VSL Sodba in sklep II Cp 669/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi

- v točki I izreka glede viličarja A. in viličarja B.;

- v točki I izreka glede platnenega gumiranega gospodarskega šotora 32x15x5m, z alu konstrukcijo; viličarja C.; stroja za plastiko s pripadajočo opremo D.; stroja za plastiko E.; stroja za plastiko F. in v točki III izreka glede stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v točki I izreka glede 54 kosov tesnil sesalne enote F.; 82 kosov nastavkov za pihanje G., 28 kosov nastavkov za pihanje G., 2 kosov srednji del G. KPL črn, 21 kosov posod za G. univerzalne 20 l KPL Transpar, 57 kosov sesalcev H. 2000 in H. 1500 J 1400 in 20 kosov sesalcev H. 2000 in H. 1500 J 1400) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premičninah (strojih, gospodarskem šotoru ter zalogah delov za sesalce in sesalcev), ki so bile v izvršilnem postopku I 117/2016, ki teče pred Okrajnim sodiščem v ..., zarubljene s strani izvršitelja na naslovu X. cesta, ... Zahtevek utemeljuje s trditvijo, da so zarubljene stvari njena last.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku v tem delu¹ ugodilo (točka I izreka). Tožencu je naložilo tudi povračilo stroškov ter odločitev o njihovi višini pridržalo posebnemu sklepu (točka III izreka).

3Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev v I. in III. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitev tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma opozarja, da je sodišče odločilo, da je izvršba nedopustna tudi glede viličarja A. in viličarja B., čeprav je tožnica v tem delu umaknila tožbeni zahtevek, sodišče pa sprejelo sklep, da se postopek delno ustavi. Sodišču prve stopnje očita prekoračitev tožbenega zahtevka in kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Delno ustavitev bi moralo sodišče upoštevati tudi pri odločitvi o stroških postopka.

V nadaljevanju sodišču prve stopnje očita več kršitev (7., 226. in 227. člena ZPP, 2. in 3. odstavka 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 65. členom ZIZ, 3. odstavka 286. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS). Storilo naj bi jih s tem, ko je: - 21. 5. 2019 obravnavo ponovno odprlo in tožnico v nasprotju z določbami ZPP pozvalo, da predloži najemno pogodbo za poslovne prostore na X. cesti; - kot dokaz upoštevalo predloženi najemni pogodbi, čeprav ne gre za pogodbi, ki bi ju tožnica predlagala kot dokaz, po drugi strani pa ni upoštevalo dokazov, ki jih je v vlogi z dne 2. 9. 2019 in vlogi z dne 11. 9. 2019 predložil toženec, čeprav je opravičil pozno predložitev, njihova dopustitev pa tudi ne bi zavlekla rešitve spora. V nadaljevanju pojasni, kaj iz teh listin izhaja.

Glede pogodbe med tožnico in I. I. z dne 4. 1. 2016 opozarja na njen 6. člen, v katerem sta se pogodbenika dogovorila, da je pisna oblika pogoj za njeno veljavnost. Ker zakonita zastopnika tožnice pogodbe nista podpisala, je brez pravnega učinka (drugi odstavek 55. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede na izpovedbo J. J. je sodišče protispisno zaključilo, da sta pogodbeni stranki druga drugi izročili z njune strani podpisan izvod pogodbe. Tega slednji ni vedel, prav tako ni vedel, ali sta jo on in K. K. sploh podpisala. Gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da teorija realizacije ne pride v poštev, ker tožnica svoje obveznosti plačila ni niti delno izpolnila. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo tudi učinek določb pogodbe o bistvenosti roka in o pridržku lastninske pravice, tožencu pa je nepravilno naložilo breme dokazovanja, da je prodajalka pogodbo razvezala. V nadaljevanju to stališče podrobneje obrazloži. Kot pravno zmoten označi zaključek o nerelevantnosti pridržka lastninske pravice. Če bi bila zaradi veljavnega pridržka lastnica stvari prodajalka, to pomeni, da tožnica svoje lastninske pravice ni dokazala. Toženec je v zvezi s to pogodbo obrazloženo trdil tudi to, da je navidezna. Do teh navedb (ki jih povzema) se sodišče ni opredelilo, čeprav so odločilne za presojo veljavnosti pogodbe, ter s tem storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz razlogov v točki 18 izhaja, da je sodišče štelo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na delu stvari na podlagi 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V zvezi s tem je (glede na že navedene razloge) najprej zmotno sklepalo, da tožnica razpolaga z veljavnim zavezovalnim poslom, nato pa spregledalo zahtevo iz drugega odstavka 64. člena SPZ. Teh okoliščin tožnica niti ni zatrjevala. Ker iz sodbe ne izhaja, katera od alternativno predpisanih predpostavk je izpolnjena, je v tem delu podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi zaključek o tožničini dobri veri.

