357. člen ZPP

Presoja prekoračitve tožbenega zahtevka se praviloma opravi s primerjavo med tožbenim predlogom in izrekom sodbe, ne pa razlogi. Prekoračitev tožbenega zahtevka je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki v primeru, da je kvantitativna (če je sodišče prve stopnje odločilo o nečem več, kot je tisto, kar je zahtevala tožeča stranka), utemeljuje zgolj razveljavitev presežka (brez vrnitve v novo sojenje).

Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve.

Toženkini očitki o zmotnosti oziroma procesni nepravilnosti podeljevanja možnosti eni od pravdnih strank, da spremeni tožbo oziroma preoblikuje tožbeni zahtevek, ne spadajo med razloge, iz katerih je mogoče izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje. Nanašajo se namreč že na samo (vsebinsko) presojo pravilnosti procesnega obravnavanja predmeta zadeve, torej ali je sodišče druge stopnje sploh smelo dopustiti tožniku, da v novem postopku pred sodiščem prve stopnje materialnopravno pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče v tej fazi postopka ne glede na pojasnjene meje pritožbenih razlogov tako ne more ocenjevati pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje, ki je takšno možnosti dopustilo.

Po presoji sodišča druge stopnje je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 11. člena ZPP in pri uveljavljanju svojih pravic ni ravnala skrbno, saj je vlogo z dne 20. 11. 2023 z navedbo novih dejstev in predložitvijo novih dokazov ter spremembo tožbenega zahtevka podala 5 let po vložitvi tožbe, ko je menjala pooblaščenca in več kot eno leto za tem, ko jo je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 14. 7. 2022 pozvalo, naj se izjasni o dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., pri čemer ni navedla nobenih razlogov zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno.

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje zač

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, zaslišalo priče, tožnika, zakonitega zastopnika toženca in prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Glede na to bi lahko ugotovljeno kršitev (necelovita in neustrezna dokazna ocena) sodišče druge stopnje samo odpravilo, tako da bi po izvedeni pritožbeni obravnavi samo sprejelo pravilno in popolno dokazno oceno. Enako velja tudi za ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Je pa pritrditi pritožbeni graji nasprotnega udeleženca, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev spornih dejstev, in sicer, ali je do zatrjevanih nasilnih dejanj dejansko prišlo, moralo zaslišati priči, ki ju je predlagal, in sicer skupni hčerki udeležencev postopka, ki končujeta srednjo šolo. Sodišče prve stopnje je ta dokazna predloga zavrnilo z argumentom, da je priči želelo zaščititi, da ju ne bi dodatno izpostavljalo duševnih stiskam, katere sta doživljali v času skupnega življenja in ob razpadu skupnosti njunih staršev. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da to ni pravno upošteven razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Ker predlagana dokaza neupravičeno nista bila izvedeni, zaradi česar nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost, da bi dokazoval pravno odločilna dejstva, ki so mu v prid, je bila s tem kršena njegova pravica do izjave v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za let

Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da se uvršča med najbolj usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil najmanj 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka.

Za priznanje odškodnine starima staršema ni pogoj, da bi morala opravljati vlogo staršev v odnosu do umrlega vnuka ali da bi prevzela skrb za skupno gospodinjstvo. Prvo sodišče je podrobno utemeljilo, kako tesno sta bila stara starša povezana z vnukom. Ugotovljena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča vodijo do zaključka, da je med njimi obstajala enako močna čustvena povezanost, kot jo je običajno videti med ožjimi družinskimi člani iz 180. člena OZ.

Toženka (banka) je res ravnala v nasprotju z dogovorom iz kreditne pogodbe, ko je nakazala kredit pred ureditvijo kreditojemalčevega življenjskega zavarovanja. Vendar pa med takšnim toženkinim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala tožnici, ni vzročne zveze. Tožnica bi trditve, da poroštva ne bi prevzela, če bi vedela, da kreditojemalec ni življenjsko zavarovan, lahko uveljavljala le kot podlago zahtevku za razveljavitev (poroštvene) pogodbe zaradi napak volje.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo zamudno sodbo, ker je toženec s trditvami in predlaganimi dokazi, vzbudil dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da mu je bila tožba pravilno vročena. Vrhovno sodišče sodi, da bi dokazni postopek za ugotovitev relevantnega procesnega dejstva vročitve lahko izpeljalo sodišče druge stopnje samo, na podlagi tega presodilo obstoj zatrjevane kršitve in nato odločilo v skladu s procesnimi pooblastili v zakonu.

Zahtevek je bil postavljen ob koncu vsake vložene vloge s priglasitvijo stroškov, nato pa še ponovljen in dopolnjen ob vložitvi stroškovnika na naroku za glavno obravnavo. Uveljavljani pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten. Zaslišanje strank je res obojestranski dokaz, a sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče ali če se stranka ne odzove sodnemu vabilu. Določbe SZ in SPZ so zavezujoče narave in solastnikom ne dopuščajo dogovora o drugačni (nižji ali višji) večini. Stanovalci (in upravnik) torej niso tisti, ki bi s pogodbo lahko določili, da nek posel presega upravljanje oz. ga je treba skleniti z večjo od v zakonu predpisane večine, če po zakonu ne gre za tak posel.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpel tožnik. Pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek. V takem primeru je potrebno glede na naravo prekoračitve zahtevka s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje.

Namesto, da bi sodišče sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od neto razlike, torej od plač v neto znesku (dvakrat po 736,10 EUR), je toženi stranki v nasprotju z zahtevkom tek obresti naložilo od bruto zneska plač za julij in avgust 2021 (dvakrat po 1.024,21 EUR). To pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo več kot je zahteval (relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. člena ZPP).

Predlog za določitev nujne poti obsega vse, kar je treba, da bi se lahko obravnaval, zaradi česar je nepravilno zavrženje tega predloga. V konkretni zadevi obstaja več razlogov, zakaj je treba ponovno odrediti, da se zadeva pri ponovnem odločanju pred sodiščem prve stopnje dodeli drugemu sodniku.

Bistvene lastnosti občasnih terjatev so, da izvirajo iz istega pravnega naslova (v konkretnem primeru najemne pogodbe s kasnejšimi aneksi), a je mogoče s posamezno terjatvijo vseeno samostojno razpolagati, da je njihova višina določljiva oziroma določena in da dospejo periodično. Najemnine v obravnavani zadevi zapolnijo vse navedene značilnosti. Kot je sodišče jasno obrazložilo, je zastaranje terjatev iz zakupnine (najemnine) posebej urejeno s 351. členom OZ iz razloga izenačitve položaja med najemninami, ki dospejo v plačilo v enkratnem znesku ter najemninami, ki dospejo v plačilo občasno, da ne bi najemnine, ki izpolnjujejo pogoje za občasne terjatve (in zato zanje velja triletni zastaralni rok) zastarale v krajšem roku, od najemnin določenih v enkratnem znesku. Ob obrazloženem je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za občasne terjatve velja 348. člen OZ, ki določa kdaj zastara sama pravica, iz katere slednje izvirajo. Namen te določbe je varstvo dolžnika, v izogib nakopičenju njegovih dospelih terjatev. Četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP določa (pravna fikcija), da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o um

Po ustaljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen. Ker sta pravdni stranki vlagali skupno premoženje v posebno premoženje toženca, v skupno premoženje sodi z vlaganji povečana vrednost nepremičnine. Od ugotovitve deležev na skupnem premoženju je odvisna tudi višina zneska, ki ga je iz naslova vozil, ki so spadala v skupno premoženje, pa so bila odtujena, tožnici dolžan izplačati toženec.