54. člen OZ

Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala. Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Posebna oblika se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva. Kljub temu, da je med strankama obstajal dogovor o pisni obliki najemne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavno sklenitev, slednje pa ne izhaja niti iz poteka sklepanja najemne pogodbe, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila predmet najema še preden je le-ta podpisala najemno pogodbo. Stranki sta tako veljavno sklenili najemno pogodbo že s samim soglasjem o bistvenih sestavinah, hkrati pa nase prevzeli obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko. Tožena stranka bi morala, če je imela ob koncu obdobja najema voljo po prenehanju najemnega razmerja, vrniti predmet najema, oziroma bi morala svojo voljo po prenehanju jasno sporočiti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vse do 7. 6. 2021 tožena stranka tožeči stranki na elektronska sporočila ni odgovarjala. Ker hkrati tudi tožeča stranka ni zahtevala vračila priklopnega vozila, je iz takšnega ravnanja razvidna volja obeh pravdnih strank do podaljšanja najemnega razmerja.

Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki 22. 12. 2020 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik kot posojilodajalec tožencu kot posojilojemalcu posodil 6.000,00 EUR. Pisna posojilna pogodba, overitev toženčevega podpisa pri notarju, izostanek toženca iz (edinega) naroka, toženčevo pavšalno izpodbijanje obstoja obligacijskega razmerja brez dokaznih predlogov, so okoliščine, ki potrjujejo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava.

Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v ob

Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno opredelilo kot trajno dolžniško razmerje sklenjeno za določen čas. Prenehanje takšnega razmerja pa ureja 332. člen OZ, po katerem trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Predčasno prenehanje takšnega pogodbenega razmerja pa je vedno možno ob soglasju obeh strank. Gre za izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Glede same obličnosti sporazumne razveze pogodbe je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za veljavnost razveze Pogodbe posebna pisna oblika ni bila potrebna. Samo dejstvo, da je bila Pogodba, za katero sicer ni zakonsko predpisana posebna oblika, sklenjena v pisni obliki, ne pomeni, da morajo biti tudi vse kasnejše spremembe, dogovori, razveza sklenjeni v isti obliki.

Po presoji višjega sodišča potrditev toženčevih obračunov v višini, ki jo je obračunal toženec, s strani osebe, ki je bila v Okvirnem sporazumu izrecno navedena kot predstavnik tožeče stranke, ki skrbi za obračun stroškov in ki je v zvezi s toženčevim delom ves čas komunicirala s tožencem, nedvomno pomeni ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je obstajala volja tožeče stranke, da sprejme višino postavk v toženčevem obračunu.

Glede na to, da se tožnica sklicuje na prvi odstavek 60. člen SPZ (ki določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja) in poudarja, da so bile zarubljene stvari v njeni posesti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za pridobitev lastninske pravice zgolj izročitev stvari v posest ne zadošča. Pravilo 40. člena SPZ, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, se namreč nanaša tako na nepremičnine kot premičnine. V skladu s to določbo se zato za veljaven prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pravni naslov in razpolagalna sposobnost sta splošna pogoja, in ima le sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev pri premičninah drugačno vsebino kot pri nepremičninah.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec odgovarja za stvarno napako na avtomobilu, kljub v pogodbi vsebovani klavzuli videno - kupljeno, ker je skladno z drugim odstavkom 466. člena OZ ugotovilo, da je bila tožencu napaka znana, pa o tem tožnice ni obvestil.

Toženec pred prvim narokom za glavno obravnavo dodatnih del po računu 2-3 sploh ni prerekal. Šele v pripravljalni vlogi, ki jo je pritožnik vložil po odvetnici na samem naroku, so bila tudi po vsebini prerekana dela, ki jih tožnik uveljavlja kot dodatna dela. Zato je tožnik, ko je v odgovoru na to pripravljalno vlogo nato dodatna dela konkretiziral, to storil pravočasno in sodišče prve stopnje je to vlogo tudi povsem utemeljeno upoštevalo. Pritožnik nima opore v ZPP za argumente, da je tožnika ves čas zastopal odvetnik, zato bi moral vsa dejstva zatrjevati najkasneje na naroku samem, ter še, da je sodišče dalo tožniku predolg rok (15 dni) za odgovor na toženčevo vlogo. Pisnost pogodbe je bila določena v dokazne namene in ne kot pogoj veljavnosti.

Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.

Če neko dejstvo med strankama ni sporno, potem zadostuje, da ga sodišče kot takega ugotovi, ne da bi v zvezi s tem še izvajalo dokazni postopek in nesporna dejstva posebej obrazložilo.

Tožnik bi ob izdaji izpisnice lahko predvidel, da se igralec v njegov klub ne bo želel vrniti. Tovrstnemu riziku bi se lahko izognil že ob podpisu izpisnice, s sklenitvijo pisnega dogovora, ki mu bi olajšal dokazovanje zatrjevanih dejstev. Ali je bil takšen dogovor sklenjen, je stvar dokazne ocene, pri čemer je dokazno breme na tožniku.

Četudi je tožnik kot pravni laik po lastnih navedbah zmotno domneval, da za plačevanje provizij obstaja njemu neznana podlaga, to še ne pomeni, da je provizije plačeval v zmoti. V konkretnem primeru pa tudi sicer ni mogoče govoriti o zmoti, saj je bilo tožniku pojasnjeno, zakaj plačuje provizijo, tudi sam pa je izpovedal, da je vedel, da jo plačuje.

Kljub pozivom tožene stranke na izjasnitev, tožeča stranka trditev, ki bi utemeljevale obstoj pasivne legitimacije tožene stranke za plačilo dodatnih del, ni podala. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti. Za izdajo predhodne odredbe upniku ni potrebno izkazati ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo uveljavitev terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena, temveč zadostuje že verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za njeno uveljavitev.

V obravnavanem primeru zapis v členu 3 pogodbe po svoji vsebini ni le dogovor o kupnini in načinu izpolnitve pogodbe (plačilu kupnine) s strani tožene stranke, pač pa tudi pobotnica o delni izpolnitvi - plačilu oziroma prejemu vtoževanega prvega in drugega dela kupnine v gotovini.

V primeru zavrnjenih dokazov je šlo za listine in elektronska sporočila, shranjena na računalniku, ki se je od začetka postopka nahajal v posesti tožeče stranke in je njihovo nepredložitev pripisati le dejstvu, da se zakoniti zastopnik ni pravočasno spomnil, da se ti dokumenti nahajajo na njegovem starem računalniku. Za takšen spregled ni najti razumnega razloga, saj je bilo tožeči stranki ves čas znano, iz katerega obdobja izvirajo te listine in zato tudi, na katerem računalniku bi se utegnile nahajati. Res je, da se za sklenitev obligacijsko pravne pogodbe ne zahteva nikakršna oblika. Vendar pa sta obe pravdni stranki jasno izkazovali namen, da bosta, v kolikor bodo pogajanja uspešna, sklenili pisno pogodbo, saj je prav s tem namenom tožeča stranka toženi stranki v podpis ponudila več različnih osnutkov pogodbe, ki jih je tudi sama podpisala. Nesporno dejstvo, da tožena stranka ni podpisala nobenega od osnutkov, ki jih je tožeča stranka posredovala v podpis, pač ne podpira trditve tožeče stranke, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin posla.

Kadar pogodbeni stranki veljavnost pogodbe pogojita z njeno obličnostjo, je za presojo veljavnosti pogodbe v nadaljevanju odveč ugotavljati, kakšen namen sta pri tem zasledovali. Odgovor na vprašanje veljavnosti pogodbe daje namreč že zapis njunega dogovora. Način seznanitve dolžnika za nastop posledic pogodbe o odstopu dolga ni odločilna, zato nanjo tudi ne more vplivati dogovor strank pogodbe o odstopu dolga, da bo pogodba v primeru obvestitve dolžnika sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik odgovornost toženke utemeljuje tudi s trditvami o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Ker zastaranja terjatve za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, ne ureja prvi ampak tretji odstavek 252. člena OZ, bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju ugovor zastaranja presojati tudi ob upoštevanju te določbe. Pritožnik v zvezi s povzetimi trditvami v pritožbi najprej opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali je bila med odstopnico in toženko v aprilu 2007 res sklenjena veljavna krovna pogodba in kakšna je bila njena vsebina, sploh ni ukvarjalo, čeprav bi se moralo. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, saj gre za odločilno dejstvo. Odločilno je zato, ker je ugotovitev, da je bila pogodba (veljavno) sklenjena, predpogoj, da je mogoče sploh govoriti o njeni kršitvi.