41. člen ZPP

Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

Zahtevek za znižanje kupnine je treba oblikovati tako, da se najprej postavi oblikovalni zahtevek, s katerim se zahteva znižanje pogodbene cene, in nato hkrati dajatveni zahtevek za vračilo oz. plačilo tistega dela kupnine, ki temelji na predhodno uspešno uveljavljenem oblikovalnem zahtevku. V takšnih procesnih situacijah, tako kot v primerih postavitve vmesnih ugotovitvenih zahtevkov, oblikovalni zahtevek ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, odločilnega za odmero sodne takse, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2008 v razmerju do denarnega zahtevka za plačilo 16.265,28 EUR predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Je torej prejudicialnega pomena. Zahtevka je mogoče obravnavati le skupaj, ne glede na isto(vrstno) oziroma različno dejansko ali pravno podlago. Odločitev sodišča prve stopnje, da iz svoje pristojnosti izvzame le odločanje o denarnem zahtevku, medtem ko kljub temu odloča o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe, iz katere denarni zahtevek izvira, je zmotna.

Tudi pri objektivni komulaciji več zahtevkov (182. člen ZPP) je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej in opredeliti vrednost spora za nedenarne zahtevke. Vsak zahtevek mora izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljen v posebni tožbi. Za vsakega morajo biti navedena dejstva in dokazi ter opredeljena vrednost spora za vsak zahtevek posebej. Če ni iste dejanske in pravne podlage, je več tožbenih zahtevkov v eni pravdi mogoče združevati le, če je za vsakega od njih podana ista stvarna pristojnost. Odločilna je vrednost spora, od katere je odvisna stvarna pristojnost. Ta se določi za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP), za skupno obravnavo je potrebna še ista vrsta postopka. Če sodišče ugotovi, da navedeni pogoji za skupno obravnavo niso izpolnjeni, komulacija ni dopustna. Šteti je treba, da gre za več samostojnih tožb, smiselno je treba razdružiti pravdo (300. člen ZPP). Če za enega od več zahtevkov ni pristojno okrajno sodišče, je možen odstop zadeve glede (posameznih) zahtevkov pristojnemu sodišču.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

Vsak od pogodbenih zneskov ima svojo dejansko podlago, ker gre za mesečne terjatve, vsota nepogodbenih obveznosti (povračilo plačanih stroškov) pa tudi ne presega 20.000,00 EUR. Posledično stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku vrednosti vseh dolgovanih zneskov, saj se za vsakega od njih utemeljenost ugotavlja posebej. Če imajo ob isti pravni podlagi zneski različno dejansko podlago, se vrednost, relevantna za določitev stvarne pristojnosti ne sešteje. Gre za objektivno kumulacijo, kot če bi bilo vloženih več posameznih tožb, za katere bi bilo za vsako posamezno pristojno okrajno sodišče. To pomeni, da je tudi za odločitev o vseh zahtevkih skupaj stvarno pristojno okrajno sodišče.

Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal. Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).

Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru, da uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, ali zoper več tožencev, določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Vrhovno sodišče je že potrdilo, da se v takem primeru po drugem odstavku 41. člena ZPP ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse. V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov več tožnikov, ki temeljijo na različnih pravnih in dejanskih podlagah zoper različni toženki. Določitev vrednosti zahtevka oz. predmeta v takšnem primeru, kot že navedeno, določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Če tožeča stranka postavi tudi podrejeni zahtevek, se zanj na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZST-1 plača tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Šele ko bo tožeča stranka spremenila tožbo in ko bo jasno, kdo je toženka v predmetnem postopku, t

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata postavljena nedenarni in denarni zahtevek različno pravno in dejansko podlago, je pravilna. Tožnik s prvim (stvarnopravnim) zahtevkom uveljavlja zaščito pred (bodočim) protipravnim vznemirjanjem lastninske pravice, z drugim (odškodninskim) zahtevkom pa uveljavlja povrnitev škode, ki naj bi bila posledica posegov v tožnikovi nepremičnini. Tudi pravno relevantna dejstva, ki jih tožnik navaja v zvezi z enim oziroma drugim zahtevkom, so (vsaj deloma) različna. Navedeno pomeni, da stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku njunih vrednosti (v smislu prvega odstavka 41. člena ZPP). Pristojnost se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Pri odločanju o predlogu za odlog oz. obročno plačilo sodne takse sodišče delnega umika tožbe ni moglo upoštevati. To pa še ne pomeni, da umik tožbe ne bo ustrezno upoštevan v nadaljevanju.

V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).

Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja med bivšima zakoncema in tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža zasledujeta isti cilj, izigrati upnike in zato predstavljata celoto. Ker vsi tožbeni zahtevki temeljijo na enaki pravni in dejanski podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila 41. člena ZPP in določiti pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Predhodni oziroma vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je uveljavljen poleg dajatvenega zahtevka, v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka. Za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka tako zadostuje tudi navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta, to je dajatvenega.

Čeprav je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo dve tožbi (z dvema glavnima in enim podrednim tožbenim zahtevkom), je predmet obeh tožb in vseh zahtevkov isti - denarna sredstva v višini 80.000 EUR, ki naj bi jih toženec prejel od svoje matere, zapustnice. Ne gre za dve tožbi, ki bi se nanašali na dve različni darili, temveč je bil predmet obravnave in dokaznega postopka zgolj en, to je sporni znesek 80.000 EUR. Toženec je s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi hkrati odgovarjal obema tožnicama, saj je bilo ves čas govora o enem, istem predmetu. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da skupna vrednost predmeta odvetniške storitve tudi po združitvi pravd znaša 80.000 EUR, in tožencu glede na ugotovljeno sporno vrednost pravilno odmerilo pravdne stroške. Ni mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegov izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Krivdnega načela tako ni mo

Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.

Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka nedvoumno izhaja, da sta tožnika s toženo banko sklenila vsak svojo kreditno pogodbo. Vsaka pogodba predstavlja svojo dejansko podlago tožbenih zahtevkov in je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru pri odmeri sodne takse pravilno štelo, da sta zahtevka za ugotavljanje ničnosti dveh pogodb in posledičnega plačila dveh zneskov dva samostojna zahtevka. Pravilno je ugotovilo, da imata zahtevka tožnikov različno dejansko (ne pa tudi pravno) podlago. Izdaja dveh ločenih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse, je pravilna.

Omenjena odločba ustavnega sodišča in novela ZST-1D določata zgolj najvišjo vrednost spornega predmeta, ne pa tudi skupno določeno najvišjo sodno takso za postopek pred sodiščem, ki ga lahko plača stranka. ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse v posameznem postopku (ko gre za več različnih zahtevkov ali predlogov, katerih vrednost se ne sešteva).

Če imajo zahtevki stranke različno podlago, se sodna taksa odmeri po vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega izmed njih (tako drugi odstavek 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Glede na konkretne okoliščine, ko predlagatelj ni opredelil vrednosti spornega predmeta za omenjeni zahtevek, ko je bilo o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno, ko je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da se ne dopusti zahtevek za izročitev premičnin in glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti premičnin in ko vrednosti spornega predmeta ni bilo mogoče določiti niti s prostim preudarkom po prvem odstavku 30. člena ZST-1, je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1 in kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 700,00 EUR, ki ga v takšnih primerih ZST-1 določa v postopkih pred okrajnimi sodišči. Upoštevajoč tar. št. 4013 ZST-1 v povezavi s tar. št. 9611 ZST-1 in 17. členom ZST-1 sodna taksa tako znaša 30,00 EUR, katero bo pritožnik glede na njeno relativno nizko višino zmogel brez ogrožanja svojega socialnega stanja plačati takoj.