VSK sodba in sklep Cp 774/2008

Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe (pod tč. I izreka in glede obresti pod tč. II izreka) se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

Pritožbi prve, druge, tretje, pete toženke in šestega toženca se ugodi, ter se sodba v ugodilnem delu pod tč. II izreka ter v odločbi o stroških (tč. III izreka) glede prve, druge, tretje, pete toženke in šestega toženca razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika ter prve, druge, tretje, pete toženke in šestega toženca se pridrži za končno odločitev. Četrta toženka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je odločalo o primarnem tožbenem zahtevku tožnika, ki je zahteval, da sodišče ugotovi, da je predkupna pogodba, ki jo je sklenil z M. K. za stanovanje v P., G. 22, ki je overjena pri Temeljnem sodišču v K., Enota P., dne 7.8.1992, glavna pogodba, ter, da je predmetno stanovanje vpisano v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. v B-III listu vl. št. E 83 k.o. P., v korist M. K. in so tožene stranke kot njeni zakoniti dediči dolžni priznati tožniku, da je na podlagi navedene pogodbe upravičen do vpisa lastninske pravice na stanovanju, vpisanem v B-III listu vl. št. E 83 k.o. P. v svojo korist in se na podlagi navedene sodbe vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, v zemljiški knjigi do celote (kot je to določno opredeljeno v izreku) in tožbeni zahtevek zavrnilo. V pretežnem delu pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, in ugotovilo, da ima tožnik terjatev do zapuščine po pokojni M. K., ki je umrla 3.8.2001 v znesku 2.211,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.8.1992 dalje do vračila, s tem da obresti nehajo teči, če so v obdobju med 1.1.2002 in 16.11.2007 dosegle glavnico in so tožene stranke, kot zakoniti dediči po pokojni M. K. dolžne tožeči stranki poravnati terjatev v razmerju dednih deležev, kot bodo ugotovljeni v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v P., ki se vodi pod opr. št. 1 in to v roku 15 dni po pravnomočnem zaključku postopka, da ne bo izvršbe (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo (točka III izreka), da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da se zahtevku pod točko I v celoti ugodi, tožniku prizna vse stroške, podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodba je preuranjena. Tožnik ni razdrl pogodbe s tem, ko je zahteval vračilo kupnine. Terjal je izpolnitev obveznosti iz kupoprodajne pogodbe. Pogodbeno razmerje je bilo realizirano, zato je uveljavljal pravico z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi. Ni torej uveljavljal razdrtja. Sodišče je glede na morebitne dvome kršilo določbe 218. oz. 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na obravnavi mora skrbeti, da se na primeren način ugotovi sporno dejansko stanje in pravna podlaga, če bi to v konkretnem primeru sploh bilo. Vprašanje razdrtja pogodbe bi moralo raziskati glede uveljavljanja podrednega zahtevka vsaj z zaslišanjem tožnika. Dejstvo je, da bi moralo sodišče priznati tožniku stvarnopravno upravičenje kot v zahtevku. Odločitev je v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča v odločbi z dne 18.9.2007, ti napotujejo na potrditev zahtevka pod točko I tožbe. Glede odločitve o podrednem zahtevku je odločitev o teku obresti nezakonita, veljavni predpisi omejitve teka zakonskih zamudnih obresti ne poznajo. Tudi, če bi sodišče štelo, da z uveljavitvijo OZ obresti, ko dosežejo glavnico, prenehajo teči, je upravičen do procesnih obresti. Sicer pa gre za terjatev, ki je nastala leta 2004. Gre za terjatev po uveljavitvi OZ in sporna določba o prepovedi teka obresti ultra alterum tantum glede na čas odločanja ne more biti več upoštevna. Tožnik je z zahtevkom uspel ne glede na to, za kateri zahtevek po vrsti gre, zato je upravičen do povrnitve stroškov. Odločitev je bila vezana na pravno presojo zadeve. Priglaša pritožbene stroške.

