65. člen ZIZ

Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih je tožničin pravni prednik izkazal, da je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, bi nižji sodišči, kot pravilno poudarja revizija, morali upoštevati, da so nanj, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnica je izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo.

Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.

Iz izreka izpodbijanega sklepa (ki edini lahko postane pravnomočen) izhaja, da je dolžnica dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa izprazniti nepremičnini, ki v naravi predstavljata poseljeni zemljišči in ju izročiti upniku - kupcu v posest. Pričakovanje dolžnice, da bo sodišče v sklepu navedlo vse stvari, ki so na nepremičninah, presega zahtevo iz zakonske dikcije 192. člena ZIZ, pri čemer je opozoriti, da sodišču ti podatki nenazadnje niti ne morejo biti znani. Dejstvo, da stvari niso poimensko oziroma po vrsti konkretizirane, tako še ne pomeni, da obveznost po izpodbijanem sklepu ni določljiva. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v tem postopku ne sme odločati o izpraznitvi nepremičnin. Konkretni postopek teče s prodajo solastniškega deleža dolžnice do 1/2, po prodaji nepremičnin in po plačilu kupnine (razen v primeru oprostitve plačila kupnine upnika), pa je sodišče dolžno v skladu s 192. členom ZIZ odločiti tudi o roku, v katerem je dolžnica dolžna predati nepremičnini upniku v posest. V tem delu sklep predstavlja izvršilni naslov za morebitni nadaljnji postopek na izpraznitev in izročitev nepremičnin. S trditvami, ki se nanašajo na to, da naj

V 65. členu ZIZ je od novele ZIZ-L dalje izrecno predpisana le ustavitev izvršbe glede določenega predmeta, takšna ureditev pa dopušča možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. Ker zakonodajalec razmerij med upniki v konkurenci pravic fiduciarnih upnikov s pravicami izvršilnih upnikov ni uredil, mora ustrezno ravnovesje poiskati sodišče upoštevaje dejanske okoliščine v vsakem posamičnem primeru, z namenom čim manjšega poseganja v zavarovane pravne položaje prizadetih udeležencev. Pri obsežni globalni anticipirani cesiji je razumno pričakovati, da bodo terjatve fiduciarnih upnikov (v obravnavanem primeru tretjih) v določenem časovnem obdobju poplačane in da se bodo dolžnikove terjatve do njegovega dolžnika slej kot prej sprostile tudi za upnike kasnejšega vrstnega reda. Pravica kasnejših upnikov do vrstnega reda je zato v primeru anticipiranih globalnih cesij zelo pomembna. Pravdni postopek zaradi izpodbijanja ločitvenih pravic v stečaju je namenjen vsebinski presoji pravice upnikov do poplačila,pridobljene v tem izvršilnem postopku. Upnika bi jo v izvršilnem postopku izgubila na podlagi

Ni sporno, da sta tretja vložila ugovor in da mu je upnik nasprotoval. V teh okoliščinah je pravilna odločitev, da se ugovor zavrne.

Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje. Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.

Upnik oziroma tretji sta do povrnitve stroškov, nastalih v postopku odločanja o ugovoru tretjega, upravičena v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 38. člena ZIZ, pri odločanju o teh stroških pa je treba smiselno upoštevati tudi določbo 160. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Tretji mora tako upniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so upniku nastali v posledici ugovora tretjega, ki se je tudi v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazal za vsebinsko neutemeljenega, oziroma če dolžnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe sploh ni vložil. Tudi upnik pa mora tretjemu povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so tretjemu nastali, ker je upnik predlagal oziroma vztrajal pri izvršbi na predmet, na katerem ima tretji pravico, ki preprečuje izvršbo, in v zvezi s katerim se je izvršba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazala za nedopustno. Vendar pa upnik tretjemu, četudi se izkaže, da izvršba na določen predmet ni dopustna, stroškov ni dolžan povrniti, če sodišče ugotovi, da je upnik utemeljeno mislil, da

Običajno je pravda zaradi nedopustnosti izvršbe, lastninska pravda tretjega, ki v izvršilnem postopku zatrjuje, da je lastnik stvari, na katerih je dovoljena izvršba (tretji odstavek 65. člena v zvezi z 59. členom, 60. členom in petim odstavkom 65. člena ZIZ). Ob smiselni uporabi drugega odstavka 92. člena SPZ in v skladu s 60. členom SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnih stvareh s pravnim poslom, je torej materialno in procesno dokazno breme za ugotovitev lastništva premičnin in posledično, da je izvršba na te stvari nedopustna, na tistem, ki v postopku zatrjuje, da je stvar njegova.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Dejstvo je, da obstoji utemeljen dvom v dopustnost izvršbe na solastne deleže dolžnika A. A. na nepremičninah, na katere je bila v tem postopku dovoljena izvršba, saj je v teku nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča v zvezi s temi istimi nepremičninami. Če bi se izkazalo, da gre v naravi dejansko za pripadajoče zemljišče k stavbi, bi to pomenilo, da izvršba na te predmete ne bi bila dopustna. Nedopustna pa izvršba ne bi bila le zato, ker bi na predmetu izvršbe obstajala pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo, temveč že zato, ker bi šlo za stvari izven pravnega prometa. Da se na takšne stvari ne vodi izvršba, mora izvršilno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Te okoliščine pri presoji predmetnega predloga tretjih za odlog izvršbe ni mogoče spregledati. Poleg tega se ne sme zanemariti niti interesa morebitnega kupca v izvršbi, da z nakupom na javni dražbi dejansko lahko originarno pridobi lastninsko pravico na nepremičnini brez pravnih napak. Sodišče prve stopnje obojemu navedenemu ni pripisalo zadostne teže. Čeprav sicer drži, da je trditveno in dokazno breme o pogojih za odlog izvršbe na tretjem, ki odlog predlaga, gre vendarle v obravnavani zadevi za

Tožba, vložena pred pravnomočnostjo sklepa iz drugega odstavka 65. člena ZIZ je preuranjena. Takšno je tudi stališče sodne prakse. V predmetni zadevi v času vložitve tožbe namreč sklep sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega še ni postal pravnomočen, saj se je zoper njega pritožil upnik (toženec).

O pričakovalni pravici, temelječi na utemeljenih pričakovanjih, lahko govorimo, ko je nastanek lastninske pravice odvisen izključno od ravnanja v sferi pričakovalca. Ne zadošča torej, da zgolj overi svoj podpis na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč mora prodajalec kupcu tudi omogočiti, da to listino tudi uporabi - da se lahko izključno po svoji volji samo še vknjiži kot lastnik nepremičnine.

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo pop

Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tretji vložil obrazložen ugovor tretjega, v katerem je zatrjeval, da sta dva zarubljena predmeta (dve televiziji) njegova last, čemur je upnica v postavljenem roku nasprotovala in predlagala njegovo zavrnitev. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tretjega glede na drugi odstavek 65. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Pritožbene anvedbe tretjega in dolžnika glede lastninske pravice tretjega pa se nanašajo na vsebino morebitne pravde zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe (tretji odstvwek 65. člena ZIZ).

Predmetna izvršba se izvaja na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe, s katero je bilo dolžniku naložena izpraznitev stanovanja in izročitev upniku. Izvršilni naslov učinkuje zoper dožnika in zoper vse osebe, ki v stanovanju bivajo na podlagi kakršnegakkoli dogovora z dolžikom (brez soglasja upnika). V predmetni zadevi upnik izrecno zanika, da bi podal tako soglasje. Pritožniki pa v pritožbi celo navajajo, da v stanovanju bivajo na podlagi ustnega dogovora z dolžnikom. Zato izvršilni naslov učinkuje tudi zoper tretje.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-192/23 zavrnilo pomisleke o ustavni neskladnosti določb ZIZ, ki obrazloženost (in s tem utemeljenost) ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pogojujejo s predlaganjem dokazov za podane navedbe. V 35. točki obrazložitve citirane odločbe je v zvezi s tem izpostavilo, da mora dolžnik ugovoru dokaze dejansko predložiti le, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) in obstoj ter avtentičnost verodostojne listine, hkrati pa tudi to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli, tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. V 36. točki obrazložitve pa je pojasnilo, da dolžnik, ki se odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak, standard obrazloženega ugovora doseže razmeroma enostavno, saj zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, kar je lahko tudi njegovo zaslišanje. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru temu ni zadostil. Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da priznava obstoj poslovnega razmerja z upnikom, in sicer v zvezi s prodajo in nakupom mešalnika za luči, prav tako pa tudi, da je dolžniku znan