Navidezna je bila tudi pogodba o poravnavi dolga z dne 5. 1. 2015. Toženec opozarja na odločbo FURS z dne 1. 2. 2017, ki izkazuje, da je dolžnica (K., d. o. o.) nekatera osnovna sredstva, ki so bila predmet te pogodbe, pridobila šele 31. 1. 2015 in 28. 2. 2015. Da v januarju 2015 dolžnica ni odsvajala sredstev kaže tudi dejstvo, da je stroje še dodatno najemala. O tem se sodišče ni izjavilo. Iz odločbe FURS tudi izhaja, da za obveznosti, ki naj bi se poravnavale s pogodbo o poravnavi dolga, ni bil oddan obračun davčnih odtegljajev in obračun prispevkov.

Skladiščni šotor ni bil predmet pogodbe o poravnavi dolga in zato ni mogel biti prenesen na L. L. Vztraja, da gre za lastnino dolžnika in v zvezi s tem opozarja na odločbo FURS z dne 1. 2. 2017 ter pogodbo za postavitev šotora. Iz sodbe ni jasno, kako je sodišče zaključilo, da je I. I. lahko prenesla lastninsko pravico na tožnico. Ta tudi ni ponudila nobenih navedb o tem, kako je prodajalka izkazovala lastninsko pravico na šotoru, ki stoji na tuji nepremičnini. Da gre za tujo nepremičnino, je moralo biti tožnici znano, saj je imela zanjo sklenjeno najemno pogodbo. Nepojasnjeno je tudi, kako je lahko šotor predmet pogodbe z dne 4. 1. 2016, če pa je bila njegova postavitev naročena šele s pogodbo 5. 2. 2016. V tem delu je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zmotno uporabljene določbe SPZ in storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je glede ostalih osnovnih sredstev pridobitev lastninske pravice dokazovala s pogodbo o poravnavi dolga z dne 5. 1. 2015 (na podlagi katere naj bi lastninska pravica prešla z dolžnice na L. L.) ter navajala, da je L. L. nato te stvari prenesel v last I. I. Pogodbe ni konkretizirala, niti je ni predložila. Iz navedb tožnice, da ji je prodajalka večkrat zagotovila, da je lastnica stvari, je mogoče sklepati, da ji prodajalka pogodbe ni pokazala. Tožnica zato ni imela nobene podlage, da bi verjela, da je prodajalka lastnica 260.000 EUR vrednih stvari. Nedokazane so tudi navedbe, da naj bi ji prodajalka zagotovila, da je lastnica. Ravno nasprotno je L. L. povedal, da se je o prodaji dogovarjal z družbo M. M., da do realizacije ni prišlo in da pogodba ni bila sklenjena z I. I. To tudi kaže, da je izpoved J. J., da naj bi mu L. L. predočil pogodbo, s katero je stvari prodal I. I., neresnična. V spis je predložila le nepodpisano pogodbo z dne 4. 1. 2016.

