213. člen KZ

Toženka bi namreč morala označbi vrednosti spornega predmeta oziroma temu, da sta tožnika navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavljata s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, za kar pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, ugovarjali najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, kot to določa tretji odstavek 44. člena ZPP.

Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.

Kaznivo dejanje ropa sta obtoženca storila v sostorilstvu, vrednost ukradenih stvari pa je bila velika, zato je pravna opredelitev dejanja po 2. in 1. odstavku 206. člena KZ-1 milejša kot pravna opredelitev po 3., 2. in 1. odstavku 213. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

V drugi točki drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/05-3 so taksativno našteti riziki, ki jih zavarovanje krije. Opredeljeni so kot pojmi s kazenskopravno vsebino - tatvina, vlomska in roparska tatvina, rop ter odvzem motornega vozila z namenom uporabe za vožnjo. To pomeni, da škodna ravnanja, ki ne ustrezajo navedenim kazenskopravnim pojmom (npr. kot npr. izsiljevanje, zatajitev, goljufija ipd.), niso zajeta s Splošnimi pogoji kot zavarovalni primeri.

Šele novela Kazenskega zakonika je omogočila sodišču, da o alternativni obliki izvršitve kazni odloči že ob izreku sodbe – glede na to je to milejši zakon, saj bi sicer sodišče lahko odločilo le o krivdi in kazni.

Kazenskopravna definicija ropa v bistvenem ustreza opredelitvi ropa iz prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje VL-93. Zato tudi nujno vodi do enakega pojmovanja.

Če je obsojenec silo usmeril proti oškodovancu tako, da mu je zvil roko na hrbet in ga udaril v obraz, skoraj istočasno pa mu je vzel tudi ves denar, ki ga je imel v denarnici, ne gre za kaznivo dejanje prisiljenja in kaznivo dejanje tatvine, temveč bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje opredeliti kot rop.

Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po novem od 1.11.2008 dalje veljavnem Kazenskem zakoniku - KZ-1. Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni nač

Ker je sodišče oškodovanca, ki prebiva v tujini in je tuj državljan, pravilno vabilo, pa se je opravičil, in ker so se stranke izrecno strinjale z branjem zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, se je sodišče utemeljeno poslužilo izjeme po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP in zapisnik prebralo.

Če so v opisu kaznivega dejanja navedene grožnje, ki so objektivno take, da pri povprečnih osebah zbudijo občutek ogroženosti in prestrašenosti, so glede grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja ropa.

Dokazi, pridobljeni v preiskavi, so dokazi, ki jih sodišče mora ocenjevati kot vsak drug dokaz (člen 18/1 ZKP), saj tudi iz določb 325. člena ZKP nedvomno izhaja, da v primeru, če obtoženec na glavni obravnavi spremeni svojo prejšnjo izpovedbo, se ga na to opozori in se ga tudi vpraša, zakaj sedaj izpoveduje drugače. Ne glede na to, ali sta obtoženca res prvotno imela v naklepu, da z uporabo sile ali grožnje prideta do mamila, je dokazano, da po grožnji mamila od oškodovancev nista dobila, sta pa z uporabo sile oškodovanki odvzela torbico, denar in telefon, nato pa še pretepla drugega oškodovanca in mu vzela denar, zato so v njunem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku 213. člena KZ. Za pravilno pravno opredelitev je namreč bistven njun predhodni dogovor, da bosta s silo vzela tujo premično stvar.

Obdolženčeva redna zaposlitev in družinska obveznost sta tehtni olajševalni okoliščini, vendar ne dosegata ravni posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni.

Celovita analiza oškodovankine izpovedbe pokaže, da je pištola, ki jo je obtoženi potegnil iz žepa v trgovini, kjer je delala ena sama prodajalka, in v času, ko kupcev ni bilo, vstop vanjo pa je bil zastražen s strani drugega storilca, vsekakor pomenila zelo resno grožnjo, da bo z njo napadeno oškodovankino življenje oziroma telo. Tako jo je v kritičnem času očitno vzela tudi oškodovanka, saj je ocenila, da v dani situaciji možnosti za uspešno odvrnitev storilcev od nameravanega ropa nima, zaradi česar je denar izročila brez upiranja. Oškodovanka je torej obtožencu res sama izročila denar, vendar pod vplivom grožnje, da bo napadeno njeno življenje oziroma telo, kar nadalje pomeni, da je nedvomno podana vzročna zveza med obtoženčevim in oškodovankinim ravnanjem.

Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti.

Neposrednost pri predaji stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja ropa po 213. členu KZ, temveč gre za kriterij pravne teorije, po katerem se razmejuje to kaznivo dejanje od kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ. Pričetek zasedanja senata ne pomeni hkrati tudi začetek oziroma nadaljevanje glavne obravnave in se določena procesna dejanja opravijo pred začetkom glavne obravnave. Razlog za izrek različno visokih kazni je v različnih okoliščinah dejanske narave in ne gre za arbitrarno ali neenako uporabo določb kazenskega zakona o odmeri kazni.

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je mogoča le takrat, ko so podani ne le formalni pogoji, ki posamična dejanja povezujejo v celoto, ampak ko gre tudi življenjsko gledano za en historičen dogodek in enoten naklep storilca.

Pri kaznivem dejanju ropa zadostuje, da je s silo ustvarjena takšna situacija, ki omogoča odvzem premične stvari.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zaradi sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ne da bi bili za to izkazani pogoji, je podana samo takrat, če jo je sodišče storilo na glavni obravnavi, po kateri je izreklo sodbo. Pri kaznivem dejanju ropa je sila ali grožnja usmerjena proti osebi zaradi preprečitve ali premagovanja njenega odpora v času storitve tatvine, lahko pa se uporabi tudi zaradi preprečitve pričakovanega odpora v zvezi z odvzemom stvari. Med odvzemom stvari in predhodno uporabo sile ali grožnje mora biti podano tudi razumno časovno sosledje.

Nasilno odpiranje vrat, ki ga je od znotraj oškodovanec preprečeval, predstavlja v kazenskopravnem pomenu neposredno uporabo sile napram oškodovancu. Sila proti vratom kot predmetu bi bila podana le tedaj, če za vrati oškodovanca ne bi bilo.

Zaradi predhodnega dogovora in skupnega delovanja sostorilcev pri nasilnem odvzemu torbice, pri katerem je eden od storilcev oškodovanko z udarcem v zatilje zbil na tla, gre za kaznivo dejanju ropa v sostorilstvu, čeprav ni dokazano, da je prav obsojenec udaril oškodovanko.