičen razlog za zamudo roka ali dejanja le, če je nenadno in nepredvidljivo. Bolezen sama po sebi ni opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Velja nasprotno: bolezen načeloma ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Bolezen je opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do razpisanega naroka nenadna in nepredvidljiva.

Sodišče ni obravnavalo del preostalega dela zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, kar pritožba tudi graja. Gre za takšno kršitev, ki jo pritožbeno sodišče ne more odpraviti, saj bi moralo prvič ugotavljati ali je z zneskom 40.000,00 EUR odškodnina za to nepremoženjsko škodo ustrezna oziroma bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je treba tožnici prisoditi še višjo odškodnino iz tega naslova iz razveljavljenega dela tožbenega zahtevka.

Vsem udeležencem postopka (sodišču, tožniku in tudi tožencem) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnik zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in poprave identifikacijskih oznak nepremičnin v zahtevku ni v ničemer spremenil. Ker tudi toženci na nepravilno oblikovan zahtevek niso opozorili, je potrebi po materialno procesnem vodstvu treba pritrditi, posledično pa tudi odločitvi o ponovnem odprtju obravnave. Sodišče bi moralo tožnikov ugovor zastaranja obravnavati kot trditev, da je zaradi zamude roka razlog, da najemna pogodba ni sklenjena, na strani tožencev oziroma se toženci na izjemo, ki jo določa tretji odstavek 111. člena SZ-1, ne morejo (več) sklicevati. Posledično bi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP (pred uveljavitvijo ZPP-E) moralo presoditi le to, ali je pozna navedba tožnika opravičljiva. Ker so se toženci uspešno sklicevali na tretji odstavek 111. člena SZ-1, njihov položaj ne more biti slabši, kot če bi bila tudi za sporne prostore sklenjena najemna pogodba v skladu s 147. členom SZ. Za sporne prostore so toženci zato dolžni plačati le uporabnino v višini neprofit

S sodbo višjega sodišča je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da prodajna pogodba z dne 14. 8. 2013 in dodatek k njej z dne 14. 8. 2013 glede ½ nepremičnine parc. št. 58/14, k. o. ..., nista bili sklenjeni in ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov. To pa pomeni, da sta bili veljavno sklenjeni in da učinkujeta. Dejstvo je, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, odprto pa ostaja vprašanje, zakaj je bila nepremičnina prodana še enkrat, a odgovor na to vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomemben. Kot je bilo ugotovljeno, je bila kupnina plačana, to dejstvo pa nikakor ne pomeni, da A. A. zaradi prejema kupnine ne bi mogla končati v osebnem stečaju, kot zaključuje pritožba. Konec koncev pa tudi ne gre za njen denar, ampak za denar toženca, torej tudi ta denar ni mogel vplivati na njene premoženjske razmere. Ker je lahko pošten le tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženec dobroveren, saj se je zavedal (oz. bi se moral zavedati), da obstaja prodajna pogodba, sklenjena preko njegove pooblaščenke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato

Sodišče druge stopnje procesne argumentacije svoje odločbe ni zgradilo izolirano na podlagi 56. člena ZDen, ki vse od njegovega nastanka res ni bil spremenjen. Njegov procesni domet je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E). Tudi za udeležence nepravdnih postopkov je z določbo prvega odstavka 124. člena postavila pogoj, ki od njih zahteva, da najprej podajo predlog za dopustitev revizije, predno jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča tudi vložijo (367.b člen ZPP).

Zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe je pravnomočna, zato se (bo) v novem sojenju odloča(lo) le o pobotnem ugovoru. Vrhovno sodišče v sklepu izpostavlja, da sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne, da bo mogoče presojati le utemeljenost nagrade, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic, ker je toženec te nagrade opredeljeno navedel v pobotnem ugovoru in ki jo tožencu dolguje tožnica v svojem imenu in ne v imenu pokojne sestre (ki jo sodišče prve stopnje tožencu že priznalo), ne bo pa mogoče upoštevati terjatev glede presežka zahtevane nagrade, saj toženec ni določno navedel, katere od njih uveljavlja v okviru pobotnega ugovora (in katere z nasprotno tožbo).

Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev (prim. sodba VSRS II Ips 28/2017, sodba VSL II Cp 2316/2016). Tožnikove navedbe je mogoče razumeti tako, da je zaradi posledic padca in poškodbe kolena postal nezaposljiv, vendar pa iz ugotovitev sodnega izvedenca za področje medicine dela izhaja, da je tožnikova pridobitna zmožnost zmanjšana le v manjši meri. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi treba razčistiti, ali je tožnikova brezposelnost izključna posledica tožnikove poškodbe, ali pa je, glede na zmanjšanje pridobitnih sposobnosti le v manjši meri, posledica tožnikove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve, ustrezne preostali delovni zmožnosti oziroma zdravstvenim omejitvam.

Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih je revizija dovoljena s posebnim zakonom, torej od uveljavitve novele ZPP-E velja, da morajo udeleženci skladno s 367.b členom ZPP podati predlog za dopustitev revizije.

Pravilen je sklep, da so bile konkretne trditve v zvezi s pobotnim ugovorom za terjatev 15.500,00 EUR podane prepozno, dokazi za dokazovanje tega pobotnega ugovora pa predlagani prepozno, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (zaslišanje strank v zvezi s tem, zaslišanje prič F.F. in D.D.. ter listinski dokazi). Odločitev o tem, da se ugotovi, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja in se pobotni ugovor posledično zavrne, je tako pravilna.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožencu dokazno breme o tem, da je svoje obveznosti po najemni pogodbi izpolnil. Gre za ugovor ugasle pravice, tak ugovor pa spada v toženčevo trditveno in dokazno breme. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ob sklicevanju na 286. člen ZPP zavrnilo zato, ker to ni bil prvi narok. Pritožbeno sodišče odločitvi sicer pritrjuje, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila določba 286. člena ZPP, z vsebino, kot jo je sodišče prve stopnje uporabilo, uveljavljena šele z novelo ZPP-E in se v tem postopku, saj se je začel pred začetkom uporabe novele (to je pred 14. 9. 2017), uporabljajo še določbe do takrat veljavnega ZPP (glej 125. člen ZPP-E). Vendar pa taka zmotna uporaba 286. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodna praksa namreč tudi pred spremembo te določbe ugovora zastaranja, ki je bil dan po prvem naroku, ni neomejeno dopuščala. Dopuščala ga je le, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku. Da bi taka dejstva bila navedena in kdaj, pa toženec v pritožbi ne pojasni.

V postopkih za objavo popravka po ZMed revizija ostaja dovoljena tudi po uveljavitvi novele ZPP-E.

Ker je bila z revizijo izpodbijana odločba izdana po 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati ZPP-E, je revizija dovoljena, če je dopuščena. Tudi v primeru obnove postopka je odločilno, kdaj je bila izdana odločba v obnovljenem postopku – in ne v prvem postopku.

Toženka bi namreč morala označbi vrednosti spornega predmeta oziroma temu, da sta tožnika navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavljata s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, za kar pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, ugovarjali najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, kot to določa tretji odstavek 44. člena ZPP.

Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Tožnik je vložil tako neposredno, tj. dovoljeno revizijo, kot predlog za dopustitev revizije, vendar na tak način dopuščene in dovoljene revizije ni dopustno kumulirati. Ker je bila v obravnavani zadevi odločba sodišča prve stopnje izdana 20. 6. 2016, torej pred pričetkom uporabe novele ZPP-E, je za presojo, ali je imel tožnik na voljo dopuščeno ali dovoljeno revizijo, odločilen kriterij vrednosti spornega predmeta. Ker je ta (po pravilu petega odstavka 367. člena ZPP2) presegal 40.000,00 EUR, je bila procesno pravilna pot z vložitvijo dovoljene revizije

Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik. Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere pot

Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena, je Upravno sodišče tako revizijo pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.