Zmotna je ugotovitev, da dolžnica ni imela proizvodnje in se je ukvarjala le s prodajo. Da to ne drži, dokazujejo dejstva, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi za K. K. (delavka v proizvodnji), elektronskega sporočila N. N. z dne 27. 7. 2016 (najemanje dodatnih strojev in orodja), izpovedbe zakonitega zastopnika J. J. (tožnica je s dolžnico poslovno sodelovala nekje do aprila 2016) in pogodbe za postavitev šotora z dne 5. 2. 2016 (namenjenega skladišču). Ker teh dejstev sodišče ni presojalo, je zmotno zaključilo, da dolžnica v času rubeža ni več poslovala na naslovu rubeža. Sodišče je spregledalo tudi to, da so se v prostorih nahajali tudi stroji, ki so bili nedvomno last dolžnice ter zmotno zaključilo, da so bile tam stvari družbe O., d. o. o. Ta je namreč nekaj premičnin od lastnice P. odkupila šele po rubežu. V delu, v katerem se zahtevek nanaša na polizdelke in končne izdelke (sesalce), je tako sodišče spregledalo, da so se na kraju rubeža nahajali tudi stroji, ki so nesporno last dolžnice in da so bila orodja za brizganje delov sesalcev v lasti družbe P. Tožnica tako ni bila lastnica strojev, na katerih so bili izdelki narejeni in tudi ni izkazala, da bi imela zaposlene kakšne delavce. Nasprotno sta bila ob rubežu v hali prisotna N. N. in K. K., prvi takrat direktor dolžnice, druga pa zaposlena na delovnem mestu delavca v proizvodnji. Tožnica tudi ni izkazala, da bi v času rubeža razpolagala s plastično maso, ki je potrebna za izdelavo. Toženec je izkazal, da je dolžnica pred stečajem prodajala sesalce, ki so bili zarubljeni in tudi sesalce, katerih sestavni deli so bili kot polizdelki zarubljeni.

Sodišče je povezanost tožnice in njenih zakonitih zastopnikov z dolžnico ter N. N. in L. L. zmotno presojalo samo v korporacijsko pravnem smislu. Moralo bi ugotavljati personalno prepletanje.

4Tožnica je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da gre pri večini navedb za navedbe, ki so bile pred sodiščem prve stopnje dane prepozno. Tiste, ki so dopustne, pa so neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Iz zapisnika naroka z dne 31. 1. 2019 (list. št. 86 in 87) izhaja, da je tožnica tega dne tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na viličar A. in viličar B., umaknila. Toženec je z umikom soglašal, sodišče prve stopnje pa je v tem delu s sklepom ustavilo postopek. Ker sta se obe pravdni stranki odpovedali pravici do pritožbe, je taka odločitev pravnomočna. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je o tem delu zahtevka v izreku sodbe vsebinsko odločilo, odločilo preko zahtevka in s tem kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP. Ker je pritožnica na prekoračitev zahtevka v pritožbi opozorila (tretji odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I, v pogledu obeh zgoraj navedenih viličarjev, na podlagi 357. člena ZPP razveljavilo.

7Glede na to, da je bila tožnica tista, ki je predlagala dokaz z vpogledom v najemno pogodbo, ki je bila sklenjena med njo in P., d. o. o. (v nadaljevanju dolžnica), pri tem pa ni trdila, da je ta pri drugi stranki, bi to pogodbo morala predložiti sama (prvi odstavek 227. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato z izdajo sklepa z dne 26. 6. 2019 (list. št. 144), s katerim je tožnico pozvalo, da pogodbo predloži, res kršilo 226. in 227. člen ZPP. Vendar pa ta kršitev ni imela nobenega vpliva na odločitev, saj tožnica, kot pritožnik sam ugotavlja, te pogodbe (kljub pozivu) ni predložila.

8Je pa tožnica v roku, ki ji ga je v sklepu določilo sodišče, predložila dve drugi najemni pogodbi (priloge A35, A36 in A37), katerih vpogleda ni (pravočasno) predlagala. Ker je sodišče prve stopnje oba novo predložena dokaza dopustilo in vpogledalo, pritožnik sodišču utemeljeno očita kršitev 2. in 3. odstavka 60. člena ZIZ v zvezi z šestim odstavkom 65. člena istega zakona. Ta določba namreč tožečo stranko pri navajanju dejstev in dokazov omejuje na tožbo ter pripravljalno vlogo, vloženo v roku, ki ji ga da sodišče zaradi odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Vendar pa tudi ta kršitev ni prerasla v bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje na te (prepozno) predložene listine odločitve ni oprlo.

9Ker je sodišče prve stopnje storjeno kršitev v zvezi z predloženima najemnima pogodbama samo saniralo tako, da ju pri odločitvi ni upoštevalo, pa to posledično pomeni, da je v zvezi s tema dvema dokazoma ravnalo enako kot je ravnalo glede novo (in po presoji sodišča prve stopnje prepozno) predloženih dokazov toženca v vlogah z dne 2. 9. 2019 in 11. 9. 2019. Do neenakega obravnavanja in kršitve 22. člena Ustave zato ni prišlo. Ker predloženih najemnih pogodb ni upoštevalo, pa tudi neupoštevanje toženčeve vsebinske opredelitve do njihove vsebine ter neupoštevanje dokazov, ki jih je toženec v zvezi s tem predlagal (gre za navedbe in dokaze v vlogi z dne 2. 9. 2019), ne pomeni posega v njegovo pravico do izjave.

10Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so bili dokazi (ki jih toženec izpostavlja tudi na več mestih v pritožbi), s katerimi je dodatno dokazoval navedbe iz svoje pripravljalne vloge z dne 15. 2. 2019 (gre za pogodbo o storitvah z dne 5. 2. 2016 - priloga B48; izpis iz registra osnovnih sredstev dolžnice na dan 31. 12. 2015 - priloga B47; elektronsko komunikacijo z dne 26. in 27. 7. 2016 - priloga B50; najemno pogodbo za stroje z dne 2. 1. 2015 - B51, in račun z dne 24. 12. 2015 - priloga B52), predlagani prepozno. Že zgoraj je bilo omenjeno določilo 2. in 3. odstavka 60. člena ZIZ², ki se glede na šesti odstavek 65. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo začne tretji. Gre za specialno pravilo ZIZ, ki izključuje uporabo 286. člena ZPP³. Določilo sicer govori le o tožeči stranki (to je o vlagatelju ugovora - dolžniku, ki je vložil ugovor v smislu 53. člena ZIZ oziroma o tretjem, ki je vložil ugovor tretjega v smislu 64. člena ZIZ), a ne more biti dvoma, da ima pomen tudi za toženo stranko, saj slednjemu v pravdi ne more biti zagotovljenih več (a tudi ne manj) pravic kot jih ima tožeča stranka. Sklicevanje toženca na to, da dopustitev teh dokazov spora ne bi zavlekla, je zato neupoštevno. Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve zgoraj navedenih dokazov ni upoštevalo in se do njihove dokazne vrednosti tudi ni opredeljevalo.

11Zaključek, da je tožnica lastnica zalog, sestavnih delov za sesalce in sesalcev (gre za stvari navedene v izreku pod prvo do vključno sedmo alinejo točke I), je sodišče prve stopnje (kot je mogoče razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe) oprlo na ugotovitev, da je te stvari v okviru svoje dejavnosti - proizvodnje sesalcev in rezervnih delov, proizvedla tožnica. Ugotovilo je namreč, da je imela slednja na naslovu X. cesta, ..., kjer je bil opravljen rubež, svojo poslovno enoto, v kateri je nekje od marca 2016 opravljala zgoraj navedeno dejavnost, dolžnica pa se je ukvarjala le s prodajo. Stvari je imela tožnica ob rubežu tudi v posesti.

12Pritožbeno sodišče v pravilnost povzetih ugotovitev (in v posledični zaključek, da je tožnica na podlagi 57. člena SPZ lastnica zgoraj navedenih stvari) nima pomislekov, saj jih potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo in ocenilo v točki 17 sodbe. Ker je dokazna ocena v tem delu narejena vestno, skrbno in natančno ter ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, jo pritožbeno sodišče sprejema. Razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, ne ponavlja, saj sta stranki z njimi seznanjeni. V nadaljevanju odgovarja le na očitke pritožnika.

