9. člen ZPP

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

V primeru ugotovitve zlorabe procesnih pravic je potrebno stranki sodno varstvo odreči. O zlorabi procesnih pravic govorimo takrat, kadar so podani vsi elementi zlorabe pravice, ter ko njen nosilec prestopi meje pravno zavarovanih upravičenj tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Zloraba procesnih pravic je vedno podana v primeru, kadar gre za dolozno oziroma naklepno ravnanje stranke in mora biti izkazan sam namen stranke, da s svojim ravnanjem zlorablja neko procesno pravico oziroma ravna v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravice je tudi značilno, da se stranka giblje v pravno priznanih mejah svoje pravice, vendar svojo pravico uresničuje z namenom nekomu drugemu škodovati in na način, ki je za drugega manj ugoden oziroma je v nasprotju s socialno funkcijo pravice. Pravica do sodnega varstva ni absolutna. Cilj ravnanja pooblaščenca upnika ob vložitvi predloga za izvršbo ni zgolj uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva s prisilno izterjavo njegovih preživninskih terjatev, temveč preseganje meje lastnega upravičenja in poseganje v pravico dolžnika s povzročitvijo nepotrebnih stroškov, ki nastanejo z vl

V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.

Tožeča stranka si ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Odškodninska obveznost iniciatorja sodnega postopka je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Prvi primer je lahko podan takrat, kadar stranka začne postopek očitno brez utemeljitve. V drugem primeru gre za napačno uporabljanje postopka, ki je sicer sam po sebi upravičen, za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen.

Stranka mora separatne stroške priglasiti že na naroku, ki je bil pred odločitvijo o stroških. To pa je narok, na katerem naj bi separatni stroški nastali, saj se o njih (lahko) odloči že takoj po tem naroku.

Udeleženci v pravdah - izmed pooblaščencev pa to še poudarjeno velja za odvetnike - so zavezani načelu resnicoljubnosti in popolnosti, ki med drugim zahteva, da sodišču pomagajo pri razčiščevanju spornih vprašanj s celovito predstavitvijo okoliščin, ki bi po razumni oceni lahko vplivale na njegovo presojo. Toženka je menila, da je povsem neverjetno, da tožnikova pooblaščenka ne bi bila vedela za preklic in novo vabilo, saj sta ji bila isti dan sporočena na elektronski naslov odvetniške pisarne, s katerega je pisala s prošnjo za preklic. Pritožbeno sodišče deli to mnenje v tej meri, da je navedeno le malo verjetno. Toda ravno to je pravno odločilno. Da bi bilo mogoče uporabiti izjemo, mora namreč biti zanesljivo, da je naslovnik pisanje "dejansko prejel".

Sodišče je toženko obvestilo, da naj sporoči naslov za vabljenje priče v 8 dneh, sicer dokaza ne bo izvedlo. Ker toženka podatkov in naslova priče ni sporočila, sodišče ni bilo dolžno izvesti takšnega dokaza. Prošnja za preložitev naroka, poslana dva dni pred narokom, čeprav je pooblaščenec za razloge vedel že dva meseca pred tem, predstavlja ravnanje v nasprotju z načeli ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe pravic, zato sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti.

Lahko se pojavi situacija, ko stranka določenega tujega jezika, v katerem sicer lahko poteka postopek, ne razume dovolj dobro, da bi lahko povedala vse, kar želi. V takem primeru ji je treba tudi naknadno omogočiti uporabo svojega jezika. Zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dokazni predlog za dodatno zaslišanje stranke v svojem jeziku, podan ob koncu zaslišanja, kaže na nepošteno uporabo procesnih pravic, ki jo prepoveduje 9. člen ZPP. Na nepošteno uporabo procesnih pravic pa bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko kazalo, če bi stranka privolila v potek glavne obravnave v tujem jeziku, ob koncu glavne obravnave pa bi takšnemu poteku ugovarjala. Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog pritožnikove pooblaščenke za dodatno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, pritožnik pa (po svoji pooblaščenki) navedeni procesni kršitvi na glavni obravnavi ni ugovarja

Razumevanje pravice do povrnitve stroškov postopka je neposredno povezano z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic (9. in 11. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stranke so si dolžne prizadevati, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški, pri čemer je nedopustno, da je korist, za katero si stranka prizadeva v postopku, očitno nesorazmerna s stroški postopka, ki pri tem nastanejo.

V pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo toženčeve pripravljalne vloge z dne 30. 3. 2021 iz razloga, ker kljub pozivu njenega dodatnega izvoda ni predložil.

V položaju, ko so bile v času vložitve predloga za izvršbo poplačane vse zapadle preživninske obveznosti, razen minornih zneskov, je zahteva za sodno varstvo s predhodno odredbo za še nezapadle zneske preživnine očitno nesorazmerna (2. člen Ustave RS - URS).

Načelo vestnosti in poštenja izraža samoomejevanje (omejitev svobodnega ravnanja) skozi obveznost, da si stranki ne prizadevata le za uresničenje svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke; tukaj dolžnik tudi za interes upnika po učinkoviti izvršbi. Dolžnikovo ravnanje izbire predmetov izvršbe je bilo po pojasnjenem opravljeno s ciljem, da ta ne bi bila učinkovita, saj so bili s strani dolžnika zavestno izbrani predmeti, za katere je vedel, da zanje obstaja ovira. Sankcija za kršitev načela vestnostni in poštenja je stroškovna. Dolžnik mora upniku povrniti za izvršbo potrebne stroške, ki jih je sam povzročil (peti odstavek odstavek 38. člena ZIZ).

Upnik je bil že v času izvršilnega postopka seznanjen z enakim obsegom procesnega gradiva v zvezi z lastništvom tretjega glede predmetov izvršbe, kot nato v pravdnem postopku, kjer je pripoznal zahtevek tretjega, s tem pa tudi njegovo lastništvo na predmetih izvršbe. Upnikovo ravnanje, ko je najprej izrabil procesno možnost, da neobrazloženo nasprotuje obrazloženemu ugovoru tretjega, nato pa takoj v odgovoru na tožbo izrazil nasprotno voljo s pripoznavo zahtevka v tožbi, ki je bila vsebinsko sorodna ugovoru tretjega, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Načelo vestnosti in poštenja izraža samoomejevanje (omejitev svobodnega ravnanja) skozi obveznost, da si stranki ne prizadevata le za uresničenje svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke; tukaj upnik za interes tretjega. Obveznost pojasnjene samoomejitve je pri upniku posebej poudarjena, saj mu je podelil zakonodajalec izjemno močen procesni položaj v postopku nasproti tretjemu. Upnik lahko povzroči zavrnitev (tudi morda utemeljenega in obrazloženega) ugovora tretjega z golo izjavo o nasprotovanju, ki je ni dolžan obrazložiti (drugi odstavek 65. člena ZIZ). Sankcija za kršitev navedenega načela je

Stranka, ki preklicuje priznanje, mora svoj preklic obrazložiti ter navesti in izkazati "vse okoliščine", ki preklic opravičujejo. To je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati. To ji bo uspelo, če bo navedla (in izkazala) razloge za zmoto pri priznanju. Navedba tožene stranke, da v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin, glede katerih tožeče stranka v tem postopku vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja, ni vpisana tožena stranka, ne glede na temeljna načela zemljiške knjige (načelo javnosti in načelo publicitetnega učinka vpisov) ne zadostuje za upoštevanje preklica priznanja. Tožena stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati, zakaj je ob podaji priznanja opravičljivo zmotno menila, da je lastnica zadevnih nepremičnin.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana. V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti r

Za civilne sankcije v zvezi s posegi v osebnostno sfero posameznika je nujna predpostavka kršitev njegove osebnostne pravice - v obravnavanem primeru okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe. Slednje sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje kot spoštovanje pravne osebe v družbi oziroma njeno veljavo v očeh drugih. Toda v zadevnem primeru, kjer ne gre za žaljivo obdolžitev objavljeno v medijih oziroma sredstvih javnega obveščanja, pač pa je ta bila podana v posameznih vlogah v prej navedenem pravdnem postopku, kršitev ugleda oziroma dobrega imena druge tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča ni samoumevna in očitna. Druga tožnica bi zato morala konkretno pojasniti, kako je ravno zaradi spornih navedb v navedenih vlogah trpel njen ugled oziroma dobro ime - torej, kako je bilo z njimi poseženo v tisto osebnostno dobrino, ki ji omogoča, da v družbi opravlja funkcijo, zaradi katere je bila ustanovljena in zaradi katere ji pravni red priznava, da je sama subjekt pravic in obveznosti (t. j. opravljanje pridobitne dejavnosti). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ima vtoževano opravičilo po vsebini reparacijski pomen in je zato ena od predp

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme n