73. člen ZPP

O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih. Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.

Tožnik v pritožbi povzema več različnih sodnih postopkov, ki nimajo vsebinske ali procesne povezave z izpodbijano odločitvijo. Ne konkretizira, kaj v teh postopkih naj bi vzbujalo dvom v nepristranskost predsednika Višjega sodišča v Celju. Nadalje ne pojasni, do katerih očitkov v zvezi z nepristranskostjo predsednika Višjega sodišča v Celju se podpredsednica Vrhovnega sodišča v izpodbijani odločbi ni opredelila. Pritožba je, enako kot že zahteva za izločitev sodnikov, nepregledna in težko razumljiva. Vrhovno sodišče lahko zato razlogom podpredsednice sodišča, ki utemeljujejo zavrženje zahteve, le pritrdi.

Predlog za izločitev, ki ni utemeljen z okoliščinami, ki omogočajo vsebinsko presojo, se zavrže.

Predsednika v njegovi odsotnosti nadomešča podpredsednik, kar pomeni, da v tem času prevzame vse pristojnosti predsednika. Glede na obseg pristojnosti predsednika je vanje zajeto tudi odločanje o zahtevah za izločitev predsednika višjega sodišča. Podpredsednica je na podlagi objektivnega in subjektivnega testa nepristranskosti pravilno odgovorila, da okoliščina, da predsednik ni odločil v skladu z njegovimi pričakovanji, sama po sebi ne ne utemeljuje dvoma v nepristranskost in da nezadovoljstvo toženca z ravnanjem predsednika ne more biti razlog za njegovo izločitev. Očitke o nepoštenem in nezakonitem odločanju predsednika v drugih pravdnih postopkih toženec prvič zatrjuje v pritožbi.

Pritrditi gre stališču v izpodbijanem sklepu, da okoliščina, da je višja sodnica v drugih pritožbenih postopkih že odločala o izvršilnih zadevah med istima strankama oziroma zoper istega dolžnika, sama zase ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga. Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višje sodnice je očitno nezadovoljstvo dolžnika z njenim postopanjem v prejšnjih izvršilnih postopkih oziroma negativen vtis, ki si ga je ustvaril zaradi zanj neugodnih predhodnih sodnih odločb, kar pa ne more biti razlog za izločitev.

Predsednik Vrhovnega sodišča je pri odločanju o zahtevi za izločitev predsednika Višjega sodišča pravilno upošteval določbe ZPP. Po seznanitvi z izjavo izločevanega sodnika po četrtem odstavku 73. člena ZPP1 v pritožnikovih trditvah o ravnanju predsednika višjega sodišča iz vloge za izločitev utemeljeno ni prepoznal nobene okoliščine, ki bi objektivno vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti.

Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Očitki o pristranskosti razpravljajoče sodnice bi morda lahko bili zgolj razlog za njeno izločitev (70. člen ZPP), ne pa za delegacijo pristojnosti. V zvezi z navedbami nasprotne udeleženke, da ni mogoče pričakovati, da bo predsednik sodišča izločil razpravljajočo sodnico, ki jo je sam imenoval za podpredsednico, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da podpredsednika sodišča imenuje Sodni svet (62.b člen ZS in 23. člen ZSSve). Sicer pa ima nasprotna udeleženka možnost zahtevati tudi izločitev predsednika sodišča (drugi odstavek 73. člena ZPP). Prav tako predsednik sodišča skladno z ZS in Sodnim redom nima vpliva na dodeljevanje spisov in na vsebino odločanja posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo pravna sredstva po ZVPSBNO. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da zgolj morebiten neuspeh stranke s temi sredstvi oziroma instituti ne pomeni nastopa "drugega tehtnega razloga" iz 67. čl

Z vidika objektivnega videza nepristranskosti (samo po sebi) ni sporno, da je višji sodnik B. B. kot predsednik pritožbenega senata že presojal o tem, ali je tožena stranka izpraznila poslovni prostor tožeče stranke. To namreč ne pomeni, da bi bil na (predhodno) odločitev Višjega sodišča v Celju, pri sprejemu katere je sodeloval, vezan na način, da bi ga odvezovala soočenja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke in ustreznega odgovora nanje. Iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 47/2021 z dne 5. 5. 2021 prav tako ne izhaja njegov poseben odnos do pritožnice. Slednja pa ne zatrjuje, da bi omenjeni sodnik v zvezi s prej izpostavljeno okoliščino zavzel kakšno stališče, ki bi utemeljevala dvom v njegovo objektivno nepristranskost. Njeni očitki tako ne sežejo dlje od očitkov o njegovem nepravilnem postopanju, kar pa skladno z ustaljeno sodno prakso ne zadošča za ovrženje domneve o njegovi nepristranskosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je petletni zastaralni rok začel teči šele od izdaje sklepa o dedovanju, ne pa od roka, ki je bil za izpolnitev obveznosti dogovorjen v kreditni pogodbi, kot določa prvi odstavek 299. člena OZ. Pri tem je spregledalo določbo 338. člena OZ, po kateri se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom. Dejstvo, da je prvotni dolžnik umrl in je tožena stranka kot dedinja prevzela odgovornost na njegove dolgove tako v ničemer ne vpliva na tek zastaranja.

Okoliščina, da predsednik višjega sodišča o predlogu za izločitev višjih sodnikov ni odločil v skladu s pritožnikovimi (procesnimi in vsebinskimi) pričakovanji, sama po sebi ne more biti podlaga za presojo, da je dvom v videz njegove nepristranskosti objektivno, še manj subjektivno utemeljen.

Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je takšen sklep. Toženec ni substanciral okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njegov očitek ne seže dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v Mariboru. Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do toženca. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.

Nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. Nastanek in obseg skupnega premoženja, način ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, ne vlivajo pa ta plačila na velikost deleža na skupnem premoženju. Odločitev, da v celotnem denarnem znesku v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi donos iz naložbenega zavarovanja, je pravilna. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je toženec glede na obdobje zavarovanja vplačal približno tri četrtine vseh sredstev. Glede na naravo takšnega zavarovanja, ko se njegov donos dnevno spreminja in ni odvisen le od vplačanih premij, ni mogoče slediti pritožniku, da bi lahko v skupno premoženje spadali le obroki premije. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi je izjema in je dopustna le, če obstajajo posebne okoliščine, ki jih je treba razlagati ozko. Za plačilo uporabnine bi morala tožnica izkazati, da je bila neupravičeno in proti svoji volji izključena iz uporabe

Dolžnik je šele v pritožbenem postopku podal predlog za izločitev razpravljajoče sodnice, to je po odločitvi o njegovem ugovoru in predlogu za odlog izvršbe, s katerim je bil njegov ugovor in predlog za odlog izvršbe zavrnjen, kar je prepozno. Dolžnik v svoji vlogi ni navedel okoliščin, na katere opira svojo zahtevo za izločitev, zato je bila zahteva za izločitev nepopolna. Kar dolžnik navaja kot izločitveni razlog, je v bistvu njegovo nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, torej nestrinjanje s sprejetim pravnim stališčem v posameznih odločitvah v tej zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev.

Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo pravdne stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je prav takšen sklep. Pritožnici nista substancirali okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njuni očitki ne sežejo dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v ... (takrat v. d. predsednika Okrožnega sodišča v ... ). Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do tožeče stranke. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.

Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi o zahtevi tožnika za izločitev sodnika odločala predsednica sodišča. O tožnikovi zahtevi sodba tudi nima nobenih razlogov in se je v tem delu ne more preizkusiti. Odločitev o izločitvi pa vpliva na samo odločbo, kajti kot je to določeno v 74. členu ZPP, v primeru, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona, lahko sodnik opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča.

Za odločanje o predlogu za izločitev sodnika je pristojen predsednik sodišča, višje sodišče pa o tem odloča le v obsegu, ki je potreben za odločitev o pritožbi, vse v okviru presoje, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega oziroma insolvenčnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo. Ta izločitveni razlog ni podan, kadar gre za odločanje na isti stopnji postopka, četudi se stranka postopka s prejšnjo (tu celo pravnomočno) odločitvijo istega sodnika ne strinja. Glede izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pa iz zgoraj citiranega zakonskega določila ne izhaja, da bi višje sodišče ob presoji pritožbe in s tem pravilnosti izdane sodne odločbe, presojalo, ali ta izločitveni razlog dejansko obstaja. To je stvar odločitve predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je za tako presojo pristojen. Višje sodišča pa mora preveriti zgolj, ali je bil sodnik, ki je izdal izpodbijano odločbo, pred tem s sklepom predsednika sodišča izločen. Z izpodbijanim sklepom pa dolžnici tudi ni bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva. ZFPPIPP zaradi narave postopk

Podpis prepisa zvočnega posnetka s strani sodnika potrjuje veljavnost zapisnika, ne odvzema pa stranki pravice do ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa. Tako kot vsako zapisano besedilo lahko tudi prepis zvočnega posnetka vsebuje jezikovne, pravopisne, slogovne napake, lahko tudi pomenske napake. Same po sebi so to zgolj napake v prepisu zvočnega zapisa, ki jih je mogoče odpraviti v postopku s pravnimi sredstvi.