414. člen ZOR

Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana. Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Če škodo povzroči več oseb skupaj, potem odgovarjajo za škodo solidarno. Oškodovanec si lahko prosto izbere, od katerega od povzročiteljev škode bo zahteval povrnitev škode. Pri ugotavljanju škode niti ni potrebno ugotavljati točnih deležev povzročiteljev škode, saj je odgovornost tako ali tako solidarna in ne deljena. To pa za odgovornost tožeče stranke povsem zadošča. V civilnem postopku se praviloma ne smejo uporabiti nezakonito pridobljeni dokazi. Prepoved uporabe dokazov pa glede na to odločbo ni absolutna.

Dejstvo izstopa tožene stranke iz skupne obratovalnice z dnem 31. 3. 1992 iz poslovnih prostorov na naslovu G. ni povzročilo prenehanja najemne pogodbe za toženo stranko. Najemno razmerje je namreč civilnopravno razmerje inter partes. Če v vlogi ene od strank tega razmerja nastopa občina kot upravni organ, odločbe, ki jih sprejema v okviru svoje upravne funkcije, ne vplivajo avtomatično na razmerja, v katerih nastopa kot drugi strani prirejena stranka in ne kot oblastveni organ.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da lahko pri prostovoljnem zavarovanju, če ni drugačnega dogovora, oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR lahko vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po drugem odstavku istega člena lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. 941. člen ZOR prav za primer zavarovanja pred odgovornostjo predvideva, da lahko oškodovanec povrnitev škode zahteva (tudi) neposredno od (solidarno odgovorne) zavarovalnice. Tožniku je kot tretji osebi škoda nastala zaradi (funkcionalne) rabe motornega vozila in je podana toženkina odgovornost iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tožnika je namreč poškodoval premik vozila, ki ga je z zagonom motorja povzročil njegov uporabnik (tožnikov sodelavec), medtem ko okoliščine, da se je to pripetilo ob popravilu vozila in v garaži toženke, uporabe 51. člena

Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo tožničinemu predlogu v vlogi z dne 19. 11. 1998 in po nasprotovanju tožencev razširitvi tožbe to vlogo pisalo v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavalo, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne držijo revizijske trditve, da je s s tem de facto nadomestilo privolitev tožencev v spremembo tožbe in ju spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde. Prvi toženec pa tudi zgrešeno poudarja, da je s plačilom 70.000 EUR na zakonca A. prešla le tožničina pogodbena terjatev zoper drugega toženca. Drži, da sta se V. in Z. A. kot zastavitelja in poroka zavezala poravnati tožničino terjatev proti drugemu tožencu iz naslova pogodbe o leasingu. Toda obveznost drugega toženca, da tožnici plača vtoževani znesek, ne temelji le na pogodbeni, pač pa tudi na odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je tožnici odgovoren za škodo, katera ji je nastala v višini t.i. pozitivnega pogodbenega interesa - to je zneska, ki bi ji pripadel, če bi drugi toženec pogodbo izpolnil. Po četrtem odstavku 1002. člena ZOR pa tudi porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če n

Pogodba po vsebini predstavlja dogovor o zakupu kapacitet tožeče stranke. Tožeča stranka se je zavezala naročnikom dati na razpolago določene kapacitete v obsegu pogodbeno zagotovljenih storitev, naročniki pa so se zavezali za opravljene storitve plačati mesečni pavšal. Materialnopravno pa to pomeni, da višina pavšala ni odvisna od dejanske količine opravljenih storitev, kar pa samo po sebi ni v nasprotju z načelom enakih dajatev. Napake opravljenih storitev s strani tožeče stranke ne morejo predstavljati takšnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bila obveznost ene pogodbene stranke otežena. Tožeča stranka je namreč zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (odstop vtoževane terjatve prevzemniku A. d.o.o.) v skladu z relevantno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Pri tem se stranki nista spremenili, nespremenjen pa je tudi ostal prvotni tožbeni zahtevek, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti. Izpolnitev s subrogacijo predpostavlja glede na določbe. 299. člena ZOR dogovor izpolnitelja bodisi z upnikom, bodisi z dolžnikom, da bo z izpolnitvi

Stranki lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, vendar le pod pogojem, če izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku. Navedena izjema za razliko od splošnega pravila, katerega cilj je v pospešitvi postopka, teži k zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Z interpretacijo pravnega standarda „krivde“ mora sodišče poskrbeti, da strankama v postopku ostane razumna možnost za uresničitev ustavne pravice do izjavljanja tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo. Pomen prekluzije iz 286. člena ZPP je tako odvisna od vprašanja, kdaj je nastala potreba, da se aktivira materialno procesno vodstvo. Če so bili pogoji zanj izpolnjeni že na prvem naroku, pa sodnik svoje dolžnosti ni izpolnil, potem to ne more iti v breme strank Določena je solidarna odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja. Iz ZZ izhaja pasivna solidarnost, ki je takšno obligacijsko pravno razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov kljub deljivosti obveznosti dolžan izpolniti upniku celo obveznost. Glede takšne obveznosti torej velja odgovornost obeh, glede njene izpolnitve pa izpolnitev enega ali drugega.

V konkretnem primeru sta bila vzroka poplavljanja reke v neustrezni rekonstrukciji ceste in v opustitvi ustreznega jaška za odvodnjavanje, za kar je bila odgovorna tožena občina in v nereguliranju in neočiščeni strugi reke, za kar je odgovorna republika (ki ni bila tožena stranka). Zato je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na podlagi določb 3. odstavka 206. člena ZOR in 414. člena ZOR. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, kar med drugim pomeni tudi to, da se ni mogoče pavšalno sklicevati na prejšnje pritožbene navedbe iz prejšnje pritožbe.

Ker vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, glede na naravo obveznosti ni pomembno, da sta bila za ta dolg izdana dva izvršilna naslova in dva sklepa o izvršbi, ki sta pravnomočna. Solidarna obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti, zato lahko v konkretnem izvršilnem postopku dolžnika uspešno ugovarjata, da je solidarna obveznost prenehala, ker sta jo, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, izpolnila.

Če toženec poroštvene izjave pred podpisom ni prebral, je ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje, kar pa ga ne razbremenjuje z njo prevzete obveznosti. Sklenitev sodne poravnave glede uveljavljene terjatve med upnikom in glavnim dolžnikom sama zase še ne bi imela za posledico prenehanja obveznosti drugega solidarnega dolžnika – poroka. Takšna posledica bi zanj nastopila (še)le v primeru, ko bi bila solidarna obveznost, na katero bi se nanašala, tudi popolnoma izpolnjena.

Ob ugotovitvi, da je bila količina amoniaka v potoku pod kanalom, ki teče pod toženčevo hišo, bistveno prekoračena, že dejstvo, da je izvedenec le dopuščal možnost pronicanja gnojevke s toženčeve farme in je toženca tudi štel med enega od povzročiteljev onesnaženja, zadošča za ugotovitev, da je izkazano toženčevo nedopustno ravnanje in vzročna zveza med njegovim ravnanjem in povzročeno škodo.

Cesionar lahko od cessusa zahteva izvršbo, čeprav se sodba glasi na cedenta. Pri tem je vseeno ali je bila cesija opravljena pred pravnomočnostjo odločbe ali po njej.

Regresno upravičenje po 208. členu ZOR ne izvira iz plačila tuje odškodninske obveznosti, temveč iz plačila lastne odškodninske obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato za presojo o ugovoru zastaranja pravilno uporabili 371. člen ZOR. Neposredni vzrok za poškodbo je bil udarec oškodovanca v okenski okvir z glavo ob umikanju v notranjost vlaka. Ta oškodovančeva reakcija je bila izzvana z nevarno situacijo, v kateri se je znašel, ko ga je oplazil predmet, ki je stal ob progi, očitno na razdalji, ki je omogočala stik potnika s premikajočo vlakovno kompozicijo. Sunkovito umikanje oškodovanca v notranjost vlaka je tako posledica nevarnosti, ki izvira iz značilnosti železniškega prometa, sam škodni dogodek pa je zato železniška nesreča. Delavke tožene stranke so bile enako kot oškodovanec (le) potnice na vlaku, tožeča stranka pa je (bila) specializirani prevoznik. Le slednji so bile kot prevoznici poznane (ali pa bi ji morale biti poznane) vse razsežnosti nevarnosti za potnike zaradi odpiranja oken in nagibanja ven na območju opravljanja del. Upoštevaje pri tem, da je bila reakcija mladoletnega oškodovanca izzvana z nevarno situacijo, ki izhaja iz sfere (de

Ker terjatve tožeče stranke še ni izpolnil ne toženec niti družba S. d.o.o. v stečaju – torej nobeden od obeh solidarnih zavezancev, obveznost ni prenehala in je zato brez slehernega pomena tudi toženčevo sklicevanje na izvršilni postopek, v katerem tožeča stranka (neuspešno) izterjuje isti dolg od glavnega dolžnika, in njegova bojazen pred ustvaritvijo dveh izvršilnih naslovov za isto terjatev. Izpolnitev obveznosti enega od solidarnih dolžnikov ima za posledico, da so zaradi prenehanja obveznosti prosti vsi ostali, tudi tisti, zoper katere ima upnik morda prav tako izvršilni naslov, kot pozneje nastali razlog prenehanja terjatve pa ga lahko v morebitnem izvršilnem postopku tudi vselej uspešno uveljavljajo (glej 56. člen ZIZ).

Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja.

Glede zaznambe sklepa o začasni odredbi je 2. točka prvega odstavka 268. člena ZIP, ki je veljal v relevantnem obdobju, določala, da sme v zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izdati vsako odredbo, s katero se dosega namen zavarovanja, zlasti pa prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Opustitev zaznambe je bila v nasprotju s predpisi.

Če je tožeča stranka kot solidarni dolžnik plačala celoten dolg, ima od drugega sodolžnika pravico zahtevati povračilo dela, ki odpade nanj. Ta je lahko več kot polovica, če tožnica to ustrezno utemelji, ne more pa biti celota iz razloga, ker naj bi tožnica plačala namesto njega, torej njegov dolg in bi bil ta neupravičeno obogaten.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba sicer ni bila sklenjena v pismeni obliki, kot to zahteva 660. člen ZOR, vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bila ustno dogovorjena gradbena pogodba v pretežni meri izpolnjena, pravilno štelo, da je bila gradbena pogodba kljub temu veljavno sklenjena (teorija o realizaciji).

Obstoj obsodilne pravnomočne sodbe, izdane zoper le enega izmed obeh solidarnih zavezancev, sam zase še nima za posledico prenehanje obveznosti tudi zoper drugega solidarnega zavezanca - toženca v tej pravdi. Taka posledica bi zanj nastopila le v primeru, ko bi bila obveznost, naložena solidarni zavezanki z že pravnomočno sodbo, tudi v celoti izpolnjena.