13Dvoma v dokazno oceno ne more vzbuditi dejstvo, da je bila K. K. pri dolžnici od 1. 7. 2016 dalje, torej tudi v času pred in po opravljenem rubežu, zaposlena na delovnem mestu „delavec v proizvodnji“. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, dolžnica le z enim delavcem proizvodnje na strojih, ki so se nahajali v proizvodni hali, ni mogla opravljati. Da bi imela dolžnica še kakšne druge delavce, pa v postopku ni bilo ugotovljeno in tega ne trdi niti pritožnica. Neupoštevano je toženčevo sklicevanje na elektronsko sporočilo N. N. (B50) ter pogodbo za postavitev skladiščnega šotora (priloga B48), saj gre iz razlogov, navedenih v točki 10 te odločbe, za prepozno predložena dokaza. Pogodba za postavitev skladiščnega šotora je sicer omenjena na strani 4 odločbe FURS z dne 1. 2. 2017 (priloga B41), a zapis v odločbi izkazuje le to, da je bila sklenjena med dolžnico kot naročnikom in R., d. o. o., kot izvajalcem. Okoliščina, da je bila dolžnica naročnica postavitve šotora, pa tega (ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov in ugotovitev, ki iz njih izhajajo⁴), da se je dolžnica na naslovu X. cesta po marcu 2016 ukvarjala s proizvodnjo sesalcev in njihovih rezervnih delov, ne dokazuje. Enako velja za v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so se ob rubežu v poslovnem prostoru nesporno nahajali tudi stroji, ki so last dolžnice⁵. Nobenega vpliva na dokazno oceno (v pogledu ugotovitve, da je nekje od marca 2016 tožnica tista, ki je na naslovu rubeža opravljala proizvodno dejavnost) ne more imeti niti dejstvo, da je družba O., d. o. o, posamezne stroje odkupila od družbe P. šele po opravi rubeža, saj to ne pomeni, da jih je za proizvodnjo uporabljala dolžnica. Tega ne trdi niti pritožnica, saj v pritožbi sama navaja, da je te stroje, čeprav brez pravne podlage, uporabljala tožnica.

14Ker iz ugotovitev v sodbi ne izhaja, da bi tožnica zgoraj navedene zarubljene stvari izdelala iz tujega materiala, je z izdelavo na njih na podlagi prvega odstavka 57. člena SPZ pridobila lastninsko pravico. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izvršba na te stvari nedopustna, je zato pravilna.

15Odločitev glede preostalih zarubljenih stvari, navedenih v 8. ter 11. do vključno 14. alineji točke I izreka (to je šotora, viličarja in treh strojev za plastiko), pa je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz točke 18 razlogov, oprlo na prvi odstavek 64. člen SPZ⁶. Ugotovilo je, da je tožnica te stvari, v dobri veri, da ima prodajalka zavezovalno in razpolagalno sposobnost, kupila od I. I. s kupno pogodbo z dne 4. 1. 2016 (priloga A25).

16Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da mora biti za pridobitev lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 64. člena SPZ, izpolnjena tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka istega člena. Drugi odstavek 64. člena SPZ namreč določa, da se lastninska pravica pridobi na način iz prejšnjega odstavka samo, če je bila premičnina prodana na javni dražbi; če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika. Da bi tožnica zarubljene premičnine pridobila na enega od opisanih načinov, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodba je torej v tem delu brez razlogov o odločilnih dejstvih. Ker to onemogoča pritožbeni preizkus odločitve, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Ne glede na to, da pritožbi treba ugoditi že zaradi zgoraj navedene kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju opozarja še na nekatere druge pomanjkljivosti izpodbijane odločitve, ki jih pritožba utemeljeno izpostavlja.

18Za pridobitev lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ morajo biti, kot jasno izhaja iz prvega odstavka te določbe, izpolnjeni tudi pogoji po 40. členu SPZ. To pomeni, da je morala biti stvar (med drugim) pridobljena na podlagi veljavnega pravnega posla.⁷ Odgovor na vprašanje, ali je bila kupna pogodba z dne 4. 1. 2016 veljavno sklenjena, je zato za odločitev bistven.

