55. člen OZ

Pritožbeno sodišče resno dvomi v pravilnost ugotovitve, da etažni lastniki niso vedeli, o čem so glasovali, oziroma da niso izglasovali (niti) nižje izmed obeh ponudb, do česar bi pripeljala že uporaba pravil o dokaznem bremenu. Namreč, ker se je moglo glasovati bodisi o višji bodisi o nižji tožničini ponudbi in če tožnica ne uspe dokazati, da se je glasovalo o višji, potem se je pač o nižji. O tem, katere postopkovne nedoslednosti pri odločanju etažnih lastnikov pomenijo takšno oblikovno hibo, da je treba zato izreči ničnostno sankcijo v smislu prvega odstavka 55. člena OZ, se sodna praksa še oblikuje. Če je toženka vedela za odločanje oziroma potek glasovanja in imela v njem realno možnost sodelovati (ki jo je izkoristila, ko je odrekla soglasje), tako sprejeti sklep etažnih lastnikov ne more biti ničen zaradi kršitve pravil o obliki (prvi odstavek 55. člena OZ).

Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.

Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila.

Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa. Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.

Drži sicer, da mora biti skladno s prvim odstavkom 27. člena OZ v zvezi z 52. členom OZ ponudba za nakup nepremičnine pisna. Po prvem odstavku 27. člena OZ namreč v primeru, če je obličnost predpisana za veljavno sklenitev pogodbe, velja ta oblika tudi za veljavno dajanje ponudbe. Člen 52 OZ pa za sklepanje pogodb pri prenosu lastninske pravice ali ustanavljanju drugih stvarnih pravic na nepremičninah zahteva pisno obliko. Vendar pa višje sodišče soglaša z novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba glede vprašanja, kakšne so civilne sankcije, če izjava je izjava volje dana v ustni obliki, tudi v zvezi s ponudbo upoštevati teleološko interpretacijo določbe prvega odstavka 55. člena OZ. Kljub temu, da je višje sodišče pritožbi ugodilo že zaradi preuranjenosti zaključka sodišča prve stopnje, da je neutemeljen dolžničin ugovor neobstoja upničine terjatve, se v nadaljevanju opredeljuje tudi do pritožbenih navedb glede tistega dela razlogov napadenega sklepa, ki se nanašajo na presojo pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, (alternativno) določenih v drugem oziroma tretjem odstavku 272. člena ZIZ. Ena od predpostavk iz drugega oziroma tretje

Predpostavka za veljavnost ustno sklenjene pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini je torej izpolnitev vsaj pretežnega dela pogodbenih obveznosti. V danem primeru bi moralo biti dokazano plačilo kupnine in prenos nepremičnine v posest. Ne eno ne drugo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi ni dokazano.

Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Pogodba o brezplačni ustanovitvi služnosti zavezuje le lastnika služečega zemljišča dovoliti dostop preko njegovega zemljišča, medtem ko na strani lastnika gospodujočega zemljišča - služnostnega upravičenca ni nobene nasprotne zaveze (na primer plačilo za uporabo služnostne poti, kot je to pri plačljivih služnostih).

Predlog se zavrne.

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka. Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče str

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ki ob sklicevanju na 58. člen OZ trdi, da je prišlo do konvalidacije pogodbe. Skladno s tem določilom je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Ker to velja tudi za spremembo pogodbe, je dogovor pravdnih strank, da toženki v obdobju epidemije ne bo treba plačevati najemnine, veljaven.

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ). Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov". Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjs

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je nična iz razloga, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki notarskega zapisa.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in skrbni oceni vseh dokazov prepričljivo ugotovilo, da je bila med strankami dejansko dogovorjena kupnina 19.000,00 EUR, ki je bila v celoti poravnana, tožencema pa je bilo izstavljeno tudi vknjižbeno dovoljenje.

V skladu s 1013. členom OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Da je zadoščeno temu pogoju obličnosti iz omenjenega člena, mora banka kot kreditodajalec (in hkrati gospodarski subjekt) poroka, ki je posameznik, pred podpisom pogodbe na nedvoumen način seznaniti z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti oziroma izkazati večjo skrbnost, sicer je takšna pogodba v skladu s 55. členom OZ nična. Namen pisnosti oziroma omenjene (strožje) obličnosti je v varstvu poroka pred nepremišljenim podpisom poroštvene izjave.

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je Aneks ničen, ker je z njegovim podpisom tožena stranka prevzela obveznosti v nasprotju s prisilnimi predpisi o obremenjevanju občinskih proračunov, konkretno v nasprotju z določbo 51. člena ZJF. Po presoji višjega sodišča navedena določba ZJF ne daje nobene podlage za sklep, da ima zaveza v nasprotju s konkretno določbo posledico ničnost take zaveze. ZJF take sankcije ne predpisuje, prav tako pa je glede na naravo ničnostne sankcije kot skrajne sankcije po presoji višjega sodišča sankcija ničnosti v konkretnem primeru nesorazmerna.

Res je, da sta se pravdni oziroma pogodbeni stranki z gradbeno pogodbo dogovorili, da bosta v primeru dodatnih del ali spremembe dogovorjenih del sklenili (pisni) aneks k tej pogodbi, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda pritožbeno nesporno dejstvo, da je pisna oblika gradbene pogodbe in posledično tudi vse njene spremembe ali dopolnitve prepisana zgolj v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako iz gradbene pogodbe ne izhaja, da sta pogodbeni (pravdni) stranki posebno obliko za dodatna dela dogovorili kot pogoj za veljavnost aneksa, zato je sklicevanje toženca na določbo drugega odstavka 55. člena OZ neutemeljeno.

Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.