50. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da med tožnikom in toženko ni bilo nobenega veljavnega dogovora, saj je poslu umanjkala oblika notarskega zapisa? - Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko se v sodbi ni opredelilo do navedb tožnika o tem, da je toženka pristopila k dolgu, ki ga je do tožnika imela stranska intervenientka? - Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo na način, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ter zadeve ni vrnilo v novo sojenje?

Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).

Sklepanje posla s "slamnatim možem" ne gre povsem enačiti z navideznim, simuliranim pravnim poslom. Tako starejša kot tudi novejša literatura jasno razlikujeta med obema vrstama pravnih poslov. Posel s slamnatim možem teorija enotno razume kot načeloma veljaven, in sicer celo, če pogodbena stranka ve, da "slamnati mož" sklepa pravni posel zgolj zato, da bo učinke tega pravnega posla prenesel na tretjo osebo. Takšen pravni posel ni navidezen in ni neveljaven. Gre zgolj za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu sicer ni izrecno urejena. Ni pa nedovoljena, kar priznava tudi sodna praksa (odločba VS RS III Ips 427/2003). Del teorije sicer opredeljuje pogodbo s slamnatim možem kot relativno subjektivno obliko simulacije, kjer denimo resnični kupec stvari, ki je predmet prodaje, ne sme kupiti. A opozarja se, da se morajo pri tej vrsti simulacije vsi udeleženci dogovoriti, da pogodba učinkuje v razmerju do prikritega pogodbenika, ne pa v razmerju do slamnatega moža.

V primeru, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov, ti ne morejo biti hkrati opredeljeni kot navidezni in kot del nedovoljenega davčnega izogibanja. Navedeno pa ne preprečuje ugotovitve, da je v sklopu širšega ravnanja davčnega zavezanca nastalo oboje. Ob tem pa je od presoje v konkretnem primeru odvisno, katero od nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je preprečilo pravilno in zakonito naložitev davka. Če so eden ali več pravnih poslov navidezni, je treba najprej identificirati in ustrezno opredeliti prikrite pravne posle, ki jih ti navidezni pravni posli prikrivajo. Te prikrite pravne posle (če so veljavni skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ) pa je mogoče obdavčiti skladno s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, če je bila prav s sklenitvijo enega ali več navideznih pravnih poslov preprečena pravilna in zakonita naložitev davčne obveznosti. Če pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi ugotovitev nastanka (od tega ločene) umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju, ki je bila ključna za zagotovitev nedovoljene davčne ugodnosti, potem jo je treba obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in uporaba tretjega odstavka istega člen

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

Dokazno breme navideznosti darilne pogodbe in tega, da je dejansko šlo za prodajno pogodbo in torej za drugačno pogodbeno voljo pogodbenih strank, je bilo na tožniku. V zvezi s tem so bile za presojo obstoja takega dogovora in za oceno verodostojnosti tožnikove izpovedbe pravno pomembne tudi okoliščine sklepanja zatrjevanega dogovora. Pritožnik se tako neutemeljeno zavzema za stališče, da to, kdaj in v kakšni obliki sta se z zapustnikom dogovorila glede odkupa nepremičnin, ni pomembno. Neutemeljeno je tudi njegovo izpostavljanje neverjetnosti daritve celotnega premoženja s strani zapustnika in plačila zapustnikovih obveznosti s strani tožnika, glede na to, da naj bi imela slab odnos. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, naj bi do poslabšanja odnosa med njima prišlo šele po sklenitvi darilne pogodbe. Za presojo obstoja dogovora o odplačnosti, do katerega naj bi prišlo pred sklenitvijo darilne pogodbe, vsebina njunega odnosa po sklenitvi te pogodbe ni pravno pomembna.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj. Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili navidezno pogodbo, katero sta sicer sklenili v pravilni obliki - notarskem zapisu, saj je šlo za pogodbo med zakoncema, namen katere pa je bil zgolj izigrati upnike oz. zaščititi nepremično premoženje, saj se zaradi vpisane hipoteke iz premoženja tožnice ne bodo mogli poplačati. Sodišče druge stopnje je iz izreka izpustilo del tožbenega zahtevka "na podlagi katere bo naslovno sodišče zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lendavi naložilo oziroma odredilo izbris hipoteke, ki izhaja iz notarskega zapisa SV 662/11, z dne 14. 10. 2011, notarke A. A.", saj se vpis v zemljiško knjigo opravi na predlog stranke in ne sodišča (prvi odstavek 46. člena ZZK-1), slednje pa na samo vsebino izreka sodbe ni vplivalo.