Prva, druga, tretja, peta toženka in šesti toženec so se pritožili zoper ugodilni del sodbe pod točko II in III. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Odločitev je drugačna kot prvič, čeprav so izvedeni praktično enaki dokazi. Podredni zahtevek je postavljen na naroku, ko je spremenjen tožbeni zahtevek in tožnik je tedaj zahteval vrnitev plačanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.8.1992 dalje, a tožene stranke v tako spremenjeni zahtevek nikoli niso privolile. Glede na čas izdaje sodbe in omejitev teka obresti bi se izrek lahko glasil le tako, da se toženkam naloži plačilo dvojnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, seveda pod pogojem, če se ugotovi, da je tožnik upravičen do povrnitve osnovnega zneska 530.000,00 SIT. Tožnik ni prepričljiv, ne pojasni logično zakaj predkupna pogodba nima datuma, zakaj se ni nikoli realizirala, zakaj med strankama nikoli ni bila sklenjena „glavna pogodba“, čeprav je v pogodbi za to določen rok, to je 1.9.1992, in tožnik enajst let ni reagiral in zahteval sklenitve glavne pogodbe, tudi ne povrnitve denarnega zneska. To kaže, da je pogodba bila sporazumno oz. konkludentno razdrta že leta 1992. To tožbo pa je tožnik vložil šele 5.2.2003, in to skoraj dve leti po smrti M. K.. Tožnik je kolikor je poizvedla tožena stranka, skušal izsiliti K., da mu stanovanje izroči za 530.000,00 SIT in je zavračal plačilo celotne kupnine. To gotovo ni tržna cena, ki je najmanj 150.000 EUR. Sicer pa sta okoliščine v zvezi s podpisom predpogodbe tožnik in priča, odvetnik E. D., opisala vsak malo drugače. Dejstvo, da dediči pokojne K. ob podpisu pogodbe niso bili navzoči, še ne pomeni, da je tožnik dejansko izročil denar in tudi priča D. ne trdi, da je temu tako, pač pa je o tem le prepričan. To sklepa iz dejstva, da je tožnik razpolagal s kopijami virmanov oz. potrdil o plačilu. Še manj je jasno, zakaj je sodišče verjelo tožniku, da je „prepričljivo in življenjsko logično opisal potek dogodkov«, saj tožbe ni vložil vse do smrti pokojne K.. Te okoliščine bi sodišče moralo upoštevati, po drugi strani so zahtevki že zastarali, saj se lahko zakonske zamudne obresti zahteva za tri leta nazaj. O tem ustreznih razlogov ni in je podana bistvena postopkovna kršitev. Izjava odvetnika D. pa sploh ni zanesljiva tudi zato, ker je nelogično pojasnil okoliščine v zvezi z ročnim zapisom na strojno zapisano pogodbo. Po njegovih trditvah naj bi bil ta zapis zapisan v njegovi pisarni oz. bi to zapisal on, ali nekdo o njegovih zaposlenih, a ne pove kdo. Priča, ki je bila zaslišana v zvezi s tem pa je povedala, da je te podatke, torej ročno zapisane podatke, na strojno zapisani pogodbi zapisala druga oseba, za katero je dala konkretne podatke in s pisarno odvetnika D. nima nobene zveze. Sicer pa je tožeča stranka kot vrednost spora določila 15.000.000,00 SIT in tudi, če bi bil izrek pod točko II utemeljen, je uspeh neznaten. Priglaša pritožbene stroške s predlogom, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni in zavrne v celoti tožbeni zahtevek, stroške pa odmeri po uspehu v pravdi in prišteje še pritožbene stroške z obrestmi za primer zamude.

Četrta toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba tožencev utemeljena. Dejstvo je, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba prve, druge, tretje, pete in šestega toženca.

K pritožbi tožnika glede odločitve pod tč I:

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik sklenil s pokojno M. K. leta 1992 kupoprodajno pogodbo. Čeprav je uvodoma navedeno, da gre za predpogodbo, pa predstavlja kupno pogodbo, saj je bila dejansko kupnina plačana, prodajalka se je v pogodbi zavezala odprodati predmetno stanovanje, tudi z dovoljenjem prepisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na ime kupca prosto bremen, razen v pogodbi dogovorjenih. Že „predpogodba“ je torej vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo popolno, nepogojno in overjeno. Tožnik pa na podlagi tega v pogodbi vsebovanega dovolila ne more doseči vknjižbe, glede na določbo 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), v skladu s katerim mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. V bistvu je iztoževal ustrezen pogodbeni aneks, toda tožbeni zahtevek glasi na nepremičnino, ki naj bi bila vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. v B3 listu vložek št. E83, predmetno stanovanje, katerega zemljiškoknjižna lastnica je po podatkih zemljiške knjige M. K., pa je vpisano v vložek št. 1890/2 k.o. P. št. E2, tako da, kot zaključuje prvostopenjsko sodišče, tožniku vtoževani pogodbeni aneks ne daje pravice do želene vknjižbe.

