354. člen ZPP

Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.

Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ). Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.

ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Bistvo zagovora je v tem, da ima delavec možnost izjaviti se o očitanih kršitvah, kar je tožnik, kot rečeno, storil s pisnim zagovorom. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (ne zahteva, da mora biti ta dan pred delodajalcem v ustni obliki), temveč samo dolžnost delodajalca, da ga delavcu omogoči (čeprav pravica delavca do zagovora ni absolutna). Če delavec poda (zgolj) pisni zagovor, se je delodajalec z njim dolžan seznaniti, ni pa dolžan delavcu hkrati omogočiti še zagovora v ustni obliki. Ker je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, je primarno odločilna presoja četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (drugi odstavek 110. člena ZDR-1). Tožnik v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bil z dela odsoten najmanj pet zaporednih dni in da toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost.

Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.

Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče je bilo s smrtjo tožnice seznanjeno in je tudi pridobilo smrtovnico, vendar v sodbi ni navedlo, da po pokojni tožnici, ki ne more biti pravdna stranka, kot tožeča stranka nastopajo dediči po njej. Ker se sodba glasi na osebo, ki ne more biti pravdna stranka, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je odpravljiva (postopek se lahko nadaljuje z dediči), a sme glede na četrti odstavek 354. člena ZPP to pomanjkljivost odpraviti le sodišče prve stopnje sámo.

Odločitve o priznanju nagrade za ustno podajanje izvedenskega mnenja na naroku 19. 1. 2026 ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre.

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre. Od teh ugotovitev je tudi odvisno ali je izvedenka upravičena do plačila prispevkov ali ne.

Ključno za odločitev je tožnikovo zdravstveno stanje v času po koncu zdravljenja v UKC E. in s tem v zvezi tudi, kakšna napotila je tožnik dobil v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem. Glede omenjenega vprašanja je tožnik za razjasnitev dejanskega stanja predlagal, da se kot pričo zasliši doc. dr. A. A., dr. med. iz KO za nevrologijo pri UKC E. Sodišče je pridobilo zgolj pisno izjavo navedene priče. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju priče, sodišče tega dokaza ni izvedlo. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem predlagane priče, je kršilo postopkovno določbo, ki se nanaša na ustno zaslišanje priče. Tako postopanje sodišča pa pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

Tožnik je v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ vložil tožbo, iz katere izhaja, da izpodbija izbor drugega kandidata in predlaga ponovitev postopka. Kasnejša natančnejša formulacija zahtevka pa v takem procesnem položaju pomeni le dopustno konkretizacijo že pravočasno začetega sodnega varstva. Izdaja obvestila je zakonska dolžnost organa po 36. členu ZZ, vendar obvestilo o (ne)izbiri po svoji naravi ni odločitev, temveč zgolj informativni akt, zato zoper njega samostojno sodno varstvo ni dopustno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila z dne 2. 2. 2023, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pogoj "da je kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri" je vezan na takšne nepravilnosti v razpisnem postopku, ki zadevajo sam proces izbire in odločanja (npr. pogoje, merila, presojo izpolnjevanja pogojev, sestavo organa, pravila glasovanja ipd.). Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pogoja vodstvenih izkušenj uporabilo preozko razlago razpisa, ko je pogoj "najmanj pet let izkušenj pri delu na

Presoja prekoračitve tožbenega zahtevka se praviloma opravi s primerjavo med tožbenim predlogom in izrekom sodbe, ne pa razlogi. Prekoračitev tožbenega zahtevka je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki v primeru, da je kvantitativna (če je sodišče prve stopnje odločilo o nečem več, kot je tisto, kar je zahtevala tožeča stranka), utemeljuje zgolj razveljavitev presežka (brez vrnitve v novo sojenje).

Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Tožnikovo razlogovanje, da je potrebno pri presoji upravičenosti do povrnitve prevoznih stroškov v okviru ustreznosti zdravstvenega zavoda iz 1. alineje prvega odstavka 40. člena ZZVZZ upoštevati tudi nemedicinske okoliščine na strani tožnika, je zmotno. Življenjsko je sicer sprejemljivo, da bi si lahko zavarovanec izbral zdravstveno ustanovo, ki bi mu ustrezala upoštevajoč njegove subjektivne kriterije, pa vendar je potrebno imeti v vidu, da gre za izvedbo storitev v javnem sektorju, kjer je potrebno usklajevanje izvedbe različnih storitev zavarovancev z območja celotne države, pri čemer je neizbežna nezmožnost upoštevanja subjektivnih nemedicinskih okoliščin, ki ne morejo biti podlaga za priznanje povrnitve prevoznih stroškov.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o tem tožbenem zahtevku tožnice že odločeno. Ni odločilno, da je bilo tedaj odločeno o tožničinem zahtevku za plačilo nadomestila plač, saj med strankama ni sporno, da tedaj tožnica ni zahtevala tudi dela plače zaradi napredovanja. Tožnica ta del (nadomestila) plače zahteva poleg zneska, ki ji je bil prisojen v prejšnjem postopku. Tega dela zahtevka za nadomestilo plače tožnica ni uveljavljala v prejšnjem postopku, kar pomeni, da o identiteti tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti.