37. člen KZ

Ker v opisu dejanja v obtožnici in v krivdoreku sodbe ni konkretizirano, da naj bi obtoženec napeljeval k izpovedbi, ki je kriva (neresnična, lažna), dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu.

Toženka bi namreč morala označbi vrednosti spornega predmeta oziroma temu, da sta tožnika navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavljata s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, za kar pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, ugovarjali najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, kot to določa tretji odstavek 44. člena ZPP.

Ker ni mogoče enačiti v opisu temeljnega kaznivega dejanja A. A. opisanih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na B. B., z opisom napeljevanja kot oblike udeležbe B. B., obsojeni s pritožbenimi navedbami, da je v posledici izreka oprostilne sodbe za B. B. odpadel eden od konstitutivnih zakonskih znakov, opisan v temeljnem kaznivem dejanju A. A., zaradi česar tudi ni več podano temeljno kaznivo dejanje A. A. in s tem ne dejanje pomoči C. C., ne more biti uspešen. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev v zvezi z izrekom oprostilne sodbe za B. B. zmotno utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, vendarle kljub razveljavitvi prvostopenjske sodbe za B. B. zahtevi za varstvo zakonitosti C. C. v delu zaradi dejanja pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. in A. A. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni, sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožnik namreč spregleda določbo drugega odstavka 424. člena ZKP, po kateri bi Vrhovno sodišče, v kolikor bi povezovalo dejanje napeljevanja B. B. s temeljnim kaznivim dejanjem A. A. oziroma z dejanjem pomoči C. C., imelo pooblastilo ravnati tudi v koris

Tudi v postopku za združitev kazni (postopku neprave obnove) mora sodišče uporabiti določbe Kazenskega zakonika o izreku enotne kazni.

V primeru izrečene ali določene kazni zapora nad eno leto mora biti kazen opredeljena s celim letom, kolikor ga presega pa s celimi meseci.

Sodišče prve stopnje je prekršilo kazenski zakon, ker je v nasprotju z določbo člena 47/II tč. 2 KZ in 37/V KZ obdolženki v pogojni obsodbi, upoštevajoč kot določeni posamezni kazni dva meseca zapora in en mesec zapora, določilo enotno kazen dva meseca zapora.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi dokazov in indicov prepričljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti, ni pa ravnal v obrambi in ni storil kaznivega dejanja hude telesne poškodbe s smrtnim izidom. Obtožencu je bila izrečena kazen 20 let zapora, kakršno je bilo možno izreči glede na zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, alternativno. Ker je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za bistveno zmanjšano prištevnost, je zato pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in je izrečeno kazensko sankcijo znižalo na 15 let zapora.

Zagovornik nima prav, ko oporeka stvarni in krajevni pristojnosti prvostopnega sodišča. V času, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, je bila zanj v zakonu zagrožena kazen zapora do treh let. Po 1. točki prvega odstavka 91. člena Zakona o sodiščih (ZS) so za sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let (razen izjem), pristojna okrajna sodišča. Sprememba KZ, ki je stopila v veljavo po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja (23/4-1999), ob tudi nekoliko spremenjenem opisu kaznivega dejanja zanj sicer predpisuje kazen zapora do petih let, kar ima za posledico, da sedaj o teh kaznivih dejanjih iz drugega in tretjega odstavka 311. člena KZ sodijo okrožna sodišča, vendar opisana sprememba v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Po določbi 3. člena KZ se namreč za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se ta po storitvi spremeni, pa se uporabi zakon, ki je milejši za storilca. Ker je spremenjeni KZ strožji za obdolženca, je pritožba zagovornika, ki stremi za tem, da bi mu sodilo okrožno sodišče, v nasprotju z določbo člena 3 KZ in v škodo obdolžen

Odločitev o kazni zapora obtoženemu pogojuje njegova objestna in drzna vožnja pod vplivom alkohola, pa tudi njegova kaznovanja zaradi kršitev istovrstnih predpisov o varnosti cestnega prometa po obravnavani nezgodi pri sodniku za prekrške.

Ker enotna kazen ne sme doseči seštevka določenih kazni, je v tem primeru moč izreči kot enotno kazen, ki ne bo v škodo obsojencu, le kazen 6 mesecev zapora, pa čeprav mora biti enotna kazen večja od vsake posamične določene kazni.