Preden je sodišče prve stopnje lahko odločilo o glavni stvari (ali se kmetija A. upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine), je moralo predhodno razrešiti vprašanje, ali sporna darilna pogodba predstavlja darilo ali prikriti odplačni pravni posel, pri čemer dejstvo, da je bila darila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, na to ne vpliva, niti ne vplivajo na to presojo prekluzivni roki določeni v 99. členu OZ. Četudi pravdne stranke niso bile stranke sklenjene darilne pogodbe, ima presoja (ne)veljavnost darilne pogodbe pravne učinke samo v tej pravdi in v zapuščinskem postopku, ko se bo ugotavljala obračunska vrednost zapuščine in na tej podlagi višina izplačil njunim dedičem, h katerim bo zavezana tožnica. Na pravice in obveznosti B. B. kot lastnika zaščitene kmetije A. navedeno ne bo v ničemer vplivalo. Ker tožnica uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek (neobstoj darila), je moralo sodišče prve stopnje skladno z določili 181. člena ZPP ugotoviti, ali ima pravni interes zanj. Ta je podan, če tožeča stranka izkaže, da bo, če bo njenemu zahtevku (vsaj delno) ugodeno, imela določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Obstajati mora tožnikova negoto

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedena delitev skupnega premoženja ne nasprotuje prisilnim prisilnim predpisom in moralnim načelom ter posledično ni nična (86. člen OZ). Določbe DZ na katere se sklicuje pritožba (68. člen, 71. člen in 74. člen DZ) so namreč uporabljive le, kadar sodišče na predlog enega od zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev v okviru pravdnega postopka ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem, ne pa tudi kadar bivša zunajzakonska partnerja skupno premoženje razdelita na podlagi sporazuma, kot je bilo to v danem primeru.

Pri tehtanju zatrjevanj toženca o tem, da pravdni stranki nista želeli skleniti darilne pogodbe, oziroma, da sta sklenili navidezno pogodbo, je potrebno upoštevati, da imajo notarski zapisi večjo dokazno moč kot navadne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.

Eno glavnih načel javnega naročanja je omogočiti konkurenco med ponudniki in naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel (prim. tretji odstavek 5. člena ZJN-3). V takem primeru je imela prva toženka kot ponudnica že v postopku oddaje javnega naročila možnost vložiti zahtevek za revizijo in uveljavljati kršitve določb zakona o javnem naročanju ali kasneje uveljavljati ničnost pogodbe iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, na katerega se v pritožbi prav tako sklicuje. Pri navidezni pogodbi je med strankama soglasje o navideznosti. Kdor uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana, kar pomeni, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Da tožnica vztraja pri veljavnosti podizvajalske pogodbe, izhaja že iz dejstva, da je vložila to tožbo.

Dejstvo, da je v prodajni pogodbi naveden napačen TRR ne dokazuje, da gre za navidezno pogodbo. Za pravilno kvalifikacijo predmetne Prodajne pogodbe kot navidezne bi bila potrebna dejanska ugotovitev, da prodajalka (v času sklepanja te pogodbe) ni imela namena odsvojiti predmetne nepremičnine oziroma prenesti lastninske pravice na kupca. Poleg navedenega bi bila potrebna tudi ugotovitev, da v času sklenitve predmetne Prodajne pogodbe tudi kupec ni imel namena pridobiti lastninske pravice na obravnavani nepremičnini. V konkretnem primeru pa iz dejanskega stanja izhaja, je bila predmetna Prodajna pogodba izvršena in prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini iz prodajalke na kupca vpisan v zemljiško knjigo. Nadaljnje razpolaganje s predmetno nepremičnino ne predstavlja objektivne okoliščine oziroma indica, ki bi kazal na navideznost posla. Zapisnik je procesni akt, izdan v davčnem postopku, v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami davčnega organa. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če

Dejanske okoliščine konkretnega primera niso enake z dejstvi, ki so bila predmet odločanja v sklepu VS RS II Ips 92/2020, kjer je bilo ugotovljeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala prvina tveganosti, ker je bil čas smrti pokojne negotov, da pokojna in prvo toženka nista vedeli, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti ter da dejstva ne potrjujejo, da bi se pokojna in prvo toženka ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je v pogodbi prevladal darilni namen.

Res je sicer, da je bila tožnica pri sklepanju (fiktivne) prodajne pogodbe nedobroverna oziroma je ravnala nepošteno. A nepošteno je ravnal tudi toženec, saj je aktivno sodeloval pri izogibanju plačila davkov s strani tožničinega moža. Zato v takšnih okoliščinah ne bi bilo primerno uporabiti drugi odstavek 87. člena OZ.

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom