40. člen SPZ

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet izročilne pogodbe (in tudi kupoprodajne pogodbe), na katero se sklicuje tožnik, jasno opredeljen kot 5-sobno stanovanje v prvem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami v izmeri 198,78 m2. Površina celotnega podstrešja meri 157,70 m2. Že iz splošnega, jezikovnega in življenjskega razumevanja pomena pritikline na podlagi te primerjave logično izhaja, da predmet pogodbe oz. pritiklina k stanovanju ni moglo biti celotno podstrešje. Tožnik neutemeljeno pritožbeno zamegljuje, da je potem nejasno, kako je lahko ravno na podlagi izročilne pogodbe pridobil podstrešni prostor št. 29, ko pa sodišče razlaga, da podstrešje v izročilno pogodbo ni bilo vključeno. Sodišče namreč v svoji obrazložitvi nikoli ni izključilo, da je del podstrešja zajet s pojmom pritiklin k dotičnemu stanovanju (kljub temu, da podstrešje samo v pogodbi ni izrecno omenjeno). Poleg tega več dokumentov potrjuje, da se je podstrešje v preteklosti uporabljalo in razdeljevalo po delih.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Temeljno določilo SPZ, ki se nanaša na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, je 40. člen SPZ. V skladu s tem določilom se za prenos lastninske pravice zahteva: (1) veljaven pravni naslov, (2) sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, in (3) razpolagalna sposobnost prenosnika. Za uspešen prenos lastninske pravice morajo biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji kumulativno. Z "drugimi pogoji, ki jih določa zakon" je po SPZ mišljen pridobitni način v ožjem pomeni besede. V zvezi s pridobitnim načinom je glede premičnin v prvem odstavku 60. člena SPZ kodificirano tradicijsko načelo, po katerem prenosnik pridobitelju stvar izroči v posest. Domneva se, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik (drugi odstavek 11. člena SPZ). Register neposestnih zastavnih pravic nima značilnosti uradne evidence vseh stvarnopravnih razmerij glede določene premične stvari, kar je značilno za zemljiško knjigo glede nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela dolžnica premičnine v posesti na podlagi obligacijsko pravnega razmerja, torej kot najemnica poslovnega prostora (gostinskega lokala), ne kot njihov

Dobrovernost je poleg odplačnosti poglavitna predpostavka, ki opravičuje pridobitev lastninske pravice s strani pridobitelja in s tem izgubo lastninske pravice na strani lastnika, ki za pridobitev praviloma sploh ne ve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dobro vero tožnika ob nakupu avtomobila. Glede na dejstvo, da vozilo ni bilo odtujeno, saj ga je odpeljal dejanski lastnik, sam tožnik pa lastninske pravice na vozilu ni pridobil, pogoji za izplačilo zavarovalnine niso izpolnjeni.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Prepoved odtujitve in obremenitve vozila se skladno z določbami ZIZ ne zaznamuje v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, temveč v registru, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (1. točka prvega odstavka 273. člena v zvezi s tretjim odstavkom 81. člena ZIZ). Prenosnik lastninske pravice mora tudi v primeru simbolične izročitve pridobitelju omogočiti, da začne izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj pregled podatkov v evidenci registriranih motornih vozil (ne glede na naravo evidence) navedenega ne more omogočiti. Premoženjska škoda sama po sebi še ne pomeni težko nadomestljive škode, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Za premoženjsko škodo je namreč mogoče dobiti denarno nadomestilo (odškodnino). Tožnik bi moral zato navesti in dokazati konkretne okoliščine, zaradi katerih bo škoda, ki grozi, pomenila breme, ki bo pozneje težko nadomestljivo.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila najemna pogodba z dne 15. 10. 2016 za najem stanovanjske hiše v lasti tožnikov, sklenjena za določen čas enega leta, to je do dne 15. 10. 2017, in da slednja ni bila podaljšana. Toženec zato s svojo družino nezakonito uporablja nepremičnino tožnikov. Toženec bi moral v skladu z določbo 95. člena člena SZ-1, v roku 30 dni pred prenehanjem sklenjene najemne pogodbe za določen čas, tožnikoma predlagati sklenitev aneksa k najemni pogodbi (95. člen SZ-1) zaradi podaljšanja najema. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede ugovora tožencev v zvezi z možnostjo konvalidacije kupne pogodbe zaradi izvedenih plačil po prenehanju najemnega razmerja, in sicer da bi morala biti kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki bi vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na kupca (razpolagalni posel), sklenjena v pisni obliki. Odločitve sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da sta tožnika izpraznitev nepremičnine zahtevala šele v letu 2023, saj lahko v skladu z drugim odstavkom 111. člena SZ-1 lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču spl

O pričakovalni pravici, temelječi na utemeljenih pričakovanjih, lahko govorimo, ko je nastanek lastninske pravice odvisen izključno od ravnanja v sferi pričakovalca. Ne zadošča torej, da zgolj overi svoj podpis na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč mora prodajalec kupcu tudi omogočiti, da to listino tudi uporabi - da se lahko izključno po svoji volji samo še vknjiži kot lastnik nepremičnine.

Pravnoposlovni pridobitelj posameznega dela v etažni lastnini hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu pridobi tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ne glede na to je pravni naslov za pridobitev te solastninske pravice pravni posel in ne zakon. Pridobitev je izvedena - pridobitelj vstopi v lastninskopravni položaj odsvojitelja. Če odsvojitelj ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ima pridobitelj na razpolago izpolnitveni ali/in odškodninski zahtevek. Tudi v položaju iz 34. člena ZVKSES kupec ne pridobi solastninske pravice na skupnih delih na izviren način, ampak z vknjižbo. Splošni pogoji zgolj nadomestijo funkcijo akta o oblikovanju etažne lastnine, ne nadomestijo pa vknjižbe. Parkirni prostori niti po zakonski opredelitvi niti po naravi stvari ne sodijo neogibno med skupne dele stavbe.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec. Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnj

Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko. Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščiti

Predmet tožbenega zahtevka, oblikovan po pozivu sodišča, podanem v okviru materialnoprocesnega vodstva, je ustrezno in določno opredeljen, zato tudi ni podlage za zavrženje tožbe. Glasi se na naložitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila toženi stranki, s čimer je tožeča stranka primerno zasledovala pravno varstvo po pridobitvi perfektne listine za vknjižbo lastninske pravice na v pogodbi določeni nepremičnini, to je po overitvi toženčevega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Tožeča stranka namreč s takšno perfektno listino ne razpolaga.

Z Dogovorom sta se toženka in njen takratni zunajzakonski partner zavezala priskrbeti stanovanje tožniku. Gre za obveznost zunajzakonskih partnerjev v razmerju do tretje osebe in ne za medsebojni dogovor o urejanju premoženjskih razmer. Poimenovanje pravnega posla ni bistveno, ampak njegova vsebina. Vsebina Dogovora pa jasno izraža toženkino obveznost. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, jasnim jezikovnim pomenom vsebine Dogovora ni mogoče pripisati drugačnega pomena ali posledice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je Dogovor nedoločen ali nedoločljiv, saj iz njega jasno izhaja, da toženka in tožnikov brat A. A. kupita stanovanje v vrednosti 8 mio SIT, da vzame kredit toženka in da se po plačilu kredita stanovanje prepiše na tožnika. Za presojo veljavnosti sklenjenega Dogovora ni bistveno, da je bilo kupljeno stanovanje nekoliko dražje.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v obstoj dolgoletne posesti tožencev, kar pa za pridobitev lastninske pravice še ne zadošča. Obljuba nima za posledico prenosa lastninske pravice. Pravo namreč golega upanja oziroma pričakovanja na pridobitev lastninske pravice ne ščiti. Toženci pravnega naslova niso izkazali, zato je že iz tega razloga izključeno priposestvovanje.

V našem pravu velja načelo kavzalnosti, kar pomeni, da je razpolagalni posel (vknjižbeno dovoljenje) veljaven le, če se nanaša na veljaven zavezovalni posel, to je posel, s katerim se ena stranka pogodbe zaveže na drugo stranko prenesti neko pravico.

Ker je pravna prednica tožnikov pridobila lastniško pravico na delu nepremičnine s priposestovanjem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke pridobile lastninsko pravico na izviren pridobitni način.