60. člen ZIZ

Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ker gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme glede nedobrovernosti toženca. Breme zatrjevanja in dokazovanja dobrovernosti bi prešlo na toženca šele, če bi tožnica zatrjevala okoliščine, ki bi vzbujale dvom o dobrovernosti toženca oziroma bi lahko utemeljile dvom toženca v podatke zemljiške knjige o lastništvu zastavljenih nepremičnin. Ker je že toženec tako v izvršilnem postopku kot v odgovoru na tožbo zatrjeval dobro vero in pogodbeno pridobitev hipotek, tožnici ob ustrezni skrbnosti ni moglo ostati neznano, kaj so odločilna dejstva, pa v zvezi s tem v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni navedla ničesar, obstoja teh dejstev ni niti pavšalno prerekala. Čeprav gre za laično stranko, bi sodišče v okoliščinah obravnavanega primera z izvajanjem materialno procesnega vodstva, ki bi tožnico spodbudilo, da pravočasno navede, da gre za prisilno hipoteko in da toženec ni bil dobroveren, glede slednjega pa navede še okoliščine, na podlagi katerih bi moral toženec sklepati, da gre za skupno premoženje, preseglo namene materialno procesnega vodstva.

Pritožbeno sodišče sledi argumentaciji sodišča prve stopnje, da opustitev vložitve tožbe za nedopustnost izvršbe v predpisanem roku v konkretnem primeru ne more imeti za posledico izgube pravic tožnice do sodnega varstva, ki ga uveljavlja z izbrisno tožbo. S takšno razlago bi preveč rigorozno posegli v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in zanjo tudi ni podlage v zakonskih določbah. Pri tehtanju obeh pravic, upoštevaje vse navedene okoliščine v konkretnem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravica do zasebne lastnine prevlada nad pravico do sodnega varstva, saj pravnomočnost sklepa o izvršbi po svoji naravi nima takšne kvalitete kot pravnomočna sodba.

Tožbo za ugotovitev nedopustnosti lahko vloži tisti, katerega ugovor tretjega je bil v izvršilnem postopku zavrnjen. S tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev, da izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, na določen predmet ni dopustna, ker ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Ena od pravic, ki preprečujejo izvršbo, je tudi lastninska pravica. Lastninska pravica na premičnini se na pravnoposlovni podlagi pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ). To pomeni, da morata biti za pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom kumulativno izpolnjena dva pogoja, veljaven pravni naslov in izročitev. Če eden izmed pogojev ni podan, lastninska pravica ni pridobljena. Tožničino sklicevanje na račune in seznam osnovnih sredstev ne zadostuje za izkaz izročitve. Navedeni dokumenti namreč ne predstavljajo listine, na podlagi katere bi pridobitelj (zatrjevano tožeča stranka) lahko razpolagal s premičninami. Določba drugega odstavka 60. člena SPZ praviloma ureja primere, ko prenosnik (zatrjevano dolžnik B. s. p.), ki ni posestnik stvari ne more opraviti izročitve. Prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek

Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, tudi z zahtevkom na nedopustnost izvršbe se ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti.

Prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ za dolžnika, velja tudi za tretjo osebo. Šesti odstavek 65. člena ZIZ namreč določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen ZIZ. Tretji odstavek 60. člena ZIZ določa, da nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Navedene omejitve veljajo tudi za upnika, ki je tožen v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe. Na navedene omejitve je sodišče prve stopnje obe stranki pravočasno opozorilo. Glede na navedeno vsebino citiranih določb je zmotno stališče pritožbe, da je 286. člen ZPP specialnejši od določb ZIZ.

Glede na to, da se tožnica sklicuje na prvi odstavek 60. člen SPZ (ki določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja) in poudarja, da so bile zarubljene stvari v njeni posesti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za pridobitev lastninske pravice zgolj izročitev stvari v posest ne zadošča. Pravilo 40. člena SPZ, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, se namreč nanaša tako na nepremičnine kot premičnine. V skladu s to določbo se zato za veljaven prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pravni naslov in razpolagalna sposobnost sta splošna pogoja, in ima le sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev pri premičninah drugačno vsebino kot pri nepremičninah.

Prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ za dolžnika, velja tudi za tretjo osebo, ker šesti odstavek 65. člena ZIZ določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen ZIZ. Tretji odstavek 60. člena ZIZ določa, da nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Navedene omejitve veljajo tudi za upnika, ki je tožen v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe. Prepozne so bile navedbe, ki jih je toženka dala na naroku 2. 10. 2019 in s katerimi je zatrjevala, da je zarubljene predmete izročila dolžniku v last kot del pravnega posla ob razdelitvi skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, na podlagi katerih je ugotovilo, da so premičnine last tožnice, čeprav se nahajajo v stanovanju dolžnikove partnerke, kjer prebiva dolžnik, občasno pa tudi otroci od tožnice in dolžnika, ko so pri dolžniku na stikih.

Upoštevaje ugovore toženk v smeri pomanjkanja trditev in njihove navedbe, da je bil nakup financiran iz dolžničinega posebnega premoženja, bi moral tožnik svoje trditve, ki sicer predstavljajo le prepis zakonske določbe, konkretizirati (vsaj) s trditvami, na kakšen način sta z dolžnico pridobivala sredstva z delom (trditve glede zaposlitve, opravljanja dejavnosti, ipd.) in v kakšni višini. Izvedba dokazov pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Stališče, po katerem bi ena stranka (tožnik) imela možnost v postopku vložiti dve vlogi, nasprotna stranka pa le eno, nasprotuje načelu enakosti orožij v kontradiktornem pravdnem postopku in mu zato ni mogoče slediti.

Res je, da je o lastninski pravici v pričakovanju mogoče govoriti šele takrat, ko bi se upravičenec že lahko vknjižil kot lastnik nepremičnine, vendar se toženca v obravnavanem primeru ne moreta sklicevati na svojo prednost pred tožnikoma. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da sta toženca predlagala izvršbo svoje terjatve iz posojilne pogodbe na sporne nepremičnine potem, ko sta izvedela, da je bila prodaja tožnikoma odobrena, in da sta s svojo (neutemeljeno) pritožbo dosegla odložitev nastopa pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote, ki sta jo tožnika potrebovala za vknjižbo. Takšno nepošteno ravnanje ne more uživati pravnega varstva.

Tožnica trdi, da so nepremičnine, ki so vpisane na ime četrtega toženca v zemljiški knjigi, skupno premoženje, saj sta ga pridobila v času zunajzakonske skupnosti. Stališče sodišča, da bi v primeru, če bi tožnica to uspela dokazati, to pomenilo, da izvršba ni dopustna, ni nujno pravilno. Odvisno je od več okoliščin, ena izmed teh je, na kakšni podlagi je upnik pridobil zastavno pravico. Če bi jo pridobil v času, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik dolžnik in to preden je stekel postopek izvršbe (pogodbena hipoteka), bi skladno z večinsko sodno prakso, če je bil ob podpisovanju pogodbe o ustanovitvi hipoteke v dobri veri, taka pogodbena pridobitev učinkovala tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika.

- Tožba na nedopustnost izvršbe predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu (drugi odstavek 181. člena ZPP) in temelji na 59. in 60. členu ZIZ ter je lahko vložena samo glede dejstev, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev. Ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka v I.1. je predhodno vprašanje za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. S tem pa je tožeča stranka postavila dva istovrstna zahtevka s katerima uveljavlja nedopustnost izvršbe (prvi odstavek 13. člena ZPP), s tem da zahtevek pod točko I.1 predstavlja trditveno podlago za zahtevek pod točko I.2. (prenehanje pogodbe zaradi pravnih napak in s tem obstoj 8. točke 55. člena ZIZ). - Na podlagi teh strokovnih ugotovitev izvedenca pa je sodišče prve stopnje kiosk pravilno opredelilo kot premičnino v skladu s SPZ, ki v 8. členu v povezavi s 18. členom opredeljuje nepremičnino kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi njenimi sestavinami, ki so trajno z njo spojene. - Pogodba s pridržkom lastninske pravice je urejena v 520. členu OZ in 63. členu SPZ in se lahko sklene samo za premično premoženje ter predstavlja oblik

V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre glede na tožbeni zahtevek za obligacijsko pravni spor (in ne za stvarno pravni spor), zato je, kadar sta pravdni stranki gospodarski družbi, za sojenje pristojno okrožno sodišče po pravilih gospodarskega spora.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je stališče sodišča prve stopnje, da prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ, velja zgolj za dolžnika, zmotno. Zmotno je zato, ker ZIZ v šestem odstavku 65. člena določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen tega zakona. 286. člen ZPP zato v pravdi za nedopustnost izvršbe, ki jo sproži tretji, ni uporabljiv.

Ker je bil izvršilni postopek zoper dolžnika ustavljen na podlagi 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP, tožnica nima več pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Čeprav je ločitvena pravica upnika ostala v veljavi, bo do prodaje vsega premoženja stečajnega postopka dolžnika prišlo v stečajnem postopku.

Z ozirom na določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 65. člena ZIZ, ki kot pravilo lex specialis prekluzijo pri navajanju novih dejstev ter predlaganju dokazov v pravdi za nedopustnost izvršbe, kakor je tudi predmetna, opredeljuje strožje kot 286. člen ZPP, tako da je trditve o dejstvih in v tej povezavi dokaze mogoče pravočasno ponuditi le še v vlogi, s katero tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke (upnika) v odgovoru na tožbo. Ker tožeča stranka ni pravočasno navajala, da je vodni skuter po sklenitvi kupoprodajne pogodbe prevzela v svojo dejansko oblast tako, da ga je odpeljala, čeprav sta o tem izpovedala tako tožeča stranka sama kot priča M.V., pravilno zaključilo, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena o tem, da ji je bil vodni skuter dejansko izročen v posest, ni zmogla.

Vprašanje pravočasnosti predložitve dokazov sodišče presoja po 4. odstavku 286. člena ZPP, po zaključku obravnave pa v morebitnem pritožbenem postopku po 1. odstavku 337. člena ZPP. Pri kasnejši predložitvi dokazov torej ne gre za izgubo pravice opraviti procesno dejanje, ki bi utemeljevala vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče lahko, če oceni, da razlogi, ki so utemeljevali prekinitev, niso več podani, vsak čas spremeni svojo odločitev in nadaljuje ta postopek. Zakonska zahteva po prednostnem obravnavanju pravde zaradi nedopustnosti izvršbe (1. odstavek 60. člena ZIZ) je s tem v zadostni meri upoštevana.

Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica imela vse do izbrisa družbe polovični poslovni delež in status poslovodje, da se je zavedala, da obstoji sporni dolg družbe ter da je ta obveznost nastala, ko je v družbi še aktivno opravljala poslovodno funkcijo, je pravilna materialnopravno presoja nižjih sodišč, da tožnica ni imela položaja nepravega oziroma pasivnega družbenika.

Sodišču prve stopnje je tudi pritrditi, da analogna uporaba 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, na katero se sklicuje tretji, v obravnavanem primeru ni mogoča. Kot že zgoraj pojasnjeno, in kar pravilno obrazlaga tudi sodišče prve stopnje, so pogoji za odlog izvršbe za vsako stranko in udeleženca določeni posebej - za vsakega opredeljeni v posameznem zakonskem določilu. Ker ne obstaja nepopolnost predpisa, ki določa pogoje za odlog na predlog tretjega, temveč nasprotno pogoji so jasno in določno predpisani, je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da se na podlagi analogije uporabijo predpisi, ki urejajo odlog na predlog dolžnika.