Ta zaključek je materialnopravno pravilen in ga pritožba ne izpodbija. Če torej tožnik toži na sklenitev aneksa k pogodbi glede druge in ne tiste nepremičnine, katero je kupil, z zahtevkom ne more uspeti. Tožbeni zahtevek (primarni – odločitev pod točko I) je zato pravilno zavrnjen.

Podrednemu zahtevku je sodišče prve stopnje skorajda v celoti ugodilo. Tožnik zmotno meni, da podlage za odločitev ni bilo, sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZPP, v dispoziciji tožnika pa je, kako postavi enega ali več tožbenih zahtevkov. V konkretnem primeru je uveljavljal dva tožbena zahtevka, ki sta v medsebojni zvezi in sicer tako, naj sodišče ugodi naslednjemu, če spozna, da zahtevek, ki ga je uveljavljal pred njim, ni utemeljen in ker je sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilno odločalo o podrejenem (182. člen ZPP).

K pritožbi tožencev in hkrati k pritožbi tožnika, kolikor izpodbija odločitev v obrestnem delu:

Pritožbeno sodišče pritožbenim razlogom ne more pritrditi. Sodba ima jasne razloge glede vprašanja, ali je bila kupnina plačana, ocenjeni so dokazi, izpovedba tožnika in priče, da je bila kupnina plačana, pa izhaja iz zapisa v pogodbi. Glede bistvenih okoliščin je priča izpovedala tako kot tožnik in tako kot je zapisano v pogodbi ter pritožba le s polemiko, ko iztrgano iz konteksta povzema določene dele izpovedbe priče oz. opozarja na okoliščine, ki naj bi posredno privedle do sklepa, da kupnina ni bila plačana, ne more uspeti. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje ob istem dokaznem gradivu odločilo drugače sama po sebi še ne pomeni, da je izpodbijana sodba nepravilna. Tudi ni bila tožba razširjena, tožeča stranka je terjala že v tožbi vtoževani znesek z obrestmi od 7.8.1992, s tem, da je v tožbi zahtevala, da ji ta znesek toženci plačajo solidarno, naknadno (list. št. 95 spisa) ga je modificirala, zahtevala manj kot lahko (solidarna obveznost je v korist upnika), in zato niti ne gre za spremembo tožbe (184. čl. ZPP). Ker se je prodajalka, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zavezala poskrbeti („urediti“) za vpis v zemljiško knjigo in je tožniku postalo jasno, da to ne bo storjeno in je za to zvedel šele po njeni smrti, tožba, vložena 10.2.2003 (umrla je leta 2001) ni prepozna, ni nastopilo zastaranje. To je pojasnilo že sodišče prve stopnje in ne drži, da o tem razlogov ni. Ne triletni rok glede obresti in ne petletni splošni zastaralni rok nista potekla, saj zastaranje ni moglo začeti teči pred letom 2001 (prim. 361. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Šele, ko je postalo jasno, da pogodba ne bo izpolnjena, da torej tožniku toženci (ki jih kot univerzalne pravne naslednike pogodba veže) ne bodo podpisali aneksa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, s čimer naj bi se omogočilo, da tožnik postane lastnik, bi moglo začeti teči zastaranje. Pravilna je tudi odločitev o omejitvi teka obresti, obresti so sicer, kot pokaže izračun, 1.1.2002 ob uveljavitvi Obligacijskega zakonika (OZ) dosegle in presegle glavnico, zato so tedaj nehale teči (tako pa je, čeprav opisno, tudi odločeno). Tek obresti se je tedaj ustavil glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s tedaj še veljavnim 376. čl. OZ, upoštevaje tudi odločbo Ustavnega sodišča (št. UI 300/04 z dne 17.3.2006), saj do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno o terjatvi o začetku in koncu teka zakonskih obresti (44. člen Zakona o Ustavnem sodišču). Res je, kar izpostavljata pritožbi, da ugotovljena dejstva pravnega sklepa, da je bila pogodba razdrta, ne omogočajo, toda ker se pričakovana podlaga ni uresničila, ima tožnik kondikcijski zahtevek za vrnitev danega, z obrestmi, te glede nepoštenega pridobitelja tečejo že od dne, ko je denar dan (prim. 214. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče pa je opravilo tudi uradni preizkus (2. odst. 350. člena ZPP) in ugotovilo, da je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP kolikor je ugodeno podrejenemu zahtevku. V konkretnem primeru je več sodedičev, ti pa so nerazdelno odgovorni za dolgove zapustnice (za plačilo terjatve zapustničinega upnika – 142. člen Zakona o dedovanju – ZD) in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža (v notranjem razmerju), delitev dediščine še ni izvršena, toda zakonsko je predpisana (navzven) solidarnost, kar je v korist upnika, torej tožnika. Ta tožbenega zahtevka tako ni oblikoval, lahko bi zahteval plačilo dolga bodisi od katerega solidarnega dolžnika, ali pa poljubno porazdelil obveznost med vse sodediče po deležih, ki bi jih lahko tudi sam določil. Ti namreč v takem sporu nimajo položaja enotnih sospornikov (kar je jasno tudi iz narave razmerja), tako tudi sodna praksa (npr. odločba VS RS II Ips 217/03 z dne 25.9.2003 .....). Po 414. čl. ZOR (enako sedaj 395. členu OZ) namreč vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in upnik lahko zahteva izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, zapuščina pa preide na dediča v trenutku smrti zapustnika (132. člen ZD) in upnik ni dolžan čakati na zaključek zapuščinskega postopka. Upnik torej lahko toži dediče na plačilo dolga zapustnice ne glede na to, ali že obstaja sklep o dedovanju ali ne. Obravnavan spor je tudi sicer obligacijski, saj se terja izpolnitev (z dajatvenim delom zahtevka) obveznosti dolžnika, ob tem je postavljen še (nepotreben) ugotovitveni del, ki je očitno zgolj v funkciji dajatvenega dela, saj dediči niso priznali terjatve. Zahtevek zato ni določen, kolikor tožnik terja plačilo skupnega zneska od posamičnih dedičev v razmerju njihovih dednih deležev, kot bodo naknadno ugotovljeni v zapuščinskem postopku. Pri dajatveni sodbi (ki povzame tožbeni zahtevek) je kriterij ali je zahtevek določen (tožba mora vsebovati določen zahtevek – 180. člen ZPP) vprašanje, če bo izrek predstavljal ustrezen izvršilni naslov in je odgovor v konkretnem primeru nikalen. Po drugi strani pa se z dajatveno sodbo lahko zahteva izpolnitev obveznosti, ki so zapadle do konca glavne obravnave, kar tudi ni podano v konkretnem primeru. Gre za nedoločen zahtevek, sodišče je zmotno štelo, da je tožba popolna in torej tožbeni zahtevek določen ter jo vsebinsko obravnavalo. Moralo bi jo vrniti v popravo tožniku, v smislu določbe 105. člena ZPP. Ker zahtevek ni določen, ni mogoča glede na tako postavljeni zahtevek presoja pravilnosti odločitve, sodba je obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo, ter je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi pritožnikov in sodbo v ugodilnem delu glede pritožnikov razveljavilo (354. člen ZPP), posledično tudi stroškovno odločbo (razen v razmerju tožnika do četrte toženke) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ter bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da postavi določen zahtevek in če bo tožeča stranka postavila določen zahtevek, ponovno razsoditi v zadevi, upoštevaje tudi zgoraj navedeno.

Ker je sodba delno razveljavljena, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pritožnikov pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP), četrta toženka pa mora stroške pritožbenega postopka trpeti sama, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve in ne gre za potrebne stroške (155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur.l. RS št. 45/2008.