376. člen OZ

Dikcija ″do plačila‶ v resnici pomeni do prenehanja obveznosti, ki ni nujno posledica izpolnitve obveznosti, torej plačila, saj lahko obveznost preneha tudi na podlagi zakona. Ni sporno, da so upnikove zakonske zamudne obresti od zapadlosti do uveljavitve novele OZ-A 22. 5. 2007 presegle glavnico in to je bistvo primera. Obresti so tedaj po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A niso mogle začeti teči znova.

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka. Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006). Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru. Tretje toženka je ukr

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

V primeru t.i. dejanske razlastitve je ob izračunu odškodnine za razlaščeno nepremičnino treba upoštevati namembnost in dejansko stanje zemljišč ob dejanskem odvzemu iz posesti. Povzeto stališče je treba uporabiti tudi pri odmeri odškodnine za manjvrednost zemljišča, ki je razlastitvenemu zavezancu ostalo po razlastitvi dela njegovih nepremičnin. Ne le zato, ker predhodno izpostavljeni zakon ne ureja posebej načina določitve te odškodnine, ampak tudi in predvsem zato, ker je do manjvrednosti tega zemljišča prišlo zaradi razlastitve in praviloma ob razlastitvi. Pritožbeno stališče, da je škoda zaradi manjvrednosti te parcele nastala oz. postala dokončno znana šele v letu 2015, češ da predlagatelj pred tem ni mogel vedeti, da nasprotna udeleženka ne bo prevzela tudi te parcele, ne prepriča. Škoda zaradi manjvrednosti je nastala najkasneje 1.1.1992, okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, pa je lahko merodajna le pri presoji, kdaj je predlagatelj lahko uveljavljal odmeno zanjo, kar bi bilo (lahko) pomembno pri vprašanju morebitnega zastaranja njegovega zahtevka. Na vrednost odvzetih nepremičnin oz. manjvrednost preostalih nepremičnin ne smejo vplivati spremembe v

Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe. Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. D

376. člen OZ je glede teka zamudnih obresti potrebno uporabiti tudi, če je obligacijsko razmerje iz katerega izvira terjatev, nastalo pred 1. 1. 2002, pa obresti tečejo še po tem datumu. Navedeno velja za čas do 22. 5. 2007, ko je pričela veljati novela OZ-A, ki je črtala določbo 376. člena OZ oziroma za zamudne obresti odpravila pravilo „ne ultra alterum tantum“.

Ker v izvršilnem predlogu zahtevane zakonske zamudne obresti v času sklenitve izvršilnega naslova še niso bile gotove (ugotovljene), zanje ne velja atribut judikatne terjatve. Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku. Vendar pa določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot merila za odločanje o povrnitvi stroškov. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšnem obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno.

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

Tožeča stranka je vtoževala odškodnino zoper državo, ker zaradi napak izvršilnega sodišča ni pridobila zastavne pravice na nepremičnini in v izvršbi ni bila poplačana. Kot odškodnino lahko zahteva tisto, kar bi v primeru uspešne izvršbe tam dobila poplačano. Sporno obdobje zapade v čas, ko je glede teka zakonskih zamudnih obresti veljalo načelo ne ultra alterum tantum. Ker tožeča stranka v izvršbi ne bi mogla doseči plačila zakonskih zamudnih obresti nad višino glavnice, ne more uspeti niti z odškodninskim zahtevkom iz tega naslova.

Predlog se zavrne.

Izhajajoč iz načela prirejenosti postopkov (upravnega in civilnega) oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe, je ugotavljanje upravičenosti iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v pristojnosti upravnega organa, kar pomeni, da izpolnjenosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji sodišče v pravdnem postopku ne more (ponovno) ugotavljati. Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe ZFPPIPP glede na to, da se je nad zapuščino pokojnega prvotnega dolžnika dne 17. 6. 2020 začel postopek stečaja zapuščine. Z začetkom postopka stečaja zapuščine namreč preneha pravica upnikov uveljavljati terjatve do zapustnikovega dediča (te spadajo v stečajno maso na podlagi 1. točke prvega odstavka 418. člena ZFPPIPP), že začeti postopki izvršbe in zavarovanja pa se prekinejo in jih je dovoljeno nadaljevati le na predlog upravitelja in v dobro stečajne mase. Po 244. členu ZFPPIPP pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z dnevom objave oklica o začetku stečajnega postopka, ta določba pa se skladno s prvim odstavkom 416. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi za postopek stečaja zapuščine.

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

Sodišče 2. stopnje je izhajalo iz napačne materialnopravne premise, da naj bi bil tožnik za škodo, ki naj bi mu začela nastajati od 1. 1. 2002 dalje, poplačan z zamudnimi obrestmi, ki so se natekle do tega trenutka, ker da za več kot šestkrat presegajo glavnico. Po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da je zaradi teh obresti dobil škodo zaradi predolgega sojenja v celoti povrnjeno, čeprav je: 1) razlog, zaradi katerega je sodišče štelo, da je tožnik odškodninsko poplačan, nastal, še preden naj bi škoda sploh začela nastajati, in 2), čeprav je škoda, katere povrnitev zahteva, ravno v tem, ker je (zaradi prepočasnega dela sodišč) omenjeni visok znesek obresti dobil izplačan šele v letu 2012. Taka utemeljitev se logično ne izide.

Celotni obrestni izrek vsebuje tudi opredelitev, da gre za zakonske zamudne obresti. Za čas, določen z izrekom, tečejo torej obresti, ki so določene z zakonom. Z zakonom pa ni določena le obrestna mera, pač pa je od uveljavitve OZ določena tudi omejitev vsote zapadlih, pa ne plačanih obresti, z višino glavnice (pravilo "ne ultra alterum tantum"). S tem, ko je bilo odločeno, da tečejo od terjatve v znesku 2,540.135,00 SIT zakonite zamudne obresti od 26. 4. 1997 dalje do plačila, ni bilo odločeno, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero.

Ureditev zastaranja v davčnem in kazenskem pravu v primerjavi s civilnim pravom je različna zaradi drugačnega razmerja podrejenosti in nadrejenosti v javnem pravu (država nasproti posamezniku) v primerjavi z razmerji enakopravnosti v zasebnem pravu. Pravnomočno je odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za omejitev teka zakonskih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, saj je v izvršilnem naslovu določno naložena obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 dalje, torej je izrecno naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi po 1. 1. 2002.

Tožnik v predlogu za dopustitev revizije izpodbija le odločitev o zamudnih obrestih. Ker je njihovo plačilo zahteval poleg plačila glavnice, gre za postransko terjatev, ki po pravilih procesnega prava (četrti odstavek 367. člena ZPP) nima nikakršne vrednosti (spornega predmeta). Vrhovno sodišče je zato nedovoljen tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrglo.

Tek zakonskih zamudnih obresti je mogoče omejiti le, če bi zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še pred uveljavitvijo OZ-A dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči in jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. Ker pa v času uveljavitve OZ-A zakonske zamudne obresti od prisojenih delov glavnice kakor tudi izvršilnih stroškov še niso dosegle glavnice oziroma stroškov, pa zamudne obresti niso nehale teči ter tečejo dalje neomejeno (oziroma do plačila) tudi po uveljavitvi OZ-A, ki je njihovo omejitev odpravil. Obresti že po naravi stvari predstavljajo bodoče terjatve, ne glede na to, da njihov temelj nastane prej, zato na obresti, ki so tekle po uveljavitvi OZ-A, le-ta že po naravi stvari ni mogel vplivati za nazaj.

Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine dne 13. 9. 2012, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju vse od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje I. stopnje, le subjektivna zaznava tožnika je z leti manj ugodna. Glede na to, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oz. povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni, niti novih bolezni, niti nevroloških izpadov, niti duševnih motenj, ni mogoče šteti, da je pričelo teči zastaranje šele po prejemu invalidske odločbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik tudi tekom postopka ni podal trditev o tem, da se mu je bolezen poslabševala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova terjatev zastarana. Po oceni pritožbenega sodišča je subjektivni rok za zastaranje pričel teči v letu 2002, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odškodnine dne 13. 9. 2012.