520. člen OZ

Tudi za predmetno zadevo velja, da ima leasing pogodba močne elemente prodajne pogodbe, saj navedena pogodbena določila predpostavljajo prenos lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, določena v 520. do 526. členu OZ. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo lastništvo vozila med strankama nesporno (kar sicer ne drži), vpisa lastništva v prometno dovoljenje in register motornih vozil, kot tudi glede (ne)izdaje potrdila o poplačilu leasinga, ki naj bi izkazovale lastništvo tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na določilo sedmega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da, kadar se proti zakupodajalcu, ki je s potrošnikom sklenil pogodbo o finančnem zakupu, na predlog upnika uvede postopek izvršbe na predmet zakupa, se izvršba na tak predmet šteje za nedopustno, iz česar je, argumentum a contrario, moč sklepati o dopustnosti izvršbe zoper potrošnika (leasingojemalca).

Glede na to, da se tožnica sklicuje na prvi odstavek 60. člen SPZ (ki določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja) in poudarja, da so bile zarubljene stvari v njeni posesti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za pridobitev lastninske pravice zgolj izročitev stvari v posest ne zadošča. Pravilo 40. člena SPZ, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, se namreč nanaša tako na nepremičnine kot premičnine. V skladu s to določbo se zato za veljaven prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pravni naslov in razpolagalna sposobnost sta splošna pogoja, in ima le sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev pri premičninah drugačno vsebino kot pri nepremičninah.

Prodajalec premične stvari si lahko pridrži lastninsko pravico dokler kupec ne plača vse kupnina. Za pridobitev lastninske pravice po 520. členu OZ je treba ugotoviti vsa dejstva. Sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede ugovora, da kupnina ni bila v celoti plačana.

Ker lastnik (prodajalec) ni svoje pravice iz naslova pridržka ustrezno zavaroval, tako da bi (pred rubežem stvari) od kupca zahteval, da svoj podpis na pogodbi notarsko overi, je bila materialnopravno povsem pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pridržek lastninske pravice tožeče stranke nasproti kupčevemu upniku ne more učinkovati (drugi odstavek 520. člena OZ).

V primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje bodisi klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, bodisi klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe. Upoštevaje določbe konkretne leasing pogodbe je bilo pričakovanje leasingojemalca, ki ima stvar na podlagi obligacijskopravne izročitve že v posesti in ki obroke leasinga redno plačuje, nedvomno v fazi predstopnje k polni pravici, saj mu nastanka lastninske pravice leasingodajalec ni več mogel preprečiti. Pri rednem obročnem plačevanju je pričakovalna pravica kupca varovana vse do plačila zadnjega obroka in se s plačevanjem obrokov le še povečuje. Ta pravno varovan pridobitni položaj upnikom leasingodajalca preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.

Kljub temu, da to v zakonu ni posebej določeno, se šteje, da kupec, ki ima v posesti stvar, obremenjeno z lastninskim pridržkom, v času do poplačila kupnine ne sme z obremenjeno stvarjo razpolagati kot lastnik, saj pridobi razpolagalno sposobnost šele s pridobitvijo lastninske pravice. Vendar pa se lahko zgodi, da kupec kljub temu ravna v nasprotju s svojo obveznostjo (ne prodati blaga) in razpolaga s stvarjo ter svojemu pogodbenemu partnerju zagotavlja pridobitev lastninske in ne le pričakovalne pravice. Prav ima sicer pritožnica, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, in da bilo mogoče sklepati, da lahko prodajalec uveljavlja svoj pridržek tudi proti kupčevemu kupcu. Vendar pa to pravilo velja le v zvezi z nedobroverno osebo. Nedobrovernost pa se ne domneva in jo mora dokazati prodajalec. V primeru razpolage s stvarjo je pridobitelj običajno dobroveren. Kupčev kupec v takšnem primeru pridobi lastninsko pravico po pravilih, ki urejajo pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe po 64. členu SPZ. Pri konstrukciji lastninskega pridržka lahko štejemo, da je nelastnik (kupec), ki razpolaga, prejel stvar v posest od lastnika. Zato imetni

- Tožba na nedopustnost izvršbe predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu (drugi odstavek 181. člena ZPP) in temelji na 59. in 60. členu ZIZ ter je lahko vložena samo glede dejstev, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev. Ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka v I.1. je predhodno vprašanje za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. S tem pa je tožeča stranka postavila dva istovrstna zahtevka s katerima uveljavlja nedopustnost izvršbe (prvi odstavek 13. člena ZPP), s tem da zahtevek pod točko I.1 predstavlja trditveno podlago za zahtevek pod točko I.2. (prenehanje pogodbe zaradi pravnih napak in s tem obstoj 8. točke 55. člena ZIZ). - Na podlagi teh strokovnih ugotovitev izvedenca pa je sodišče prve stopnje kiosk pravilno opredelilo kot premičnino v skladu s SPZ, ki v 8. členu v povezavi s 18. členom opredeljuje nepremičnino kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi njenimi sestavinami, ki so trajno z njo spojene. - Pogodba s pridržkom lastninske pravice je urejena v 520. členu OZ in 63. členu SPZ in se lahko sklene samo za premično premoženje ter predstavlja oblik

Ena izmed posebnih oblik pridržka lastninske pravice je t. i. razširjen pridržek lastninske pravice, pri katerem lastninska pravica ostane pri prodajalcu tudi po plačilu kupnine vse do poplačila drugih prodajalčevih terjatev do kupca, ki jih obsega dogovor med pogodbenima strankama.

Revidentka v reviziji zgolj ponavlja svoje pritožbene trditve, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato vrhovno sodišče nanje odgovori zgolj v tistem delu, ki predstavlja dovoljene revizijske razloge.

Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, mora negativno vplivati na premoženjsko stanje dolžnika. Zgolj v primeru, da pride do zmanjšanja stečajne mase, je namreč poplačilo upnikov iz stečajne mase onemogočeno ali ogroženo. Povedano drugače: izpodbojno je (le) tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja stečajne mase s posledicami, navedenimi v 271. členu ZFPPIPP. V kolikor vpliva na stečajno maso ni, dejanje ni izpodbojno. V obravnavanem primeru sta pogodbeni stranki sklenili veljavno najemno pogodbo, zaradi česar tožeča stranka ni postala lastnica stroja in z izpodbijanim dejanjem ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Prodajalec in kupec se morata o pridržku lastninske pravice dogovoriti, vendar pa se za dogovor o pridržku ne zahteva posebna oblika, pridržek je lahko dogovorjen ustno, pisno ali pa je vsebovan v splošnih pogodbenih pogojih prodajalca.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožena stranka postala prosta obveznosti vračila stroja, na katerem si je tožeča stranka pridržala lastninsko pravico do 100% izterjave vseh menic, če je tožena stranka pogodbeno vrednost stroja tožeči stranki plačala s sredstvi, ki so bila toženi stranki nakazana s strani tretje osebe, ki ni pogodbenik.

Po določbi prvega odstavka 73. člena ZIZ sodišče odloži izvršbo na predlog tretjega, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Ker je narava pogodbe o leasingu takšna, da ima na predmetu leasinga lastninsko pravico leasingodajalec (in je tako ves čas trajanja pogodbenega razmerja pravni lastnik predmeta leasinga), leasingojemalec pa ima le pravico do uporabe tega predmeta (in je t.i. ekonomski lastnik), pritožnik v obravnavanem primeru ne more uspeti, ob sklicevanju na drugi odstavek 520. člena OZ, z navedbo, da tretji niti verjetno ni izkazal obstoja svoje pravice na zarubljenih premičninah.

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe stroja dalj časa uporabljala, izhaja jasen in logičen zaključek, da ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo. Vezanost sodišča zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti in so ugotovljena v obrazložitvi odločbe, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju.

Uspeha celotnega dokaznega postopka tožeča stranka ne more uspešno ovreči s stališčem o pomenu dejstva, da je v stečaju sporni stroj tožeča stranka vodila kot premoženje stečajnega dolžnika. Podlaga za to bi bila lahko realizirana kupoprodajna pogodba, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehala, ker sta sta jo pogodbeni stranki prenovili z najemno (zakupno) pogodbo.

Ker tožeča stranka ni uveljavljala pravice do vrnitve blaga, se na njeno neizkoriščeno pravico, tožena stranka ne more sklicevati v svoji obrambi proti zavezi, da naročeno in prevzeto blago plača.

Pridržek lastninske pravice varuje prodajalca in ne kupca, zato ima prodajalec izbiro, da zahteva izpolnitev obveznosti (plačilo kupnine) ali pa vrnitev stvari.

(Že) zahtevek za vrnitev predmeta leasinga ali zakupa (najema) vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe, to pa še toliko bolj velja za primer, ko leasingodajalec predmet leasinga zaseže. Leasingodajalec ne more pred rednim zaključkom pogodbenega razmerja predmeta leasinga odvzeti leasingojemalcu in hkrati od njega zahtevati izpolnitve njegove (glavne) pogodbene obveznosti, to je plačila (vseh) dogovorjenih leasing obrokov, razen če je izrecno dogovorjeno drugače (dogovorjeni način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa).

V odškodninski pravdi upnikov zoper direktorja d.o.o. se odškodninska odgovornost direktorja (zaradi v letu 2007 v škodo upnikov storjenih dejanj) presoja po določilu 2. odstavka 147. čl. OZ in določilih ZFPPod. Ker so v obdobju nesolventnosti in tudi po sklenitvi prisilne poravnave toženca vezala stroga določila o enakem obravnavanju upnikov, so upoštevna njegova opozorila, da so mu zakonska določila o enakem obravnavanju upnikov preprečevala vrnitev stvari tožnikom.