19Toženec je v teku postopka med drugim trdil (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da je bila sklenitev te pogodbe le navidezna⁸ in zato med strankama ni imela nobenega učinka (glej prvi odstavek 50. člena OZ). V zvezi s tem je v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2019, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za pravočasno⁹, opozoril na določene okoliščine, ki po njegovem mnenju dokazujejo njeno navideznost in jih povzema tudi v pritožbi. Gre za navedbe o tem, - da zakoniti zastopnik tožnice J. J. na sestanku s pooblaščencem toženca, ki je bil dogovorjen po rubežu zaradi ugovora, ki ga je v izvršbi vložilo podjetje O., d. o. o., zgoraj navedene pogodbe ni omenil niti predložil, čeprav naj bi bila sklenjena bistveno pred izvedenim rubežem; - da je ugovor tretjega za stvari, ki so predmet te pogodbe, sprva vložila tudi J. J. družba O., d. o. o., kar je, če je bila kupna pogodba res sklenjena in ob upoštevanju, da je obe družbi obvladoval J. J., najmanj nenavadno; - da tožnica ne v ugovoru tretjega ne v tožbi v tem postopku ni navedla te pogodbe kot podlage za pridobitev lastninske pravice in je to prvič storila šele v vlogi z dne 21. 12. 2018, to je skoraj dve leti po rubežu; - da kupnina po pogodbi nikoli ni bila plačana; - da iz registra osnovnih sredstev in poročila o popisu osnovnih sredstev po stanju na dan 31. 12. 2016, ki ju je tožnica priložila tožbi, izhaja, da so bile stvari, ki so predmet kupne pogodbe z dne 4. 1. 2016, v register osnovnih sredstev knjižene naknadno, in sicer kasneje kot stvari z inventarnimi številkami 1 do 4, pri čemer je bila stvar z inventarno številko 4 (Apple Iphone 7) knjižen z datumom nabave 3. 12. 2016. To kaže, da je bil vpis spornih zarubljenih stvari izveden šele po rubežu in za potrebe tega postopka.

20Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do zgoraj povzetih navedb in do ugovora navideznosti pogodbe v sodbi ni opredelilo in tako ni jasno, ali jih je štelo za nerelevantne (in zakaj) ali pa jih je spregledalo. Ker v okvir strankine pravice do izjave sodi tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli¹⁰, je sodišče s svojo pasivnostjo to toženčevo pravico kršilo in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Toženec pa je v teku postopka pred sodiščem prve stopnje veljavnosti sklenjene kupne pogodbe ugovarjal tudi zato, ker na (v spis vloženi) pogodbi ni podpisa zakonitih zastopnikov tožnice, podpis pa je po njegovem mnenju glede na 6. člen pogodbe, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je pogodba sklenjena šele, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki, pogoj za njeno veljavnost. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja s tožencem, da sta se pogodbeni stranki v 6. členu pogodbe dogovorili, da je posebna oblika pogoj za njeno veljavnost (prvi odstavek 54. člena OZ). Obličnosti (podpisu pisne listine) sta namreč stranki dali pomen pogoja za (veljavno) sklenitev pogodbe. Takšno razumevanje pogodbene določbe potrjuje tudi sodna praksa v podobnih primerih.¹¹ Ob upoštevanju navedenega pa se izkaže, da je stališče sodišča prve stopnje, da je nerelevantno, da na predloženi pogodbi ni podpisa tožnice oziroma njenih zakonitih zastopnikov (ker je bistveno, da je bilo doseženo soglasje volj in stvari izročene v posest) materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje bi zato, glede na med pogodbenima strankama dogovorjeno obličnost, moralo ugotoviti, ali je (tudi) tožnica pogodbo podpisala. V točki 25 razlogov je sicer zapisalo, da zadostuje, da vsaka stranka podpiše svoj izvod listine, vendar pa je, v kolikor gre pri tem za ugotovitev, da je do tega prišlo v konkretnem primeru, taka ugotovitev povsem neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tak preizkus pa bi bil nujno potreben, saj tej ugotovitvi pritožnik oporeka in utemeljeno izpostavlja, da zakoniti zastopnik tožnice, ko je bil zaslišan, tega ni izpovedal, niti to ne izhaja iz listin, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s podpisom pogodbe navedlo še to, da jo tožnica lahko kadarkoli podpiše. To sicer drži, a na presojo utemeljenosti zahtevka tak naknaden podpis ne more vplivati, saj je toženec z rubežem in vpisom zastavne pravice v register, na zastavljenih stvareh že pridobil zastavno pravico (prvi odstavek 87. člena ZIZ).

22Sodišče prve stopnje je v zvezi s kupno pogodbo z dne 4. 1. 2016 obravnavalo tudi učinek določbe glede roka za plačilo kupnine¹². Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je, če je rok bistvena sestavina pogodbe (presoje v tej smeri sodišče prve stopnje sicer ni naredilo) in ob ugotovitvi, da kupnina s strani tožnice ni bila plačana (tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo), trditveno in dokazno breme, da je pogodba (na podlagi drugega odstavka 104. člena OZ) ostala v veljavi, na tožnici in ne na tožencu.

23V 2. členu kupne pogodbe z dne 4. 1. 2016 sta pogodbeni stranki določili, da so premičnine v lasti prodajalke, dokler finančne obveznosti niso v celoti poravnane. Toženec je v zvezi s tem trdil, da gre za pridržek lastninske pravice¹³, zaradi katerega, saj kupnina ni bila plačana, lastninska pravica ni prešla na tožnico. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo iz dveh razlogov. Prvi razlog je dejstvo, da podpis kupca (to je tožnice oziroma njenih zakonitih zastopnikov) ni bil overjen, pridržek lastninske pravice proti tožencu pa (ob smiselni uporabi drugega odstavka 520. člena OZ) po mnenju sodišča prve stopnje ne učinkuje. Drugi razlog pa je našlo v dejstvu, da tudi v primeru, da bi bil ugovor utemeljen, to ne bi pomenilo, da je lastnica stvari dolžnica, ampak bi bila njihova lastnica še vedno prodajalka. Pritožbeno sodišče takšnim razlogom ne more slediti.

24Drugi odstavek 520. člena OZ, ki obličnost predpisuje le za učinek pridržka proti kupčevim upnikom, je izjema od splošnega pravila. Ker gre za izjemo, je ni dopustno široko razlagati in širiti njene uporabe na osebe, ki jih drugi odstavek 520. člena OZ ne zajema. Na lastninski pridržek se zato toženec (ki ni tožničin upnik, ampak, ob upoštevanju tožničinih trditev glede sklenjenih pravnih poslov, upnik pravne prednice prodajalke) lahko sklicuje in trdi, da tožnica (še) ni lastnica zarubljenih stvari. Tudi ne drži, da utemeljen ugovor pridržka lastninske pravice na odločitev ne more vplivati. Če bi na podlagi veljavnega pridržka lastninske pravice sodišče zaključilo, da je lastnica zarubljenih stvari še vedno prodajalka, to, kot pravilno opozarja pritožnik, pomeni, da tožnica, ki mora izkazati, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo, te pravice ni izkazala. Tudi v zvezi s tem ugovorom je zato odločilno, 1. ali je bila pogodba (in s tem tudi pridržek lastninske pravice) veljavno sklenjena, in 2., ali je bila kupnina plačana.

25Glede na to, da se tožnica v odgovoru na pritožbo sklicuje na prvi odstavek 60. člen SPZ (ki določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja) in poudarja, da so bile zarubljene stvari v njeni posesti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje še to, da za pridobitev lastninske pravice zgolj izročitev stvari v posest ne zadošča. Pravilo 40. člena SPZ, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, se namreč nanaša tako na nepremičnine kot premičnine. V skladu s to določbo se zato za veljaven prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pravni naslov in razpolagalna sposobnost sta splošna pogoja, in ima le sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev pri premičninah drugačno vsebino kot pri nepremičninah.¹⁴

26Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato v utemeljenem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka glede platnenega gumiranega gospodarskega šotora 32x15x5m z alu konstrukcijo; viličarja C.; stroja za plastiko s pripadajočo opremo D.; stroja za plastiko E. in stroja za plastiko F. ter v točki III izreka glede stroškov postopka na podlagi 354. člena ZPP in prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo in odločilo, da se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

27Za (delno) razveljavitev se je odločilo zato, ker kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP po naravi stvari ne more samo odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov za sprejeto odločitev. Poleg tega bo sodišče prve stopnje, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravice do izjave tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo¹⁵, to napako hitreje saniralo. Vse dokaze je namreč že izvedlo in jih bo moralo le ponovno oceniti oziroma po potrebi ponovno izvesti le posamezen dokaz. Pritožbeno sodišče bi za razliko od tega, zaradi načela neposrednosti, moralo ponoviti vse dokaze (torej zaslišati tudi priči N. N., L. L. in zakonite zastopnike strank), kar bi bilo stroškovno in časovno za stranki bistveno bolj obremenjujoče. Enako velja za odpravo kršitve pravice do izjave. Če bo sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za trditve, ki lahko vodijo k sklepu o navideznosti pogodbe, bo tudi glede tega dokazni postopek lahko izvedlo hitreje in z manjšimi stroški kot pritožbeno sodišče. Ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje zato v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne bo huje poseglo.

28Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju odpraviti storjene postopkovne kršitve ter ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč ugotoviti posamezna manjkajoča dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo, nato pa v zadevi ponovno odločiti. Podrobnejši napotki glede na predhodno obrazložitev po mnenju pritožbenega sodišča niso potrebni.

29Pritožbeno sodišče še dodaja, da se do ostalih pritožbenih navedb in njihove utemeljenosti ne opredeljuje, saj to v tej fazi postopka ni smiselno.

30Ker je bila odločba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper sklep (druga alineja I. točke izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Tožnica je za iste stvari zahtevala tudi ugotovitev nedopustnosti izvršbe I 113/2016. Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločitev v pritožbenem postopku ni izpodbijana.
² Drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ se glasita: „(2) V postopku iz prejšnjega člena mora dolžnik istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi. (3) Nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo.“
³ Glej odločbo VS RS II Ips 141/2009 ter odločbo VSL II Cp 4888/2010.
⁴ Glej točko 17 izpodbijane sodbe.
⁵ Stroji, ki jih toženec omenja v pritožbi, so bili predmet javne dražbe v stečajnem postopku dolžnice (glej prilogo C12).
⁶ Prvi odstavek 64. člena SPZ se glasi: „Lastninska pravica na premičnini se pridobi, tudi če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega zakona.“
⁷ Med prenosnikom in pridobiteljem je moral biti poleg veljavnega pravnega posla sklenjen tudi razpolagalni posel in stvar izročena pridobitelju drugače kot s posestnim konstitutom (tretji odstavek 64. člena).
⁸ Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz (na primer zapis) sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju sami. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti in je zato njuna pravnoposlovna volja le zaigrana (M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 361).
⁹ To posredno izhaja iz razlogov v točki 9. Pritožbeno sodišče glede na ugovor tožnice v odgovoru na tožbo, da gre za prepozne trditve, pojasnjuje, da je tožnica kupno pogodbo z dne 4. 1. 2016 prvič omenila v svoji vlogi z dne 21. 12. 2018 (list. št. 70), listino pa je predložila še kasneje. Ker je sodišče prve stopnje navedbe in predložen dokaz štelo za pravočasen (glej razloge v točki 20 izpodbijane sodbe), je ravnalo pravilno, ko je kot pravočasne upoštevalo tudi toženčeve navedbe v zvezi s to pogodbo, ki jih je podal v vlogi z dne 18. 1. 2019 in 12. 2. 2019, saj bi sicer prišlo do kršitve toženčeve pravice do izjave in neenakega obravnavanja strank.
¹⁰ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97.
¹¹ Glej odločbo VS RS II Ips 648/95 (v tej zadevi je sodišče presojalo pogodbeno določbo, da pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank in ko prodajalec sodno overi svoj podpis na pogodbi) in II Ips 109/2015 (v tej zadevi je bila predmet presoje določba, da pogodba začne veljati z dnem podpisa obeh strank).
¹² V 3. členu pogodbe je zapisano, da kupnina znaša 260.000 EUR, da znaša rok za plačilo 15 dni od podpisa pogodbe, v primeru neplačila pa se pogodba razveljavi.
¹³ Pridržek lastninske pravice je v svoji klasični obliki prenos lastninske pravice pod odložnim pogojem plačila celotne kupnine. Kupec pridobi lastninsko pravico na stvari šele takrat, ko je kupnina v celoti plačana.
¹⁴ Glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 307.
¹⁵ Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, ali je tožnica podpisala kupno pogodbo; ali je plačala kupnino in ali je tožnica izkazala, da je prodajalka, če kupnina ni bila plačana, pogodbo vzdržala v veljavi. Prav tako ni ugotavljalo okoliščin, ki jih za pridobitev lastninske pravice predpisuje drugi odstavek 64. člen SPZ.